Izgubljena čudesa sveta

Kako je mogoče, da civilizirani svet s takšno lahkoto dopušča, da se pred očmi vse javnosti v velikem zamahu uničuje kulturna dediščina, ki pripada vsemu človeštvu in ki je vrednostni temelj sodobnega zahodnega sveta in garant naše prihodnosti?

Če za trenutek odmislimo klanja nedolžnih ljudi, tudi otrok, in se osredotočimo le na kulturno dediščino, lahko v zadnjih mesecih opazimo vedno intenzivnejše uničevanje raznoraznih spomenikov naše, t. j. zahodne civilizacije. Bodisi da gre za razbijanje arheoloških artefaktov z macolami v mosulskem muzeju bodisi za zravnanje prakrščanskih samostanov z buldožerji, na zaslonih pred našimi očmi dobesedno izginja naša skupna dediščina.  

Palmira kot točka preloma?

Nekdanjo trgovsko oazo miru in eno najbogatejših antičnih mest je letošnjega maja začela ogrožati napredujoča Islamska država. Ob zavzetju sodobnega dela mesta so skrajneži prebivalcem obljubili, da historičnega dela Palmire ne bodo uničili. Če je takšna Božja volja, so rekli.

V začetku tega tedna pa je bil objavljen video posnetek, na katerem smo lahko videli, kako so islamski skrajneži razstrelili 2 tisoč let star tempelj Baal Shamin v sirski Palmiri. To barbarstvo je bilo objavljeno potem, ko je bilo potrjeno, da so člani ISIS-a najprej mučili, nato pa okrutno umorili uglednega sirskega arheologa.

Vsi dosedanji osvajalci Palmire – tako krščanski, muslimanski kot sekularni – do tamkajšnjih antičnih zgradb niso bili kar brezbrižni, ampak so jih uporabljali za svoje namene – kot cerkve, mošeje ali utrdbe – toda nikoli jih niso uničevali. Šele barbarstvo 21. stoletja je ves ta zaklad kulturne dediščine naše civilizacije pripeljalo na rob izginotja.

Sirsko antično mesto Palmira pa ni le še eno od mest, ki so se ga lotili skrajneži. Je veliko več. V svojih zlatih v začetku našega štetja je cvetela, ker ji je uspelo združevati nasprotja takratnega sveta: do migrantov različnih ver in narodnosti, ki so jo obiskali le prehodno ali pa so si jo izbrali za svoje bivališče, je vodila politiko vključevanja, dovoljevala je čaščenje različnih bogov.

Zato Palmira do današnjih dni ni bila zgolj edinstveno arheološko najdišče, odlično ohranjeno in vzdrževano. Palmira je postala simbol antične rimske tolerance in hkrati popoln antisimbol monokulturnega divjaštva sodobnih islamistov. V antiki je Palmira trgovala z vsemi, ki so to želeli, njen vir bogastva je bila ravno sposobnost integriranja različnih kulturnih vplivov in toleranca do čaščenja različnih božanstev. Vse, kar islamisti sovražijo.

Zato je tudi naivno misliti, da je Palmira le naključno postala tarča uničenja. Če Slovenci (in z nami Evropejci) ostajamo na nihilistični ravni simbolnega umora – spomnimo se le na podgano v naročju Device Marije z Brezij – pa je islamskim skrajnežem zaradi napuha močnih finančnih zaledij in zaslepljenosti z verskim (za razliko od našega ideološkega ali kulturnega ali …) fanatizmom omogočen tudi vstop v polje dejanskega uničenja identitete drugega.

Ko Zahod (civilizacija) postane le še zahod (smer neba)

Ta teden obglavljeni in iznakaženi Khaled al-Asaad, 82-letni upokojeni glavni arheolog v Palmiri, je moral umreti, ker ni hotel izdati lokacij skritih neprecenljivih arheoloških zakladov. Barbarski kot že so pripadniki Islamske države, imajo namreč tudi zelo razvit smisel za posel. V okupiranih mestih ne uničijo vseh spomenikov, ampak nekatere od njih tudi za bajne vsote prodajajo na črnem trgu, da si tudi tako financirajo svoje vojne in plenilske pohode.

