Hči lezbičnih “mam”: vedno sem hrepenela po očetu

Pretresljivo pričevanje 23-letne Millie Fontana, ki za LGBT aktiviste ne obstaja. Ali vsaj ne bi smela. Ker je odraščala z lezbično mamo in partnerko, a ob tem neznosno pogrešala očeta. In ker si je upala o tem javno spregovoriti …

23-letna Avstralka Millie Fontana, ki je bila spočeta s semenom darovalca in je ob mami in njeni partnerki odraščala skupaj z bratom in polbratom, prav odsotnosti očeta pripisuje svoje težave iz otroštva – doživljala je krizo identitete, depresijo, samomorilnost … V sebi je nosila toliko vprašanj, na katere ni dobila odgovorov.

Čeprav o svojih starših (vseh treh) govori kot o »krasnih posameznikih«, pa so v njenih očeh vendarle slabi starši – »zaradi tega, kar so mi naredili, zaradi svojih sebičnih prioritet, zaradi slabe samorefleksije«.

O izkušnji, kako je otrok v lezbični skupnosti namerno prikrajšan za očeta, je prvič spregovorila marca letos. Sprva v preprostem videu iz svoje sobe. Ker enostavno ni mogla več molčati ob zatrjevanju LGBT skupnosti, da otrok potrebuje samo ljubezen. Ne, to ni dovolj, iz svoje izkušnje pravi Millie. Otroci potrebujejo tudi odgovore, jasnost, spoštovanje. Otroci hočejo vedeti, kam v tem svetu sodijo in od kod prihajajo.

Milie je spregovorila, ker želi dati glas otrokom, kot je sama, želi, da ne bi govorili samo o enakosti žensk in homoseksualcev, ampak bi se končno vprašali tudi: »Kaj pa enakost otrok?«

Objavljamo video (ZA SLOVENSKE PODNAPISE KLIKNITE ENO IZMED IKON DESNO SPODAJ V VIDEU) in zapis njenega pričevanja s konferece z naslovom »Cena enakosti« iz letošnjega avgusta (mednaslovi so uredniški).

Cena enakosti

Sem Millie Fontana. Stara sem 23 let in sem otrok lezbičnega para, ki je bil spočet s pomočjo darovalca. Tu sem s podporo vseh treh mojih staršev.

To je pričevanje, za katerega lahko mirno rečem, da še ni bilo slišano, saj  nihče noče slišati o tem, kako je na drugi strani mavrice. Na strani, kjer so otroci, ki ne odrastejo srečno in imajo drugačno idejo glede tega, kakšna bi morala biti sestava družine.

Čutila sem, da mi manjka, še preden sem dobro vedela, kaj oče sploh je

Ko sem odraščala, sem si želela očeta. V sebi sem čutila, da mi manjka oče, še preden sem bila sposobna artikulirati, kaj oče sploh je. Vedela sem, da imam rada obe svoji mami, a nisem mogla s prstom pokazati, kaj je tisto v meni, kar mi je tako manjkalo.

Ko sem začela hoditi v šolo, sem preko opazovanja drugih otrok in njihovih ljubečih vezi z očeti spoznala, da v resnici zamujam nekaj zelo posebnega. Ves čas šole so mi lagali, da nimam očeta ali da mogoče ni znano, kdo je. Zaradi tega sem le s težavo oblikovala stabilno identiteto in moje vedenje in čustveno stanje sta zaradi tega močno trpeli.

Za LGBT lobije ne obstajam

Tu pred vami stojim, vzgojena kot ateistka, brez kakršne koli verske pripadnosti. Stojim na strani kristjanov, ker so bili do sedaj v tej razpravi edini, ki se sprašujejo tudi o težavah, s katerimi se soočamo otroci. Kristjani so doslej edini, ki skušajo svetu predstaviti tudi zgodbe, kakršna je moja. Nihče v LGBT lobijih noče poslušati nekoga, kot sem jaz. Saj: »Ljubezen je ljubezen«, mar ne? Mi ne obstajamo.

“V sebi sem čutila, da mi manjka oče, še preden sem bila sposobna artikulirati, kaj oče sploh je.”

Ko sem odraščala, sem se gledala v ogledalo in razmišljala: »Od kod sem dobila te zelene oči? Od kod prihajajo ti deli moje osebnosti, ti talenti, ki jih nima nobena od mojih mam?« Odgovor na vse to je bil precej enostaven: od svojega očeta. A v resnici ne gre samo za očeta ali darovalca, kot ga radi kličejo. Izkazalo se je tudi, da imam strica, teto in babico, poleg mnogih ljubečih bratrancev in sestričen. S tem, ko so se drugi odločili, katere dele moje identitete mi je še sprejemljivo razkriti, so mi nekaj odvzeli. In ko so se drugi otroci lahko pogledali v ogledalo in umestili te nepoznane delčke in si ob tem rekli: »Rad imam svojo mamo ali svojega očeta,« sama tega nisem mogla. Sama se sprašujem, kako so se lahko moji starši odločali o tem, kateri deli mene so primerni za to, da mi jih razkrijejo, in kateri ne.

