Izpoved mame Carla Acutisa: kako je vzgajati svetniškega sina

Foto: WikiCommons

Danes goduje Carlo Acutis. Petnajstletni Italijan, ki je leta 2006 umrl za levkemijo in bil pred dvema letoma razglašen za blaženega. Svetnik, ki je živel tukaj in zdaj, ki je nosil superge in igral računalniške igrice. Njegovi sošolci so zdaj mladi odrasli. Njegov brat Michele in sestra Francesca, dvojčka, ki sta bila kot darilo iz nebes rojena natanko štiri leta po njegovi smrti, danes praznujeta 12. rojstni dan.

Carlovi starši so ne samo še vedno živi, ampak stanujejo le nekaj sto kilometrov čez mejo in še vedno vzgajajo otroke. Zaradi številnih vprašanj o življenju s svetniškim otrokom je Carlova mama Antonia napisala spomine z naslovom Skrivnost mojega sina: Zakaj Carlo Acutis velja za svetnika. Po njegovem življenjepisu Računalniški genij v nebesih smo tako dobili še izpoved njegove mame.

Carlo Acutis je svetnik, ki je živel tukaj in zdaj, ki je nosil superge in igral računalniške igrice.

Najpomembnejše: evharistija in molitev rožnega venca

Branje knjige o Carlu Acutisu v nas razplamti željo, da bi tudi sami živeli bolj sveto. Neverjetno je brati o mladem fantu, najprej otroku in nato najstniku, ki je na prvo mesto v svojem življenju radikalno postavil Boga. Kljub številnim hobijem, druženju s prijatelji in šolskim obveznostim si je za vsakodnevno prioriteto postavil dve stvari: sveto mašo (evharistijo) in molitev rožnega venca. Za to si je od zgodnjega otroštva vzel čas prav vsak dan! Nikoli ni bil preveč utrujen, nikoli ni imel preveč domače naloge ali drugih obveznosti. Za tisto, kar je najpomembnejše, mu nikoli ni zmanjkalo časa.

Ravno tako mu nikoli ni zmanjkalo poguma, ko je bilo treba pričevati za vero. Sošolce je spodbujal k molitvi in krepostnemu življenju. Ni ga potrlo, če so se norčevali iz njega, ampak je vztrajal in številne z veseljem in lastnim zgledom pritegnil, da so mu sčasoma začeli slediti. Ko je v razredu potekala razprava o splavu, se je edini javno zavzel za življenje. Še več, vrstnike je zavzeto opozarjal pred pastmi predzakonske spolnosti in pornografije. Si predstavljate, petnajstletnik, ki sošolce opozarja, naj ne seksajo?! Ob tem je vedno ostal spoštljiv in dobronameren, tako da se je marsikdo začel zgledovati po njem.

Namen je, da se ustavimo, se duhovno resetiramo in si rečemo: »Če je lahko on, pa menda lahko tudi jaz?« Pa čeprav ne tako popolno …

Fant, ki vzgaja svoje starše

Število oseb, ki so se zaradi Carla zbližale z Bogom ali celo odkrile vero, je neverjetno. Od njihovega hišnega pomočnika Rajesha z Mavricija, ki se je dal krstiti, do številnih prijateljev in znancev. Ne nazadnje je v veri utrdil svoja starša, ki sta bila do Carlovega otroštva le medla kristjana. Tudi v versko življenje ga nista uvajala onadva, ampak njegova poljska varuška Beata. Nato pa je Carlo s svojim navdušenjem in predanostjo Jezusu začel spreminjati srca svojih staršev.

Težko si je predstavljati družino, kjer sin prosi mamo, naj skupaj z njim moli rožni venec in gre k maši. Kjer sin mami skriva sladkarije in jo vabi na sprehod, ker ga skrbi njena prekomerna teža. Kjer si sin sam omeji računalniške igrice na eno uro na teden. Kjer sin vso svojo žepnino nameni nakupu spalnih vreč in drugih potrebščin za brezdomce. Kjer se sin pritožuje, ko mu mama kupi dva para čevljev, češ da mu eden povsem zadošča. Ja, za običajne starše se to sliši kot znanstvena fantastika. 

Ampak pri Carlovi zgodbi najbolj nagovarja ravno to, da v družini posvečujemo drug drugega. Starši otroke, otroci starše, stari starši vnuke in obratno. Skupaj smo na poti in skupaj si pomagamo v nebesa. Za Carla so bila nebesa, pekel in vice zelo konkretna, zato je neprestano molil za rešitev grešnikov in duše v vicah, ki zelo trpijo. Ko je umiral za rakom, je v ta namen daroval vse svoje trpljenje, ki ga je prenašal brez pritoževanja. Rad je poudarjal, da se ljudje ne zavedajo, kako s svojimi zemeljskimi dejanji vplivajo na to, kaj se bo z njimi zgodilo po smrti, in kako grozljivo je za vso večnost končati v peklu.

Zgled, ki se mu je težko upreti

Ob branju knjige Skrivnost mojega sina morda pogrešamo več materinega doživljanja ob vzgoji svetniškega sina. Kako je živeti z otrokom, ki te po modrosti, predanosti Jezusu in zavzemanju za dobro tako presega? Je morda kdaj naporno, ker ti postavlja ogledalo lastne grešnosti? Sama bi z veseljem prebrala tudi pričevanje, kako se Carlova mama sooča z vzgojo dvojčkov, ki sta bila rojena po Carlovi smrti in ki sta (vsaj tako si predstavljam) »običajna« otroka. Si po življenju s svetniškim otrokom sploh pripravljen na izzive običajnega starševstva? 🙂

Vsekakor pa knjiga izpolni svoj bistveni namen. Da se ob njej ustavimo, se duhovno resetiramo in si rečemo: »Če je lahko on, pa menda lahko tudi jaz?« Pa čeprav ne tako popolno … Odkar sem prebrala knjigo, sama na primer spet redno molim rožni venec.

Blaženi Carlo Acutis, podpri nas v našem prizadevanju za svetost in prosi za nas!