Hočemo spremembe? Začnimo pri sebi!

V zadnjem času po spletu krožijo najrazličnejši zapisi, povezani s trenutnim stanjem v državi. Večina za nastalo stanje krivi vladajoče elite in svoje nezadovoljstvo izliva na politiko in politike. Redkejši pa se sprašujejo tudi o svoji vlogi in iščejo konstruktivne možnosti za rešitev.

Z veliko mero (samo)kritičnosti Tamara Urbančič, kmetijska inženirka in zagovornica naravnega kmetovanja, našteva primere, kjer smo državljani sami odgovorni za nastalo stanje. Zapis objavljamo, ker gre za nekatere zanimive povsem konkretne primere, ob katerih lahko o svojem ravnanju razmisli marsikateri posameznik ali družina:  

Strinjam se s tem, da so potrebne družbene spremembe!

Ampak za večino stvari niso krivi samo politiki (ki smo jih izvolili) ampak smo krivi ljudje sami, zatorej bo težko karkoli narediti, če se navadni državljani ne bomo spremenili. In zelo težko se bomo spremenili, vsi skupaj.

Primeri:

1. Živim na podeželju, ki se zarašča, ker se nikomur več ne splača obdelovati zemlje, saj je hrana v supermarketih tako zelo poceni. Sama sem dejavna v Društvu za razvoj podeželja, kjer se trudimo z organizacijo tržnic – prodaje hrane lokalnih kmetov. Vendar ne zaživijo kot bi morale, ker je bolj praktično, da v supermarketu nakupiš vse naenkrat. Nihče se ne zaveda, da je kupovanje v marketih podpora tujim delovnim mestom in potem vsi jamramo, da dela ni. Prav nam bodi!

2. Minili so prazniki. Moji otroci so za darila dobili 7.8 kg čokoladnih izdelkov, 3 kg južnega sadja in kakšnega pol kg bombonov, vendar niti enega kilograma slovenskih jabolk ali slovenskega sušenega sadja ali orehov, lešnikov …! Prav nam bodi, če imamo debele otroke in propadajoče nasade starih ekoloških jablan!

3. Zadnjič mi je ena preprosta gospa rekla: Če ne znaš ceniti svojega, si hlapec! Ta stavek me spremlja kot mora že dva meseca. Ker je resničen. Ker smo hlapci. Ker raje kupujemo poceni in nekvalitetne kitajske cunje, kot bi dali par evrov več za slovensko robo. In je propadla Rašica, Labod, pletenine Sežana, Vezenine Bled, Mura …  Za zgled pa nam je bila Katarina Kresal, ki se je v času propadanja Mure na dan stavke delavk vsedla na letalo in šla po nakupih v Milano. Tipična Slovenka! Namesto da bi šla v Muro in s sabo pripeljala še žene ambasadorjev … Sedaj pa jočemo, ker ni delovnih mest! Prav nam bodi! Hlapci!

Ali svojim otrokom dajemo zgled, naj kupujejo lokalno sezonsko pridelano hrano, lokalno izdelana oblačila in obutev? Ali jih učimo spoštovati zemljo in jo  obdelovati? Ali jih učimo spoštovati sočloveka? Ali učimo svoje otroke, da je za normalno življenje potrebnih zelo malo materialnih stvari in denarja in zelo veliko ljubezni?4. Konec osemdesetih let so Primorci množično dobivali italijanske penzije, ki so bile precej velike. Ljudje so množično kupovali avtomobile, zidali vikende, preurejali hiše … Nihče se ni spomnil (v naših krajih), da bi se povezal s kolegi in ustanovil kakšno večje podjetje ali ga celo odkupil v času tranzicije. Ko so v devetdesetih letih propadala podjetja eno za drugim, so vsi čakali, “da bo prišel kakšen Italijan in nas bo rešil”. Res je prišel in prevzel tovarno Lesonit. Od bivših 3000 zaposlenih jih je ostalo 120 in zasvinjan zrak s fenoli in nobenega razvoja lesarske proizvodnje (ki bi nudila dodatna delovna mesta), čeprav so Snežniški gozdovi bogati. Ljudje pa še vedno čakajo, da bo prišel rešitelj od zunaj (ne domačin), ki bo prinesel delovna mesta. Malokdo pomisli na to, da bi se sam česa lotil, ker je najbolj enostavno nekam hoditi v službo, brez prevzemanja tveganj in odgovornosti. Prav nam bodi!

5. Vedno več je na podeželju zveri in divjadi, ki tistim redkim kmetom, ki še vztrajajo, delajo škodo. Lovci imajo seveda korist, da se divjad pase in je je zmeraj več. In ker je obdelanih površin vse manj, je divjad prišla do mest. Prav nam bodi, če smo tako leni, da ne moremo zastonj obdelati kakšne njivice za samooskrbo, ampak se raje plačniško rekreiramo v fitnes centrih, nogometnih igriščih, dvoranah … In v tej smeri celo vzgajamo otroke, ki bodo kot odrasli zahtevali še naprej takšen način življenja, saj jih od malega privajamo na to!

6. Zaščito živali smo povzdignili nad zaščito ljudi. Za pse in mačke se ni nikoli tako odlično skrbelo kot danes (prehranski dodatki, oblačila, umivanje zob …), v nekaterih družinah je zanje bolje poskrbljeno kot za otroke. Prav tako so divje živali močno zaščitene, ker so luštne … Prav nam bodi, da medvedje ob belem dnevu hodijo mimo šole in jih otroci opazujejo skozi okno (OŠ Podgora Kuteževo pomlad 2012)!

