Je mogoče zanositi med posilstvom? In ljubiti otroka?

Vprašanje o zakonski (ne)dopustnosti splava v primeru posilstva je vedno eno najtežjih v polemikah okrog pravne ureditve tega področja. Pred kratkim se je o tem v ZDA vnela burna razprava. Dragoceno je pričevanje ene od žrtev posilstva …

Debato o splavu v primeru posilstva je v ZDA sprožila sporna izjava Todda Akina, republikanskega kongresnika in kandidata za senatorja, ki jo je za televizijsko postajo KTVI izrekel konec avgusta. Ker je prav vprašanje odnosa do splava trenutno eno od pomembnih javnomnenjskih vprašanj, ki prinaša ali odnaša glasove volilcev, so kandidati za državniške funkcije pogosto deležni novinarskih vprašanj o tem.

Izjava, ki je razburila

Akin, ki je javnosti znan kot zagovornik popolne prepovedi splava, je na novinarjevo vprašanje, ali bi lahko zakon dopuščal možnost splava v primeru posilstva, odgovoril: »Kot prvo se mi zdi, da je to, kolikor razumem zdravnike, izredno redek pojav. Če gre za resnično posilstvo, žensko telo uporabi načine, da vse skupaj onemogoči. Ampak, predpostavljajmo, da to iz nekega razloga ni delovalo – mislim, da bi morala biti neka kazen, ampak ta bi morala doleteti posiljevalca, ne pa otroka.«

Njegova izjava je razburila ne le zaradi zavračanja splava v vseh okoliščinah, ampak še bolj zaradi dveh drugih stvari – uporabe izraza »resnično posilstvo« (legitimate rape) in pa zaradi medicinsko nepodprte razlage delovanja ženskega telesa in plodnosti v primeru posilstva.

Izraz »resnično/legitimno posilstvo« je prizadel množice žensk, ki so zanosile ob posilstvu, ki je bil po njihovem doživljanju vsekakor resničen, nelegitimen in neupravičen.

Je mogoče zanositi med posilstvom?

Razlagi, da obstajajo mehanizmi, ki v ženskem telesu preprečijo spočetje ob posilstvu, pa se je takoj po robu postavila stroka s povsem drugačnimi trditvami. Po študiji Holmesove iz leta 1996 med 4008 Američankami v starosti med 12 do 45 let jih je v primeru posilstva zanosilo 5 %, kar je enako odstotku žensk, ki zanosijo v primeru hotenega spolnega odnosa. Po raziskavi Gottschalovih med 8000 Američankami pa jih je po posilstvu zanosilo 6,42 %, medtem ko naj bi bila po neki drugi študiji možnost spočetja v primeru enega želenega spolnega odnosa v ciklusu v povprečju le 3,2 %.

Čeprav gre pri plodnosti za občutljive procese in je (dlje časa trajajoč) stres eden od zaviralnih dejavnikov, pa stres, ki ga v določenem trenutku povzroči dogodek posilstva, ni dovolj, da bi zaustavil ovulacijo, ko je njen proces že v teku, pojasnjuje dr. Barbara Levy, podpredsednica ameriškega kongresa ginekologov in porodničarjev.

Poleg tega za zanositev ni potreben ženski orgazem, kot se je nekdaj domnevalo, in – kar je nekaterim žrtvam, ki se soočajo s travmo posilstva, še v posebno breme – nekatere od njih tudi v primeru posilstva orgazem nehote doživijo. Po nekaterih znanstvenih razlagah se tudi v primeru posilstva v ženskem telesu lahko sprožijo procesi vzburjenja, in sicer z namenom, da preprečijo poškodbe ženskih spolnih organov.

V dneh po izjavi je Todd Akin sprva poskušal s pojasnili in opravičili, da ni uporabil primernih besed, nato pa je tudi priznal, da njegova razlaga medicinsko ne drži. Tudi strankarski kolegi so se takoj distancirali od njegovih izjav in mnogi predlagali njegov odstop.

Nekaj je ostalo prezrto …

V celotni debati pa je precej v ozadju ostal drugi – pravzaprav bistven – del Akinove izjave o neupravičenosti kaznovanja otroka za dejanje storilca. V veliki množici ogorčenih komentarjev se je večina nanašala na omenjeni sporni izjavi (o legitimnost posilstev in medicinsko nepodprte trditve) in na občutke žensk, le redki pa so razpravljali o drugi, običajno prezrti, žrtvi posilstva z nosečnostjo – o spočetem otroku in njegovi usodi. Tudi ta prezrtost kaže na močno zakoreninjenost prepričanja, da je življenje tako spočetega otroka povsem nevredno življenja, obsojeno na zavračanje in zato že v izhodišču odločeno, »zapečateno«. Da bi lahko ženska čutila in se odločila kakorkoli drugače, je skoraj nepredstavljivo.  

