Kaj imava midva z zmenki najinih otrok?

Foto: Shutterstock

Maj je mesec, ko je, tako pravimo, ljubezen v zraku. Zagotovo je prebujajoča narava in življenje v njej, eden od sprožilcev, da se tudi v človeških srcih zganejo pomladanske sapice. Celo pri nama z možem, ki počasi korakava proti zaključku tretjega desetletja najine ljubezni, se spomladi srce malce na novo prevetri.

Odkar imava otroke, pa vsako pomlad opažava, kako se tudi z njimi »nekaj zgodi«. Ja, pomlad ima čudežno moč.

Lepo je opazovati mladostnika, ko veš, da ima nekoga rad

Zanimivo je spoznavati, kdo ga je pritegnil. Res pa je, da nimam izkušenj s tem, kako izgleda, če tvojega otroka pritegne kdo, ki bi ga ocenila kot povsem neprimernega ali bi se to dogodilo bistveno prezgodaj. Z izbirami mojih otrok sem se v glavnem strinjala. V ušesih in srcu mi namreč pogosto odzvanjajo besede moje, že umrle tašče, ki mi je dala vedeti, da katerakoli, ki bo njenega sina osrečevala, jo bo sprejela in imela rada tudi ona. In tega ni le govorila, ampak je to tudi živela.

Zmenkarije

Moji otroci doslej nikoli niso začeli hoditi na zmenke kar tako, iznenada. Vedno so si izbrali nekoga, s katerim so že prej preživljali veliko časa ob kakšnih dejavnostih. Skavti, pevski zbor, animatorji, šola …  

Ko so se pari oblikovali, sem jim pisala pisma in izvedla tu in tam kakšen pogovor. Včasih s »svojim«, včasih z obema. Vedno se mi je že prej »malo zdelo«, da se nekaj kuha in s kom se kuha. In tako nikoli ni bilo vprašanje ali jim na zmenke dovolim, ker so zadeve kar nekako prerasle iz enega stanja v drugo. Res pa je, da so naju vedno na začetku, ko je kakšno tako prijateljstvo preraščalo v kaj več, obvestili, kaj se dogaja. Nobenih podrobnosti, ampak dovolj, da smo vsi vedeli »koliko je ura«. Iz tega je potem prišlo tudi več zaupanja. Kako človek ne bi zaupal hčerki, ki te o svoji novi poti obvesti z besedami: »Imam fanta. Nočem vama lagat in zato vama povem, da si želim odslej več časa preživljati z njim.«

Pravila zmenkov

Vseeno pa je neka pravila treba postaviti. Ker sama nisem bila Ljubljančanka in torej kot študentka nisem živela doma, sem si lahko stvari krojila bolj po svoje. So mi pa v ušesih odzvanjale besede mame, ki mi je na srce položila dvoje.

1. Ne počni ničesar, česar se bi lahko nekoč pred sabo ali drugimi sramovala.
2. Sama vesta, kaj hočeta imeti.

S tem sem odhajala v Ljubljano jaz. Moji otroci so doma v Ljubljani. Vsega skrivati ne morejo, ker pač živijo doma. Sporočilo, ki jim ga posredujem, pa je pravzaprav podobno. Ne želim in vem, da tudi ne morem, povsem vplivati na njihove odločitve. Do tukaj, kjer so danes, sva jih z njihovim očetom pripeljala skozi mnoge pogovore. Ob opazovanju naju in prijateljev, ki so živeli in v svojih družinah doživljali marsikaj, so si, tudi s pomočjo domačega pogovora, oblikovali mnenje. Težko preštejem kolikokrat sem jim povedala, da je odločitev za človeka, s katerim boš nekoč živel, daleč najpomembnejša odločitev v življenju. Da si ne izbiraš samo moža, žene, ampak tudi očeta, mamo svojih otrok. Že z vrtčevskimi sem govorila o tem, da je treba dobro opazovati, ker samo najboljši je dovolj dober.

Ko so se pari oblikovali, sem jim pisala pisma in izvedla tu in tam kakšen pogovor. Včasih s »svojim«, včasih z obema. Nisem pa s tem hotela pretiravati, ker to vendarle niso moje odločitve in ni moje življenje, pa če bi kot mama še tako rada videla, da bi otrokom šlo dobro.

Vrednote čistega srca in telesa

Nobenega igranja, nobenega sprenevedanja, nobenega izkoriščanja, nobenega trgovanja.

Vedno je bilo jasno, da so prijatelji in kasneje fantje in punce mojih otrok pri nas dobrodošli in lahko kdaj, ob posebnih priložnostih, tudi prespijo. Vendar v svoji sobi. O tem nismo nikoli niti debatirali, ker je bilo jasno. Se pa, še iz začetkov najine poti z možem, zavedam, da mlada dva potrebujeta čas zase. Veliko časa za pogovor in bližino. Tukaj pride do izraza tisti – vidva vesta, kaj hočeta imeti. Ne delam si utvar, da lahko kdorkoli obvaruje čistost mladega para, če tega sama ne želita. V pomoč seveda je, če veš, da družina otrokovega partnerja zasleduje in ceni podobne vrednote. A še vedno sta mlada dva tista, ki bosta hodila to pot. Onadva in samo onadva.

Brezpogojna poštenost

Čas, v katerem živimo, v silnem razmahu potrošništva, tudi na tem področju ni v pomoč. Zato se mi zdi nujno potrebno otrokom ves čas razlagati tudi to, da nihče nima pravice s komerkoli razpolagati na neželene načine. Svojim otrokom govorim o tem, da morajo biti v odnosih pošteni, hkrati pa imajo popolnoma vso pravico poštenost zahtevati tudi z druge strani. Torej nobenega igranja, nobenega sprenevedanja, nobenega izkoriščanja, nobenega trgovanja.

Poleg pogovora pa imamo starši še eno, še močnejše orodje. Molitev. Iskreno, prosečo, rotečo. Nebeška Mati Marija, varuj srca naših otrok, da bodo čista in mirna prenesli skozi življenje do končne Sreče.