Organizatorka Festivala Dojiva se Andreja Kolar: „V ospredju je podpora mame mami“

Foto: arhiv Festivala Dojiva se 2020 Celje

Včeraj smo vstopili v svetovni teden dojenja, ki vsako leto poteka v prvem tednu avgusta. V okviru tega tedna letos že osmo leto zapored poteka Festival Dojiva se, ki pod okriljem društva Pod srcem vsem, ki se srečujejo z dojenjem, nudi širok spekter koristnih informacij in srčnih spodbud. Informacije, ki jih podajajo tako strokovnjaki kot mamice, koristijo nosečnicam, mamicam in celotnim družinicam.

Festival kljub imenu vsekakor ni namenjen zgolj doječim materam, temveč vsem, ki jih ta tematika zanima in se jih dotika. Organizatorji izpostavljajo, da je v ospredju predvsem podpora mame mami, ne glede na to, ali doji ali ne. Želijo razbiti tabuje o popolni mami in vsaki posebej sporočiti, da je dobra in da si zasluži podporo.  

Z včerajšnjim dnem so se na spletni strani www.dojiva.se začela brezplačna predavanja, ki jih vodijo strokovnjaki, ki pokrivajo različna vsebinska področja. Vrhunec pa bo festival dosegel v soboto, 7. 8. 2021, ko se boste lahko na 22 lokacijah po Sloveniji v živo srečali s prostovoljkami in z njimi podelili svoje misli, dvome, pozitivne izkušnje in skrbi. Vsaka lokacija ima pripravljen svoj program zanimivih vsebin.

Na klepet smo povabili eno izmed mamic organizatork, mag. Andrejo Kolar, s katero lahko v soboto v živo poklepetate v Celju.

Andreja, se nam lahko za začetek na kratko predstaviš?

Sem mamica dveh fantov, starih 2 in 4, po izobrazbi magistrica ekonomskih in poslovnih ved, redno zaposlena in občasno gostujoča strokovnjakinja v visokošolskih zavodih. V prostem času se rada ukvarjam s stvarmi, ki me zanimajo na različnih področjih in osvajam nova znanja. Večino časa preživim s svojo družino, ki mi pomeni največ.

Zakaj se polno zaposlena ženska in mamica dveh majhnih fantkov odloči prostovoljno pomagati drugim mamam pri dojenju?  

Razlog je preprost. V moji naravi je že od nekdaj, da rada priskočim na pomoč vsakomur, v kolikor to potrebuje. Odkar sem mamica in so mi vse teme povezane z materinstvom bližje, mi je postalo samoumevno in v veselje, da lahko svoje izkušnje, sprotna spoznanja, osvojena znanja delim z drugimi mamami, ki to želijo. Najpomembneje, kar sem sama spoznala je, da smo mame še vedno v večini premalo slišane in se premalo medsebojno podpiramo na vseh področjih. Leta 2017 sem spoznala krasen krog mamic, strokovnjakinj na svojih področjih, s katerimi smo se enostavno takoj povezale. Pri tem je veliko vlogo odigrala moja doula Sabina Prešiček.  

Kakšne so tvoje izkušnje z dojenjem?

Sama imam na področju dojenja dve popolnoma različni izkušnji. S starejšim sva imela izzive vse tja do njegovega četrtega meseca. Dodajala sem adaptirano mleko, uporabljala sva nastavke, imel je močne krče … šele potem je dojenje steklo. Uspelo nama je z močno voljo in podporo partnerja. Pred rojstvom drugega fantiča sem si želela, da bi bilo izzivov, ki sem jih poznala še iz predhodne izkušnje, manj. Čutila sem, da bi to bilo mogoče doseči z zadostno stopnjo informiranosti in krepitvijo zaupanja vase. Informacije sem pridobila s strani doule, strokovnjakov, gostov na festivalu, ki sem ga obiskala in literature. In dojenje je po rojstvu najmlajšega steklo brez vseh izzivov. Pridobitev znanja se je tako izplačala.

S področja dojenja obstaja veliko literature. Kako naj mlada mamica loči dobro od slabe?

O tem smo se ogromno v preteklosti spraševale tudi same. Tako je sproti nastal seznam priporočene literature, ki ga lahko vsak sedaj najde na spletni strani. Vsako leto v času priprav na festival ga posodobimo in kaj dodamo. Predlagana literatura se nanaša na vsebine kot so dojenje, nosečnost in porod, poporodno obdobje, vzgoja. Najdete lahko tudi nekaj predlogov za branje z otroki. 

V okviru festivala in Svetovnega tedna dojenja organizatorke v posameznih krajih povabimo k sodelovanju tudi lokalne knjižnice. Odziv je vsako leto večji. V svojih prostorih pripravijo razstave ali posebne kotičke, kjer mamice lahko najdejo nekaj literature iz našega predlaganega seznama in si vzamejo eno izmed lepih misli – pozitivno afirmacijo. 

Zgodbe so različne in jih je ogromno. Največ nam pomenijo pozitivni odzivi.

V sklopu festivala vsako leto izide tudi nova številka vodnika Zaupam si, ki ima sicer tudi t. i. COBISS oznako in je na dan festivala obiskovalcem na voljo za prostovoljni prispevek na posameznih lokacijah. Mamice si ga sicer lahko tudi predhodno naročijo na dom. Po koncu festivala je vodnik na voljo v posameznih knjižnicah, ginekoloških dispanzerjih, zdravstvenih domovih, patronažnih službah, porodnišnicah. Posamezni kraji običajno informacijo o lokaciji vodnika Zaupam si delijo na svoji Facebook strani dogodka.

