Hitler z zločini “reševal” travme iz otroštva

Thumbnail

Znanje o tem, kako je Hitler deloval in zakaj je tako deloval, nam služi kot opozorilo pred našo slepoto in nas spodbuja, da se enkrat za vselej odpovemo kolektivni represiji. Več kot na mestu so številna opozorila zgrešene metode vzgoje in njene neizmerne nevarnosti za družbo, kot je razvidno iz skrajnega primera Hitlerja.

Pred časom je prednjačila vzgoja, da je potrebno častiti starše ne glede na to kakšni so bili do otrok oz. kaj so jim storili – tu mislimo predvsem na vse mogoče zlorabe in ponižanja. Ko pa se zavemo, da je na milijone ljudi moralo umreti zato, da bi Adolf Hitler svoje travme zatiranja iz otroštva ohranil nedotaknjene, da so bili milijoni izpostavljeni ponižanju v koncentracijskih taboriščih, tako da njemu nikoli ni bilo potrebno priznati, kako je bil nekoč ponižan, potem moramo to nezavedno tvorbo zla znova in znova izpostavljati.

Hitler je svojemu tajniku nekoč povedal, da je bil v enem od rednih pretepanj s strani očeta sposoben nehati jokati, nič čutiti in celo šteti vseh 32 udarcev, ki jih je prejel. Na ta način, ko je v celoti zanikal svojo bolečino, svoje občutke nemoči in obupa, je Hiter iz sebe naredil »mojstra« nasilja in prezira. Rezultat je bil zelo primitivna oseba, nesposobna empatije do drugih ljudi. Njegova potlačena čustva sovraštva in maščevanja so ga neusmiljeno in nenehno usmerjala v nova uničujoča dejanja. Težko razumljivo pri tem je, da je znal “družbeno” šarmirati, se nastavljati otrokom in fotoaparatom in voditi množice v zločin.

Mnogo ljudi še danes ni prišlo do spoznanja, da brez zlorabe otrok, brez vzgoje, ki temelji na nasilju in slepi poslušnosti, ne bi bilo Hitlerja in njegovih privržencev in tudi ne več milijonov umorjenih žrtev.

Toda Adolf Hitler ni prišel na svet kot pošast. Tudi se ni rodil z destruktivnimi nagoni, ker to ne obstaja. Naše celo biološko poslanstvo je ohranjanje življenja, ne pa njegovo uničenje. Destruktivnost ni prirojena, saj podedovane lastnosti niso ne dobre ne slabe. Tako kot vsak drugi otrok, se je tudi Hitler rodil nedolžen. Vzgajan pa je bil na destruktiven način, zaradi česar je kasneje postal pošast.

Zlorabljeni otroci so sposobni obvladati bolečino zlorabe le, če jo potlačijo. Šele kot odrasli imajo še drugačne možnosti soočanja in predelave občutkov. Če tega ne naredijo, potem se tisto potlačeno čustvo spremeni v nevarno destruktivno in samouničujočo silo. V primerih kot sta bila Hitler in Stalin so potlačene fantazije maščevanja privedle do nepopisnih grozodejstev.

Ta pojav ne obstaja nikjer v živalskem svetu, saj nobena žival ni od svojih staršev naučena, da mora zanikati svojo naravo z namenom da postane »lepo vzgojena« žival  – le ljudje delujemo na tak destruktiven način.

Glede na poročila o nacističnih zločincih (pa tudi vojaki, ki so se prostovoljno odločili za boj v Vietnamu), se je njihovo nezavedno programiranje, da postanejo nasilni, začelo z brutalno vzgojo, ki je zahtevala absolutno poslušnost in izražala prezir do otrok.

Ali se res ne morem ničesar naučiti iz preteklosti?

Kako naj od mladih pričakujemo, da priznajo in zavrnejo nečloveško ravnanje in zločine, če ti še naprej ostajajo prikriti, namesto da bi na njih opozorili tako očitno kot je le mogoče? Šele ko mladim dovolimo, da natančno vedo, kaj se je zgodilo in kako se je to lahko zgodilo, ko se ne bojimo resnice, se lahko sami osvobodijo bremen, ki jim jih je zadala zaslepljenost prednikov. Največja ovira je zanikanje zlorab, ki jih je nekdo utrpel kot otrok.