Koliko posiljenih žensk otroka obdrži?

Kljub splošnemu prepričanju, da je za večino žensk v takšni situaciji edina smiselna, zaželena in večinoma uporabljena rešitev splav, pa podatki iz dejanske prakse kažejo nekoliko drugače. V že prej omenjeni ameriški študiji Holmesove in kolegov iz leta 1996 kar tretjina žrtev posilstva otroka obdrži (32,2 %), polovica se jih odloči za splav, 11,8 % jih spontano splavi, 5,9 % pa se jih odloči za oddajo otroka v posvojitev.

Na Irskem, kjer je sicer splav prepovedan in ga ženske opravljajo večinoma v sosednji Veliki Britaniji, pa so letošnji podatki združenja Rape Crisis Network še bolj presenetljivi: kar 57 % žensk otroka obdrži, 13 % jih da otroka v posvojitev ali v rejo, le 13 %, jih splavi, 12 % pa je spontanih splavov in mrtvorojenih otrok.

Pismo iz osebne izkušnje

V celotno razpravo pa je enega najbolj zanimivih in tehtnih mnenj prineslo pismo ženske, ki je preživela posilstvo, zanosila, otroka rodila in zanj danes skrbi. Javno pismo, naslovljeno na Akina, je v dneh po izjavi zaokrožilo po medijih in spletu. Napisala ga je 28-letna Shauna Prewitt, pravnica in mama sedemletne deklice, ker jo je Akinova izjava globoko prizadela.

Pismo je posebej zanimivo, ker prikazuje široko in kompleksno paleto občutij, ki so jo prevevala neposredno po dogodku, v času nosečnosti in ki ostajajo tudi danes. Posebej pretresljivo pa je zaradi opis odnosa, ki ga kot noseča mati počasi vzpostavlja do nepovabljenega življenja v sebi. Pismo, ki ga je v izvirniku prvi objavil portal xojane.com, objavljamo v celoti:

Spoštovani kongresnik Akin,

Moje ime je Shauna Prewitt. Ne poznate me, ampak bi me morali. Sem ena od približno 25.000 žensk, ki vsako leto zanosijo zaradi posilstva, in rada bi vam pomagala, da bi se bolje vživeli  v mojo zgodbo in z njo sočustvovali.

V zadnjem letu študija sem doživela dogodek, ki je bil tako korenit v svojih posledicah, da ga obravnavam kot točko preobrata, iz katere izvira vse moje razumevanje in ves smisel mojega življenja: bila sem posiljena.

Ne vem, ali je bil po vaših merilih to »resnično posilstvo«. Da, histerično sem jokala. Da, borila sem se, dokler ni bilo celo moje telo razboleno. In, da, po tem dogodku sem se spremenila na načine, ki si jih ne bi nikoli prej mogla zamisliti.   

Na zunaj sem po posilstvu izgledala povsem enako, znotraj pa sem se počutila ujeto in nezmožno doseganja in delanja česarkoli, ker sem se po tem počutila tako ponižano, prestrašeno, šibko in nemočno.Pred posilstvom sem živela običajno življenje. Različico zgodbe, ki bi jo lahko slišali o kateri koli 21-letni študentki. Bila sem mlada, polna energije, samozavestna in prijetno vznemirjena glede prihodnosti, ki se je zdela povsem na dosegu roke. V enem samem, življenje spreminjajočem trenutku, mi je bilo vse to iztrgano. Na zunaj (in zdelo se mi je prav posmehljivo) sem po posilstvu izgledala povsem enako, znotraj pa sem se počutila ujeto in nezmožno doseganja in delanja česarkoli, ker sem se po tem počutila tako ponižano, prestrašeno, šibko in nemočno. Vsak trenutek med mojim posilstvom in po njem je bil prava agonija. Niti 22 let še nisem imela in zdelo se je, da je mojega življenja konec. Je bil to po vaših merilih dovolj avtentičen odziv?

V času po posilstvu je bil moj način soočanja – ne, moj način preživetja – z doživetjem to, da sem se odločno pretvarjala, da se moje posilstvo ni nikoli zgodilo. Obravnavala sem ga kot fiktivno nočno moro. Sama sebe sem prepričala v to, da če bom samo živela tako, kot sem živel »prej«, bom speta takšna, kot sem bila »prej«. Na zalogi sem imela najrazličnejše načrte. Mesec dni po posilstvu pa sem ugotovila, da sem ob tem zanosila. Ob tem spoznanju sem občutila toliko stvari. Prestrašenost, šok, celo to, da me je moje lastno celo izdalo.