7. Spreminjanje miselnosti je dolgotrajen proces, ki se začne že v družini, nato v vrtcu in šoli. Ali svojim otrokom dajemo zgled, naj kupujejo lokalno sezonsko pridelano hrano, lokalno izdelana oblačila in obutev? Ali jih o tem učimo v šoli? Ali jih učimo spoštovati zemljo in jo  obdelovati? Ali jih učimo spoštovati našo kulturo in kulturno dediščino? Ali jih učimo spoštovati sočloveka? Ali učimo svoje otroke, da je za normalno življenje potrebnih zelo malo materialnih stvari in denarja in zelo veliko ljubezni? Ali ne vzgajamo svojih otrok v miselnosti potrošništva, konkurenčnosti, individualizma … skratka neoliberalizma?

Ali jim še vedno dajemo zgled, da je tuje najboljše in da celo “zaradi foušarije ne bom kupil od soseda”? Prav nam bodi, da smo tam, kjer smo.

Težko je spreminjati miselnost že pri sebi, kaj šele pri družbi. Ne predstavljam si, kaj bi moglo priti, da bi se ljudje na hitro začeli drugače obnašati. Običajno so to vojne ali lakote.

Lepo je, da ste optimisti. Jaz nisem.

Tamara Urbančič

Od pesimizma k zavezi za spremebe – najprej pri sebi

Medtem, ko Urbančičeva svoj zapis končuje s pesimizmom, pa je zdravnik Jošt Klemenc ubral nekoliko drugačno pot in se odločil za konkretno zavezo k spremembi svojega delovanja, k čemur vabi tudi druge. Nastala je Zaveza za državo Slovenijo, ki v 10 točkah vsakega posameznega državljana spodbuja k bolj etičnemu delovanju in večji skrbi za državo.

Klemenc v svojem razmišljanju o zavezi med drugim pravi, da imajo protesti svoj vzrok, saj je bila država izdana, zlorabljena, izčrpana in ponižana. V ljudeh nakopičena jeza pa ga skrbi, tudi zaradi zgodovine naroda, saj je lahko uničevalna.

Najprej bom sam postal pošten in pravičen v odnosu do države. Vračal ji bom dostojanstvo. Ne bom iskal lukenj v sistemu, da bi jo ogoljufal. In ko bo postala družba pravičnejša in bolj spoštljiva do naše države, bo postalo nevzdržno sramotno, da bi elita še naprej razgrajevala našo domovino.Čeprav je jeza ljudi naperjena predvsem proti gospodarskim in političnim elitam, ki so državo izčrpavale, Klemenc opozarja: »Zahtevati, da se v odnosu oni drugi spremeni, sam pa se ne mislim, je pravzaprav nasilje.« Sokrivdo za nastalo stanje namreč tudi on opaža v ljudeh sami, ki so se v 20 letih močno spremenili v smeri materializma, nepoštenosti, brezbrižnosti in individualizma: »Moralni in etični razkroj je razraščen po celem narodovem tkivu. Današnji protestniki zato nimamo duhovnega kapitala, legitimnosti pravzaprav, s katero bi imeli moč zahtevati kakršne koli spremembe. /…/ Ne uvidimo, da so izprijene politične in gospodarske elite samo logična posledica stanja duha med nami, državljani. Elite so samo še bolj izgubile etični kompas in ne bodo ga znova našle, ker ga še nikoli niso poznale in nimajo nobenega motiva za spremembe. Resetirati zgolj elite v tem času je nemogoče, ker bodo iz takega organizma vedno izšle samo nove, enako izprijene ali pa še bolj.«

Pri tem opozarja na čisto konkretna dejanja: »Prav vsi goljufamo državo, izogibamo se plačevanju davkov, prispevkov, ne izdajamo računov, obrtnike plačujemo ceneje, ko ne izdajo računa, delamo na črno, nepravično prikazujemo svoj premoženjski in socialni status, vse z namenom izterjati kar največ pravic od države in izpolniti kar najmanj svojih dolžnosti do nje.«

Žrtev takega delovanja pa je država, »ki ni neki abstrakten pojem, temveč sva to jaz in ti. S tem, ko sem sam ogoljufal državo, sem prikrajšal tebe, rojak v stiski, za pomoč, ki bi ti jo lahko dala država, ko si ostal brez službe, šel v pokoj ali poslal otroka v šolo malicat ali ko ti je povodenj odnesla vse.«

Klemenc zato najprej poziva k spremembi lastnega odnosa do države: »Sprožimo spremembe od spodaj navzgor, ker se obratno ne bo zgodilo. /…/ Najprej bom sam postal pošten in pravičen v odnosu do države. Vračal ji bom dostojanstvo. Ne bom iskal lukenj v sistemu, da bi jo ogoljufal. Sam nočem imeti prav nič pri tem, če bo ta rod zapravil mojo državo. Spreminjal bom sebe, iskal pravičnost in spodbujal pravičnost v svoji bližnji okolici. /…/ In ko bo postala družba pravičnejša in bolj spoštljiva do naše države, bo postalo nevzdržno sramotno, da bi elita še naprej razgrajevala našo domovino.«

»Kdo želi svojemu otroku zapustiti slabšo dediščino, kot jo je sam prejel?« z izzivalnim vprašanjem Klemenc zaključuje svoje povabilo k podpisu Zaveze za državo Slovenijo.