»Če se z očetom ne bi srečala, danes ne bi stala tu pred vami.«

Ko sem pri 11 letih srečala svojega očeta, je bil to verjetno edini trenutek mojega otroštva, ko sem bila stabilen otrok. Prvič sem zares videla, kdo sem. Ko sem pogledala v njegove oči, sem si rekla: »To je ta manjkajoči del mene.« Ne, ker bi fantazirala o tem, da bi imela očeta, ampak ker sem končno lahko nadela obraz temu, kar sem. Končno sem videla tistega, ki je bil enako odgovoren za moj obstoj. Svojo identiteto sem lahko potrdila na osnovi tega človeka. Če ga ne bi spoznala, danes ne bi stala tu pred vami. Ker moja čustvena reakcija na to, da ga ni v mojem življenju, je bila kljub mojim zgodnjim letom uničujoča in je povzročila, da sem v svojem razvoju nazadovala.

Resnična enakost ne more mimo resnice

Rada bi vam spregovorila o resnični enakosti. LGBT lobi veliko govori o enakosti, a se sprašujem, kaj je njihova definicija enakosti. Zame je enakost pomenila to, da so mi povedali resnico; da sem bila spoštovana takšna, kakršna sem – v celoti in ne samo na osnovni tega, kar so si moji starši želeli, da smem vedeti. Enakost je zame pomenila to, da sem lahko videla obe strani svoje genetske družine in razumela, kdo sem. Enakost ne narekuje tega, da na podlagi študij na prostovoljcih iz istospolnih družin in izmed otrok gejev, ki kažejo pozitivne rezultate, zaključiš, da to velja za vse. Je povsem nerealistično. Marca sem s strani LGBT lobija slišala laž, da je otrokom vseeno, kakšna je njihova družina in da sta moški in ženska povsem zamenljiva. To vidim kot obliko spolne diskriminacije! Moški in ženska v vzgojo otrok vnašata komplementarni vlogi in zato bi ju verjetno morali enakovredno spoštovati.

“Ko sem pri 11 letih srečala svojega očeta, je bil to verjetno edini trenutek mojega otroštva, ko sem bila stabilen otrok. Prvič sem zares videla, kdo sem.”

Sem bila homofobna, ko sem se spraševala, kje je moj oče?

Smešno je, kako gejevski lobij govori o homofobiji. Do mene so že prišli moji homoseksualni prijatelji z zgodbami o tem, kako so jih drugi homoseksualci obtožili homofobije, ker bi svoje otroke najraje vzgajali skupaj njihovim z očetom ali mamo. Kako neverjetno absurdno!

Sem bila sama homofobna, ko sem se gledala v ogledalo in se spraševala, kje je moj oče? Sem bila homofobna, ko sem gledala obe svoji ljubeči mami in ju prosila, naj mi povesta, kdo sem? Vsekakor ne! A vse tri svoje starše ljubim enako.

Homofobija sama po sebi pomeni predvsem zavračanje vedenja. Bili smo ji priča, imela je svoje razloge, a kot družba smo se že premaknili naprej od te točke. Resnično resnično globoko pa se ne strinjam s tem, da se homofobijo enači z rasizmom. Ko nebelec vstopi v prostor, vsakdo takoj ve, katere rase je in da je drugačen. Ko nekdo vstopi v prostor, pa nihče ne more vedeti, kakšna je njegova spolna usmerjenost, saj je človekova seksualnost sama po sebi fluidna. Seksualnost ni zanesljiva oblika identitete, saj se spreminja, lahko zaradi okoliščin ali celo zaradi posameznikove odločitve. Ne more biti enaka rasizmu. Zato me prizadene ideja, da sem na ravni rasista, ker sem spregovorila o tej temi. 

Ne zatiskajmo si oči: vedno je potrebna tretja oseba!

Zakaj skuša naša država vsiliti agendo, ki ne temelji na iskrenosti? Ker v resničnosti je v vsaki istospolni zvezi za to, da pride do otroka, potrebna tretja oseba. Vedno je potreben nekdo tretji. Zakaj bi torej kot družba skušali prezreti, da je to resničnost te situacije. Sama se tu nisem znašla zaradi dveh žensk! Trije ljudje so se morali odločiti, da me spravijo na svet. Le zakaj neki bi skušali to prezreti?

