Nejc. Otrok, ki naju je razveselil in odšel.

Foto: Canva

Bil je najin prvi otrok. Prišel je hitro, nekoliko nepričakovano. Bila sva ga vesela. Niti pomislila nisva, da bi lahko šlo kar koli narobe.

Zame je zato bil še toliko večji šok, ko mi je na rednem pregledu ginekologinja neposredno brez kakršnega koli opozorila sporočila, da nekaj ni v redu z otrokom, da ne ve, če mu bije srce in da obstaja verjetnost spontanega splava.

Kot strela z jasnega

Mislila sem, da me bo pobralo. Srce se mi je povsem stisnilo, okamenelo. Kot strela z jasnega. Brez kančka sočutja sporočena napoved smrti za mojega lastnega otroka. Otroka, ki sem ga komaj sprejela vase. Otroka, ki je komaj vzbrstel v meni. A hkrati napolnil vse moje misli, vso moje telo z nežnostjo, milino in rahločutnostjo. Me za vedno spremenil.

Bila sem povsem v šoku. Sama. Brez zaščite moža. Na ginekološki mizi, ki mi že tako in tako predstavlja neko vrsto ponižanja, sramu, neželenega posega v mojo intimnost, sem bila povsem odvisna od težkih besed ginekologinje.

Ker je bila še dokaj mlada, neizkušena je poklicala za drugo mnenje še kolegico iz sosednje ordinacije. Starejša gospa je z mirno besedo prinesla upanje. Vsaj za trenutek umirila moje srce, mu dovolila, da zadiha. Nosečniški hormon se je namreč normalno povečeval.

Ne glede na upanje, ki so mi ga vzbudile sočutne besede, pa sem ordinacijo zapuščala povsem prestrašena. Hvala Bogu so bile vse moževe besede in dejanja pomirjajoča. Kljub težki situaciji so vodila k skupni rasti.

Je res konec?

Bila sem neizmerno hvaležna Bogu, sama sebi, svojemu telesu, da mi je samo sporočilo, da dete ne živi več.

Kasneje sva na vsakih nekaj dni z možem skupaj hodila v zdravstveni dom, kjer so preverjali, ali se nosečniški hormon normalno povečuje ali ne. Vedno znova izjemno boleče čakanje na to, kakšni bodo rezultati. Vedno znova strah, ali bo najino detece še živo. Nama bo še dovoljeno upanje? Ali nič več?

Kasneje se je zares izkazalo, da je po dveh mesecih in 12 dneh detecu prenehalo biti srce.

Ginekologinja me je po pregledu z napotnico poslala na čiščenje v kliniko. Bilo je pozno popoldne, skoraj večer. V meni pa je bil ne glede na teste in vse preglede prisoten dvom, strah, ali je srčece res prenehalo biti, ali je detece res mrtvo.

Nekako sem se skupaj z možem podala na kliniko, kjer pa so me, ker nisem bila dovolj dolgo tešča, poslali domov. Zame velika Božja milost.

Spontan odziv telesa

Doma so se proti jutru začeli krči, bolečina. Moje telo se je spontano odzvalo samo. Brez zunanjih posegov je samo izločilo detece, ki ni imelo možnosti preživetja. Takrat sem bila na to pripravljena. Še več. Bila sem neizmerno hvaležna Bogu, sama sebi, svojemu telesu, da mi je samo sporočilo, da dete ne živi več. Bila sem pomirjena. Vsa. Globoko v sebi.

Kasneje sva z možem sicer šla na kliniko, kjer so naredili še čiščenje maternice, vendar pa je to bilo zame drugotnega pomena.

Globoka sled, ki ostaja

Ne glede na naravno pot spontanega splava pa je ta v naju, predvsem meni, pustil globoko sled, ki jo 12 let nazaj, ko v Sloveniji na to temo še ni bilo izrečenih veliko besed, nisva znala niti prepoznati.

Šele dve leti kasneje sva s z obredom krsta želja točno na dan, ko detece ni bilo več v zavetju nežnosti in topline moje maternice, kleče ob straniščni školjki, naredila prvi korak, da sva si dopustila iskreno bolečino in žalovanje. Mož pa tudi močno jezo, ker naju je Nejc pustil sama in kar odšel.

Bolečina ob izgubi dragega Nejca je šele danes, po toliko letih in ob tem, da imava čudovito osemletno hčerko, skoraj izginila. Delček pa je vendarle še ostal. In bo najbrž vedno tukaj z nami. Kot je z nami tudi misel nanj.