Čeprav je vsak tak hladnokrven umor zločin, ki ne vzdrži primerjave, pa se nam ob nedavnem uničevanju Palmire zdi, da nas ljudi – otopelih od televizijskega nasilja, igranega ali resničnega – kulturno barbarstvo gane bolj kot še tako kruta smrt posameznika. Kot da svoje meje ne pozna zgolj sočutje, ampak tudi žalost ob poslušanju poročil o vseh teh grozljivih pobijanjih nedolžnih.

Naša skrb za človeštvo se v takih okoliščinah ne ustavi zgolj pri skrbi za posamezno človeško življenje, ampak nas nagon po obrambi našega način življenja postopoma sili v razmislek, da v tako skrajanih primerih ni dovolj že samo to, da živimo, ampak je še pomembneje, kako sploh živimo. Saj poznate tisto, da je bolje umreti pokonci kot živeti na kolenih.

Če nas naš Prešeren na to temeljno bivanjsko resnico opominja v svojem Krstu, gre to kaj hitro skozi naša ušesa. Povsem drugače pa je, če se ideal obrambe svobode uresniči skozi dejanje konkretnega človeka. Cena za to poezijo, ki je postala meso, je bila v primeru arheologa Khaleda al-Asaada najvišja, zato bi bilo škoda, če bi šla mimo neopažena: njemu sta bila kulturna dediščina antične Palmire in sporočilo, ko jo Palmira nosi v sebi, vredna več kot njegovo trpljenje in lastno življenje. Se mu je zmešalo ali kaj?

Podobnih mučenikov z Bližnjega vzhoda, ki v zadnjem obdobju pod silo razmer prostovoljno umirajo pod noži in zaradi metkov islamskih skrajnežev, je ogromno, zlasti med kristjani. Smrt tega arheologa pa nas spominja, da ni nujno zgolj vera ali kakšna druga osebna okoliščina, npr. družina, tista vrednota, ki v nas zbudi moč za samodarovanje. Obstajajo tudi razlogi, ki presegajo zgolj osebno vpletenost pobitih in merijo na ohranitev dostojanstva človeštva kot takega, njegove edinstvenosti in univerzalnosti.

Dosežki človeštva presegajo časovne mere življenja enega posameznika ali tek ene generacije. V tem je tudi njihova najvišja vrednost, ki nam po eni strani nudi priložnost za našo vzgojo in rast, po drugi strani pa nas zavezuje k varovanju in ohranitvi teh plemenitih sadov vseh rodov naših prednikov.

Zato barbarsko uničevanje naše skupne kulturne dediščine ne pomeni zgolj uničevanje teh nekaj umetelno obdelanih in lepo skupaj zloženih skal. Gre za napad na vrednote, zaradi katerih sploh namenjamo sredstva za ohranitev ostankov naše preteklosti, vrednote, na katerih gradi ves vzgojno-izobraževalni sistem. Gre za napad na dosežke, preko katerih ljudje šele postajamo človeški, kolikor nam to sploh uspe.

Uničenje palmirskega templja antičnega poganskega božanstva je tako šokanten znak za ves Zahod, da islamisti niso zgolj naključni fanatiki, ki pač radi posiljujejo in pobijajo, ampak gre za v nebo kričeče opozorilo, da gre za vrhunsko organizirano združbo ljudi, ki načrtno in brez milosti uničuje vse, ob čemer smo Zahodnjaki identitetno zrasli od antike dalje, da danes sploh smo to, kar smo. Če izgubimo preteklost, na čem bomo potem sploh gradili našo prihodnost?

Nikakor ne napeljujem na misel, da je ohranitev kulturnih spomenikov preteklosti vredno več kot katerokoli človeško življenje. Če bi me konkretna preizkušnja postavila v položaj, da bi moral izbirati, mi je povsem jasno, kako bi reagiral. Skrb in obramba naše kulturne dediščine niti ne pomeni, da nam stvari pomenijo več kot ljudje. Gre za ravno obratno logiko: da ljudje nismo samo hladne stvari, ampak smo bitja z dušo.

Foto: theguardian.com, aljazeera.com, telegraph.co.uk