In, kar je najbolj pretresljivo v povezavi z vašimi grozljivimi izjavami, počutila sem se posiljeno. Moja nosečnost je potrdila resničnost mojega posilstva. Zgodilo se je, bilo je resnično.

Na svoje lastno presenečenje nikakor nisem mogla sovražiti življenja, ki je raslo v meni. Namesto tega sem občutila nekakšno zavezništvo, partnerstvo – morda takšne vrste, ki se razvije samo med dvema, ki sta trpela skupaj.Glede na vaše podcenjevanje moči človeškega telesa, predpostavljam, da boste hitro sami zaključili, kako sem je moja zgodba končala. Ampak nikoli ne podcenjujte nepredvidljivost človeških občutij in izkustev. Čeprav tega nisem bila sposobna izraziti še mesece, sem doživljala najbolj nenavadno občutje do življenja, ki je raslo v meni, občutje, ki me je oživljajo in hkrati povzročalo neznosen sram. Kot vidite, na svoje lastno presenečenje nikakor nisem mogla sovražiti življenja, ki je raslo v meni. Namesto tega sem občutila nekakšno zavezništvo, partnerstvo – morda takšne vrste, ki se razvije samo med dvema, ki sta trpela skupaj – kakorkoli, čutila sem vez med nama.

Moram priznati, da sem se zaradi teh občutkov dolgo počutila kot »slaba« žrtev posilstva. Zakaj nisem mogla sovražiti? Zakaj sem – namesto da bi jo doživljala kot dodaten vir teme – to nosečnost na trenutke občutila kot majhen vir luči? Morda je odgovor povsem preprost: tako kot posilstvo ni zadušilo sposobnosti mojega telesa, da zanosi, posilstvo ni povsem zadušilo mojega naravnega odziva na nosečnost. Ni šlo za odločitev čez noč, niti ni bila lahka odločitev, ampak nazadnje sem se odločila, da rodim otroka in ga vzgajam – otroka, ki je bil spočet s posilstvom. Niti zanositev med posilstvom niti nepredstavljivo veselje, ki ga doživljam že sedem let ob skrbi za hčerko, me ne more napraviti za »neresnično« žrtev posilstva.

Čeprav sem se po posilstvu počutila mrtvo, je bilo moje telo dejansko živo. Kako bi lahko osrednje poslanstvo živega človeškega bitja – ustvarjanje življenja – kakorkoli zmanjševalo dejstvo, da sem bila žrtev?

Niti zanositev med posilstvom niti nepredstavljivo veselje, ki ga doživljam že sedem let ob skrbi za hčerko, me ne more napraviti za »neresnično« žrtev posilstva.Danes sem odvetnica in zaposlena mama samohranilka čudovite drugošolke. Do obeh vlog sem prišla zaradi svojega posilstva. Potem, ko sem na svoji koži izkusila, kakšne nepredstavljive ovire postavi nosečnost zaradi posilstva pred žensko, ki želi vzgajati otroka, spočetega s posilstvom, sem se vpisala na Georgetown Law School. V večini zveznih držav ima posiljevalec enake pravice do skrbništva in obiskovanja otroka, ki je bil spočet z njegovim zločinom, kot jih uživajo drugi očetje. V letu 2010 sem o tem objavila članek v Georgetown Law Journal in še vedno potujem po državi in predavam o tem.

Prepričana sem, da način, kako družba, še posebej pa zakonodajalci, govori o posilstvu  – pogosto zgrešeno in brez trdne, utemeljene osnove – zmanjšuje naše možnosti, da bi sprejeli zakoni, ki ponujajo smiselno zaščito. Nenazadnje, zakaj bi sploh sprejemali zakon, ki bi omejeval starševske pravice moških, ki postanejo očetje s posilstvom, ko pa toliko zakonodajalcev trdi (brez opiranja na znanost, dejstva ali izkušnje), da se »resnično posiljena« ženska ne bi nikoli odločila za to, da bo vzgajala tega otroka? Zakaj bi sprejemali zakon, če pa posiljena ženska med posilstvom sploh ne more zanositi?

Kongresnik Akin, vaša izjava pomeni dodaten udarec za zadevo, za katero se tako goreče borim že, odkar se je pri 21 letih s posilstvom in nosečnostjo moje življenje za vedno spremenilo. Ampak vaša izjava ni naletela na gluha ušesa ali trhle noge. Moje posilstvo ni končalo mojega življenja in na najgloblji način sem po posilstvu postala močnejša oseba. Borila se bom, da bi izničila vaše škodljive izjave, tako goreče, kot sem se borila, da sem lahko spet zaživela v polnosti. Upam, da boste moje skrbi doživeli kot »resnične«.    

Lepo vas pozdravljam,

Shauna Prewitt