“Marca sem s strani LGBT lobija slišala laž, da je otrokom vseeno, kakšna je njihova družina in da sta moški in ženska povsem zamenljiva. To vidim kot obliko spolne diskriminacije! Moški in ženska v vzgojo otrok vnašata komplementarni vlogi in zato bi ju verjetno morali enakovredno spoštovati.”

Sama imam občutek, da so želje odraslih stopile na mesto znanosti. V Kanadi že lahko vidimo, da so na rojstnem listu zdaj navedeni otrokovi zakoniti starši in ne njegovi biološki starši. Rojstni list se spreminja iz dokumenta otrokovega porekla v dokument namere. Gre za odraslega, ki pravi – jaz sem tisti, ki bom poskrbel za tega otroka. A kakšno informacijo to da otroku? Ni realistično. Nihče ne izda rojstnega lista, da bi naznanil namero nekoga. Pomemben je zaradi informacije, zaradi človekove dediščine.

Bi mi poroka mame in partnerke pomagala?

Moja mama mi je zadnjič zastavila naslednje vprašanje: »Millie, kaj pa če bi se moja partnerka in jaz lahko poročili? Kaj če bi ti lahko ponudili to stabilno domače okolje, ki ga vsi drugi imajo?« Odgovorila sem ji zelo preprosto, pravzaprav z drugim vprašanjem, ki se je glasilo: »Kako bi me obravnavali psihologi zaradi mojih težav zaradi odsotnosti očeta, če bi bilo priznavanje odsotnosti očeta že oblika diskriminacije? Kako bi me kateri koli zdravnik pod grožnjo pravnih posledic obravnaval v takšnih okoliščinah?« Odgovorila mi je z molkom.

Ne gre za enakost spolov, gre za izničenje spola

Nihče ne pomisli na to, ko hitimo v uzakonitev porok. Zdi se mi prav smešno, da se je Obama oglasil in rekel, da je čas, da se tudi vsi drugi razvijejo. A kolikor sama vem, je šla evolucija veliko bolj postopno in je trajala malce dalj kot eno desetletje. In pri tem je vključevala vse. Evolucije ni ustvarila neke določena politična agenda, ki skuša utišati celo drugo polovico LGBT.

Gre za ekstremistično manjšino, ki vsiljuje to, kar je po mojem mnenju izničenje spola samega po sebi. V tem ne vidim “enakosti spolov”, v tem vidim prizadevanja, da bi se spola v celoti znebili.

“Kako bi me obravnavali psihologi zaradi mojih težav zaradi odsotnosti očeta, če bi bilo priznavanje odsotnosti očeta že oblika diskriminacije? Kako bi me kateri koli zdravnik pod grožnjo pravnih posledic obravnaval v takšnih okoliščinah?”

Hočejo mi zapovedati, kaj smem čutiti

Dokler kot družba ne bomo imeli razprave, ki bo vključevala otroke, kakršna sem jaz, otroke, ki nismo zadovoljni s tem, da se starši odločajo, kateri deli nas samih so sprejemljivi, da nam jih razkrijejo, dokler ne bo vključevala vseh, ki so bili vzgojeni brez očeta ali brez mame, dokler v tej razpravi ne bodo nehali sramotiti otrok v mojem položaju, ker si upamo spregovoriti, tako dolgo ne bi smeli vsiljevati istospolne poroke. Ker evolucija teče postopno. In ne bom stala tu in bila utišana od ljudi, ki mi govorijo, kaj bi smela čutiti, ki mi govorijo, da sem slab človek, ker sem si želela očeta, in da morda nisem imela dovolj rada svojih mam, ker sem si želela očeta. To je neumnost in tega ne bom podprla.
Prevod: Mica Škoberne

PS: Ob objavi tega pričevanja na svojem YouTube kanalu je Millie Fontana med drugim podala tudi naslednje pojasnilo na očitno pogosto izražen pomislek glede njenih verskih prepričanj:

Sem ateistka, čeprav v tem posnetku nastopam na krščanskem dogodku. /…/ Podporniki LGBT v medijih so pokazali neverjetno željo po tem, da bi odkrili, ali sem kristjanka, z namenom, da bi lahko potem prezrli mojo logiko in me diskreditirali, rekoč, da sem proti istospolnim porokam. Sama pa že od vsega začetka pravim, da jih bom podprla, ko bodo pravice otrok ob tem spoštovane.

Javno žaljenje kristjanov v medijih pa se mi zdi nizkotno, še posebej, ker se ga v tej razpravi stalno uporablja, da bi podporniki LGBT dokazali svoj prav – na način: če se že ne moreš boriti proti njihovim argumentom, se pa bori proti njihovi veri.