Kaj vse lahko letošnji festival ponudi mamicam?

Ponudi tisto, kar je najbolj pomembno – osebni stik. Sicer pa na spletni strani vsak dan potekajo brezplačna predavanja. Vse vabim, da si ogledajo program.

Lahko poveš več o tem, kako izgleda dan, ko je festival v živo?

Zjutraj se na posameznih lokacijah najprej srečamo prostovoljke in pripravimo prostor (mizico za deljenje vodnikov, pozitivnih afirmacij, odejice za dojenje/crkljanje/previjanje) in kar je še potrebno. Načela festivala so povezana s ponovno uporabo posameznih materialov in ničnim številom ustvarjenih odpadkov. Na prizorišču se nam nato pridružijo gostje in od 9. ure dalje smo v pričakovanju mamic z dojenčki in malčki, nosečnic, celotnih družin, s katerimi nato sproščeno klepetamo, izmenjamo izkušnje, se podpiramo, si pomagamo s praktičnimi nasveti in se podružimo vse tja do 12. ure. Družinice, ki so na sprehodu v parku, se na kratko oglasijo na klepet. Vse poteka zelo sproščeno in spontano. 

Katera so najpogostejša vprašanja, težave, s katerimi se mamice obračajo na vas?

Želijo razbiti tabuje o popolni mami in vsaki posebej sporočiti, da je dobra in da si zasluži podporo.

Mamice so običajno v skrbeh, kako se pripraviti na porod, kako vedo, da jim je dojenje steklo, kaj storiti, da bi jim steklo. Želijo se pogovoriti o porodni izkušnji, se soočajo s poporodnimi izzivi, izzivi na področju uvajanja hrane, v odnosih, ko se partnerja znajdeta v vlogi starša. Zgodbe so različne in jih je ogromno. Največ nam pomenijo njihovi pozitivni odzivi.

Za konec ti prepuščam, da naše bralke in bralce na festival povabiš kar sama.

Drage nosečnice, doječe in nedoječe mamice, same ali z malčki, atiji, babice, dedki, vsi, ki podpirate in osveščate o pomenu podpore mama – mami, dobrodošli v soboto, 7. 8. 2021 na 22 različnih lokacij po Sloveniji, kjer se bo odvil festival, da se sproščeno družimo in izmenjamo izkušnje. Verjamem, da bo vsak izmed vas odšel z občutkom podpore, povezanosti in z novimi informacijami in znanjem.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Bravo, vso podporo dojenju otrok in vso podporo takim dogodkom. Sama sem dojila sina do 4.leta starosti, to so bila zelo doživeta leta. Pri tem sem imela vso podporo mojega partnerja, ker brez njega bi že zdavnaj obupala, se pustila voditi tašči ali svoji mami, ki nikakor nista razumeli, zakaj želim dojiti tudi po enem letu sinove starosti. Naj povem da sem se s sinom zelo povezala ravno preko dojenja in nikoli mi ne bo žal da sem tako dolgo dojila.
    Naj povem še da sin nikoli ni imel dude, da nikoli ni vlekel prsta, nikoli ni pil iz stekleničke.

  2. Vsi vemo, da je dojenje zdravo. Večina mam si tudi želi dojiti, vsem na žalost ne uspe iz takih ali drugačnih razlogov.
    Moje osebno mnenje pa je, da otrok pri štirih letih materine dojke res več ne potrebuje. Pri štirih letih se otrok igra s svojimi sovrstniki, se podi za žogo, se vozi s kolesom, igra s kockami. Je in pije sam in se zna sam obleči. Pri mami se pocrta tako, da se stisne v objem, mama ga poboža po glavici…

  3. Vse otroke “smo” uspešno dojili vsaj dve leti, oziroma, dokler ni na vrsto prišel naslednji. Razen prvega, ker smo imeli premalo izkušenj in smo poslušali “pametne” nasvete. Zdaj vem tudi, da bi lahko prejšnjega dojili še tudi, ko je bil na zizi že naslednji. OK, nismo. Po dveh letih je bil tako že vsak tolik star, da je razumel, da bo zdaj ziziko imel dojenček. Ni pa nikoli bil prikrajšan, če se je hotel zizik dotakniti ali se k njim stisniti še potem.

    Pri prvem sva z ženo naredila napako: ker je pač lene sorte, se mu že takrat ni dalo “vleči”. Zato je malo povlekel, ko pa je nehalo samo od sebe teči, je nehal in se obrni stran in “težil”. Mamica mu je v skrbi, da ne bo lačen dale flaško. Od takrat dalje je to naredil vsakič. Posesal samo tisto mleko, ki je že samo od sebe brizgalo, nato pa tečnaril. Proizvodnja mleka je počasi usahnila na minimum in že pri 9 mesecih se je nepreklicno obrnil stran od dojke. Saj shodil je na 11 mesec, tako, da je bil poseben v vsem. Ampak celo otroštvo je bil otrok, ki mu je bilo treba vse k riti prinesti in veliko energije sva vlagala v to “lenobo”. No, napake nisva ponovila. Prve dni je malo krize, nato je mleka bilo vedno več kot dovolj. Celo otroka rojenega s carskim rezom je na polno dojila dve leti. Vsekakor se stek posebna vez s materjo, zaradi katere ima nato kot vzgojiteljica večjo veljavo oz. avtoriteto. Otrok bolj zaupa in mnogo lažje je vzgajati mehko.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja