Foto: ShutterstockŽe nekaj let opazujem in poslušam ljudi, kako se pripravljajo na počitniške dneve. Pri večini se vse premika v smeri – kam iti, kako čas čimbolj izkoristiti in kako niti dneva po nepotrebnem ne porabiti za »biti samo doma«. Jaz pa vsa ta leta čutim tako drugače.
Je z menoj kaj narobe? Zapravljam čas? Ga ne znam izkoristiti? Otroke in sebe prikrajšujem za doživetja?
Svetopisemski temelji delovnega časa in počitka
Zagotovo drži, da smo ljudje različni. Nekateri potrebujejo veliko akcije, da jih življenje zadovolji, drugi so srečni v miru in bližini s svojimi dragimi, tretji se »za akcijo« skrivajo, da se jim ni treba družiti in pogovarjati, četrti sledijo čredi, peti socialnim omrežjem in objavam na njih… Kaj pa je resnično poslanstvo počitnic?
Ko je Bog ustvarjal zemljo in vse na njej, je postavil temelje delovnega tedna. Šest dni je bil zelo, zelo priden. Delal je in ustvarjal in se ob koncu vsakega dne na kratko ozrl na opravljeno delo, zadovoljen videl, da je dobro, naslednji dan pa je nadaljeval. Dokler ni prišla nedelja. V nedeljo pa se je ustavil. Počival je, občudoval in se veselil nad vsem svojim delom, ki ga je ustvaril.
Koliko nas to počne ob nedeljah? Zase vem, da se moramo v družini zelo disciplinirati, da v nedeljo res ničesar ne delamo. Redke nedelje so take. Moževa družina mi je v tem lahko velik zgled. Živeli so na kmetiji, v soboto sta otroka ob 15h dobila nalogo, da sta, kot zadnje dejanje delovnega tedna, pometla okoli hiše in potem se je začel nedeljski počitek. V nedeljo, razen kuhanja kosila in peke kakšnega kolača nihče ni delal ničesar. Počivali so, klepetali, šli na kak obisk, sprehod…
Na zemlji pri nas sicer ne delamo, ampak jaz v nedeljo pogosto hitim še s kakšnim pranjem perila (treba je vendar izkoristiti sonce za sušenje!), ki ga v veliki družini nikoli ne zmanjka, včasih se ob kakšnem popoldanskem filmu lotim celo likanja. V nedeljo otroci skoraj redno delajo še kaj za šolo. Torej že tukaj nam ne gre najbolje. Kje je šele čas resničnega počitka in občudovanja narejenega. Kajti pri Bogu se ni končalo pri tem, da ni nič delal. Ne, počival je tako, da je opazoval in se veselil nad tem, kar je naredil, blagoslavljal svoje delo in dan, ko je lahko samo užival ob opazovanju dosežkov.
Nedelja – dan občudovanja dela in dosežkov minulega tedna
Če to prevedemo na naše nedelje – kolikokrat se v nedeljo zares sončimo ob tem, kaj dobrega smo naredili? Ponavadi smo z eno nogo že v ponedeljku in tednu, ki prihaja. Kaj nas čaka, kaj je za postoriti.
In zdaj poglejmo na »nedeljo leta« – počitnice. Večinoma jih poskusimo kar najbolje izkoristiti, da čim več doživimo, da poskrbimo za zdravje, se naspimo in naigramo z otroki.
Počitniški izziv
Ali smo v teh počitnicah sposobni vsaj del časa porabiti za to, da se ustavimo. Da si pogledamo in zares občudujemo te naše prelepe otroke, ki smo jih vse leto hranili in skrbeli zanje, kako lepo rastejo, kako se krepijo in vsestransko razvijajo. Občudujemo svojega sozakonca, vse ljube nove gube, ki pričajo o tem, da je predano skrbel za vse nas. Poglejmo na dejanja dobrote, ki smo jih naredili, komu smo pomagali, koga smo opogumili, s kom smo se pogovorili. Oglejmo si gore perila, ki smo jih oprali in zložili, kilometre cest, ki smo jih srečno prevozili, vse obdelane gredice in posesane preproge, počiščene kopalnice, pobrisane mize in pospravljene drvarnice. Posončimo se ob misli – dobro je bilo!
Nazadnje pa se ustavimo še v svojem srcu in si oglejmo kdaj v letu je najbolj ljubilo in kako ga je to polepšalo. Res nujno potrebujemo še kaj?
Poglej še naše naročniške vsebine:
Sabina Košmrl Kaučič: Srečni in pomirjeni starši so za otroka največje darilo
Smisel počitnic naj bi bil v tem, da se v tem času odpočijemo, tako telesno, kot psihično. Predvsem, da se naspimo in ne mislimo na vsakdanje probleme, na delo, na obveznosti.
Mislim pa, da večina slovenskih družin, ki gre na dopust, gre že na pot popolnoma izmučenih. V službi je treba vse postoriti in stvari zaključiti, prav tako je treba tudi doma. Tisti, ki imajo živali, pa čeprav samo psa ali mačko, si morajo poiskati skrbnika. Že če imaš rože, moraš dobiti nekoga, ki jih bo zalil. Treba je preskrbeti vse za na pot, posebej stresno je, ko so otroci majhni in je treba s seboj nesti še hrano in cel kup stvari. Na dopustu je treba do onemoglosti kolesariti, hoditi in vse to ovekovečiti s fotografijami na družbenih omrežjih. Treba je pokazati, da smo “in”. Velikokrat se ljudje na dopustu tudi fajn skregajo, ker jim odpovedo vse zavore.
Če ne greš na dopust, če si doma in uživaš v svojem kraljestvu, te imajo vsi za čudnega, čudno, za zaostalega.
Kar se tiče nedelj: pri nas na vasi je ob nedeljah kakor na gradbišču: nekdo nekaj vrta, švasa, žaga drva, kosi travo, ropota s traktorjem. Skratka, nobenega miru.
Priznam, tudi jaz sem grešnik: dopoldan skuham, pomijem posodo, pospravim, dam prat (da ne bo čakalo za jutri!!), potem pa mimogrede vidim še kakšno umazano šipo ali kaj podobnega…Samo razlika je v tem, da moje dejavnosti niso moteče za druge ljudi. Ampak treba se je prav potruditi, da si človek da mir, ki si ga zasluži. Ob nedeljah ne bom pulila plevela in npr. okopavala krompirja.
Jaz pa v svoji okolici opažam, da so ljudje nekako zamenjali sobote in nedelje. V soboto se žura, hodi na piknike in praznovanja ter na izlete. V nedeljo pa je potrebno pokositi travo, biti na njivi in pridno okopavati, tudi kakšna drva nažagati… Res ni več miru kot je bil še 10 let nazaj. Pri nas se sicer trudimo, da perila ne peremo ob nedeljah a nam to ne uspe vedno. Vsekakor se lahko ob članku zamislimo kako preživljamo nedelje