Je mogoče v istem stavku pisati o posilstvu s strani duhovnika in popolnem odpuščanju?

Pričevanje Odpustil sem vam – Resnična zgodba o ranjenem otroštvu je knjiga, ki je leta 2017 dvignila ogromno prahu tako v Cerkvi kot v svetu. V njej danes šestdesetletni Švicar Daniel Pittet opisuje svojo grozljivo izkušnjo, ko ga je med devetim in trinajstim letom vsak teden posiljeval duhovnik. Pot do okrevanja je bila dolga, a Danielu je s pomočjo Božje milosti, osebne vere in družinske podpore uspelo odpustiti svojemu napadalcu in mu po štirih desetletjih znova pogledati v oči. Danes je Daniel poročen in oče šestih otrok, predan kristjan in borec za pravice zlorabljenih otrok.

Knjiga o zločinu, napisana iz ljubezni do Cerkve

Knjiga Odpustil sem vam (Družina, 2017) na prvi pogled ni politično oz. »cerkveno korektna«, čeprav jo je napisal globoko veren mož. Vsaj do sedaj na polici z versko literaturo verjetno še niste zasledili knjige, ki bi v brutalne podrobnosti opisovala spolne odnose med 9-letnim fantom in duhovnikom. A v resnici je knjiga napisana ravno iz globoke ljubezni do Cerkve ter želje po resnicoljubnem pogovoru in osveščanju o teži, ki jo nosijo žrtve pedofilije.

Daniela je v njegovih prizadevanjih nazadnje podprl papež Frančišek, boj pa je obrodil sad, saj so cerkvene oblasti priznale njegovo trpljenje ter začele z obsežno javno preiskavo in sojenjem pedofilskim zločincem.Daniel v njej zapiše, da bi zgodbo lahko »sramežljivo strnil takole: neki duhovnik me je posiljeval štiri leta, od mojega devetega do trinajstega leta«. A ob upravičenem dvomu, da bralec iz nekaj suhoparnih vrstic ne bi razbral trpljenja posiljenega otroka, se je odločil za neposreden in konkreten opis pekla, ki ga je preživljal.

Danielova odločitev je bila pravilna. V življenju sem prebrala več zgodb o zlorabljenih otrocih, ob katerih mi seveda ni bilo vseeno, a me nobena ni tako čustveno prizadela, kot njegova. Ljudje si ob besedi »zloraba« predstavljamo nekaj nedopustnega, a precej abstraktnega, ob Danielovi izpovedi pa lahko že ob branju v dno duše prizadeti zavpijemo le: »To se ne sme zgoditi nikoli več!«

Dolgotrajen boj za priznanje zlorabe

Danielov posiljevalec, pater Joël Allaz, ki še vedno živi (na koncu knjige je objavljen celo pogovor z njim – verjetno edino pričevanje pedofilskega duhovnika, kar ste jih kdaj brali), je v življenju posilil okrog 200 otrok (natančna številka ni znana). Številne med njimi je zlorabljal dolga leta, med njimi Daniela, ki ga je po štirih letih rešila teta. Patra ni nihče ovadil in tudi Daniel je nujo, da spregovori, občutil šele čez desetletja, ob srečanju z dečkom, ki ga je Allaz še vedno zlorabljal.

Danielov boj je bil hud in resnično tragičen: čeprav se je pisalo leto 2002, so švicarske cerkvene oblasti patra kljub Danielovim obtožbam premestile v Francijo, kjer je nadaljeval z zlorabami. Daniela je v njegovih prizadevanjih nazadnje podprl papež Frančišek, boj pa je obrodil sad, saj so cerkvene oblasti priznale njegovo trpljenje ter začele z obsežno javno preiskavo in sojenjem pedofilskim zločincem. Papež Frančišek je v predgovoru v knjigo zapisal: »Žrtev pedofilije težko spregovori. Zato je pričevanje Daniela Pitteta potrebno, dragoceno in pogumno.«

Odpuščanje, ki je mogoče le s pomočjo Božje milosti

Danielova pripoved je pretresljiva, kot je pretresljiva pripoved vsakega posiljenega otroka. A hkrati je izjemna zato, ker jo Daniel pripoveduje brez gneva in sovraštva do vere in Cerkve, čeprav bi bila njegova čustva še kako razumljiva. »Marsikdo ne razume, da ga [Allaza] ne sovražim. Odpustil sem mu in na tem odpuščanju zgradil svoje življenje,« piše Daniel.

S pomočjo dolgoletne psihiatrične pomoči, številnih čudovitih duhovnikov, podpore družine in neizmerne Božje milosti, je uspel predelati svojo zlorabo, javno spregovoriti o svojem trpljenju in – kar se po človeško zdi nemogoče – odpustiti svojemu rablju. Proces odpuščanja je sklenil tistega dne, ko je po štiridesetih letih segel v roko svojemu posiljevalcu, danes zlomljenemu starcu, in sprejel njegovo opravičilo.

Odpustil sem vam je zgodba, ki jo je treba prebrati. S pomočjo takšnih pričevanj se namreč začne očiščevanje in zdravljenje ran v zgodovini Cerkve, ki se nikoli ne bi smele zgoditi in se ne smejo ponoviti. Ateisti Danielovo zgodbo berejo kot še en dokaz cerkvene pokvarjenosti, za katoličane pa je mnogo več. Je zgodba o pošastnem trpljenju, ki je dvignila pokrov in osvetlila strašne sence v življenju Cerkve, a hkrati z iskrenostjo in pogumom odpira pot pravični popravi krivic in milosti sprave.

Foto: people.niooz.fr