Ko otrok ustvari igračo sam.
Hčerka je zbolela kmalu ob začetku šolskega leta. No, prvi dan je še bila v šoli, zvečer pa se je pojavila vročina. Kakšno razočaranje zanjo.
Ker to ni bila tista vročina nad 40 stopinjami, je bila večino časa v gibanju. Seveda doma, v zavetju našega stanovanja.
Trenutno je njeno največje veselje igranje z Elo, dojenčkom (seveda ne tistim pravim). Zanjo je bila pripravljena odstopiti dve polici, da je nanje zložila vse oblekice, slinčke, pripomočke (zložila, ne zmetala, kar je zanjo prej izjema kot pravilo). Presenetila me je tudi njena pozorna, nežna skrb zanjo. In to skozi ves dan.
Težava
Ko sem v enem od teh bolniških dni pripravljala kosilo, je prišla do mene in me vprašala, ali imamo kakšno stvar na štirih kolesih, ker potrebuje voziček za Elo.
Ker nismo imeli ničesar, je želela, da greva v klet in pogledava še tam. V glavi sem na hitro preletela klet in ji povedala, da nimamo nič takega. Ker je vztrajala, sem nervozno odgovorila, da zdaj pač ne grem dol, ker kuham.
V precej močnem godrnjanju in napol joku je jezno odšla v svojo sobo. Ker sem ocenila, da stiska ni tako huda in ker sem ravno začela s pripravo hrane na štedilniku, ko sem morala hitro dodajati sestavine, nisem odšla za njo.
Rešitev
Po ropotanju, premetavanju pa tudi tišini v sobi sem čez nekaj časa zaslišala svetel, čist, prepevajoč glas: »Imam idejo, imam idejo.« Dve besedici, ki si jih je veselo prepevala. Bila sem prijetno presenečena. Nisem šla pogledat, kaj se dogaja. Pustila sem, da bistra in ustvarjalna glava naredi svoje.
To, da je izkoristila ves svoj potencial, ustvarjalnost, bistrost, da je rešila problem, to je tisto, kar šteje.
Kmalu se je iz sobe zaslišalo brnenje. Prihajalo je vedno bližje k meni. Naenkrat je bila pred mano hčerka s svetlim, nasmejanim obrazom in Elo v vozičku. Ko je na mojem obrazu zagledala nasmeh in navdušenje, je tudi njen obraz zažarel.
Stiska je rodila idejo. Pognala ves njen organizem in njene možgane v razmišljanje. V iskanje rešitve. V ustvarjanje.
In nastal je voziček. Ni bil bleščeč, udoben kot v otroških revijah. Bil je preprost. Narejen iz rešilnega avtomobila, lesene zibelke, podstavka za Piko Nogavičko (marioneto) in še nekaj malenkosti (vrvice, traka za ključe …). Bil je celo malo premajhen za moje oko. A to ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da ga je naredila sama! In zato je bil čudovit. Edinstven! Njen.
To, da je izkoristila ves svoj potencial, ustvarjalnost, bistrost, da je rešila problem, to je tisto, kar šteje. Podlaga za življenje. Podlaga za velike ideje. Tiste, ki spremenijo svet na bolje.
Zame kot mamo pa je bilo bistveno tudi spoznanje, da hčerke stiska ni ustavila in ohromila, ampak jo je spodbudila in motivirala. To pa je ena od bistvenih lastnosti, ki prinašajo v življenju uspeh. Vse največje stvari se namreč rodijo v največjih stiskah. Če smo pripravljeni prisluhniti sami sebi in trdo garati.
Foto: creativitypost.com