Še danes veliko staršev meni, da je telesno kaznovanje sredstvo za vzgajanje otrok. Kljub temu da številne organizacije za zaščito otrok že desetletja razsvetljujejo javnost. Zakaj še vedno manjka ozaveščenosti? Zakaj ti starši ne vedo, da fizična ali psihološka kazen pomeni degradacijo in zlorabo otroka in ima vedno, prej ali slej, uničujoče posledice, ki so vidne ali pa ostanejo skrite? Zakaj ne vedo, da s svojo očitno lažno trditvijo, da je udariti otroka nujno potrebno in popolnoma neškodljivo, le potrjujejo in ohranjajo destruktivno tradicijo?

Tega ne vedo, ker iz lastne izkušnje poznajo le to obliko »vzgoje otrok« in so se morali že zelo zgodaj naučiti, da to jemljejo kot običajno in neškodljivo. V njihovih očeh so nasilne metode edini učinkovit način za usmerjanje otrokovega vedenja. Iz tega razloga so skovali zapletene teorije, ki bi pojasnile nacistične umore. Zanje je to lažje kot da bi podoživeli bolečine in degradacijo, ki so jih občutili nekoč, ko so bili tepeni, čeprav bi to lahko odprlo vrata v zavedanje, da lahko zaščitijo svoje otroke pred zlorabami in sebe pred zaslepljenostjo. Ne smemo dovoliti, da bi to znanje še naprej ostalo prezrto. In vendar počnemo prav to: nešteto strokovnjakov se vsak dan in vsako uro ukvarja s posledicami zlorabe otrok, ne bi mogli vedeti in videti te posledice takšne, kot v resnici so.

Tudi najbolj temačno otroštvo pa ne razbremeni storilca krivde. Kot odrasla oseba ima možnost, da se sooči s svojim otroštvom, z grozo, ki jo je pretrpel takrat, z doživljanja in razumevanjem sovraštva, ki je bilo zatrto. Sovraštvo je le čustvo, čustva pa ne ubijajo. Destruktivna dejanja, usmerjena na nadomestne predmete, pa so dejanja, ki lahko stanejo človeška življenja in za katera mora storilec nositi krivdo.

Morda bodo naši vnuki lahko rekli, “Kako smo srečni, da nas niso pretepali, tako kot so pretepali naše stare starše, in lahko vidimo stvari veliko bolj jasno kot so jih videli oni. Če bi bili pretepi v otroštvu neškodljivi, ne bi slepo sledili Hitlerjevemu preziru do ljudi … takoj bi ga spregledali in ga zavrnili, kot to storijo otroci, ki se soočajo s krutimi dejanji. Otroci, ki jim je dovoljeno, da se branijo, ne postanejo destruktivni. Destruktivni postanejo otroci, ki so bili nekoč zlorabljeni in ki kasneje ne želijo vedeti, kaj se jim je zgodilo v preteklosti.

Mi odrasli nimamo nobene potrebe po pretepanju naših nemočnih otrok, niti si ne moremo predstavljati, da to počnemo, čeprav smo utrujeni in nimamo potrpljenja za njihova vprašanja. Konec koncev obstaja toliko drugih načinov vzgoje, ki so resnično produktivni, spoštljivi in ne destruktivni.

Mi si nikakor ne moremo predstavljati, da bi bili navdušeni nad Hitlerjem. Ljudje, ki so bili vzgajani s spoštovanjem, ki niso bili s pomočjo zlorabe naučeni, da postanejo roboti, ne bodo nikoli želeli umreti zaradi zvestobe Führerju ali poslati tisoče ljudi v koncentracijska taborišča samo zato, ker je to načrtoval nek norec. Takšna katastrofalna politična slepota prepričljivo dokazuje, kar so naši stari starši tako ostro zanikali: da je v vsakem primeru tako fizično kot tudi psihično nasilje nad otrokom ne samo škodljivo, ampak zelo nevarno. Ne samo za posameznika, temveč lahko tudi za cele narode.

 

Vir: Alice Miller: Adolf Hitler – Von Seelenmorden an Kindern zur Vernichtung ganzer Völker

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja