mag. Gašper Dovžan je, kot sam pravi, najprej mož in oče treh otrok. Sicer pa je tudi strokovnjak s področja človekovih pravic in ustavnega prava. Je avtor strokovne utemeljitve pravice do referenduma o družinskem zakoniku pred Ustavnim sodiščem. Včeraj sva se pogovarjala o njegovem pogledu na vzgojo, družbo in o tem, kakšne razprave si želi ob prihajajočem referendumu.
Gašper, poznava se že iz študentskih let, ko si bil civilno-družbeno močno angažiran kot študentski minister za socialo na ŠUO v Ljubljani, predsednik društva Mladinski ceh, član Mladinskega sveta Slovenije … Kako se spominjaš tistih časov?
To je bilo zame čudovito obdobje, polno dela, učenja, zorenja in izkušenj, ki so me oblikovale in so bile dobra popotnica za nadaljnje življenje. V tem obdobju sem spoznal zelo veliko dobrih in pozitivnih ljudi, med njimi tudi svojo ženo, tako da je bilo to res bogato in blagoslovljeno obdobje.
Katere izkušnje so bile posebej zanimive in pomembne?
Srečeval sem se s številnimi ljudmi, odgovornimi za položaj mladih v družbi, po drugi strani pa tudi s številnimi ranljivimi skupinami. Sodeloval sem lahko pri delu Odbora Državnega zbora za delo, družine, socialne zadeve in zdravje, se dogovarjal z ljudmi iz ministrstva glede vprašanj študentskega dela, prehrane, pokojninske reforme idr.. Po svojih močeh sem med drugim pomagal denimo pri urejanju problematike bivanja študentov v Ljubljani, položaja študentov invalidov, težav študentk z motnjami hranjenja ter študentskih družin.
Kaj pa te je ob predlogu družinskega zakonika spodbudilo, da si se ponovno angažiral in dal na razpolago svoje strokovno znanje?
Kot pravnika me je zmotilo več stvari. Že na samem začetku zakonodajnega postopka neznanska lahkotnost utemeljevanja precej radikalnih sprememb nekaterih temeljnih institutov družinskega prava s strani njegovih zagovornikov, čeprav ti nimajo ne teoretične ne primerjalnopravne opore.
Nadalje me je zmotilo prazno besedičenje pravne stroke, ki je družinsko pravo, ki je izrazito vrednostno pogojeno, skušala obravnavati bodisi izrazito legalistično bodisi preveč skozi prizmo specifičnih interesov odraslih, povezanih z njihovo spolno usmerjenostjo, in premalo skozi prizmo otrok – tudi tistih, ki še niso rojeni.
Nazadnje pa me je zmotilo tudi apriorno izhodišče njegovih zagovornikov, češ da so rešitve Družinskega zakonika edine, ki so skladne z ustavo in edine sprejemljive v demokratični družbi. Tisti, ki jim nasprotujemo, pa naj bi bili nekakšni ‘homofobi’, ki jih je z vidika skupnega dobra najbolje utišati, saj sicer Republika Slovenija ne bo več ustavna demokracija.
Ustavno sodišče temu ni pritrdilo …
Ja, zadovoljen sem s to odločitvijo sodišča, ki je prisluhnilo že prvemu od naših številnih argumentov in dopustilo referendum.
Kakšnih razprav bi si želel pred prihajajočim referendumom?
Želim si, da bi bile te čim bolj vsebinske, v znamenju stvarnih argumentov za in proti ter brez osebnih ali institucionalnih diskvalifikacij njegovih nasprotnikov. Upam, da bodo mediji svojo nalogo opravili profesionalno in ne navijaško. Če se bo razvila poštena izmenjava argumentov, bo tudi širša javnost doumela, da gre pri Družnskem zakoniku za normativni eksperiment z družino kot osnovno celico družbe, ki nima ne teoretične ne praktične osnove.
Prinaša tveganja, ki so nesorazmerno višja od koristi, ki jih obeta. Poleg tega ne drži, da nikomur nič ničesar ne jemlje, prav nasprotno; Družinski zakonik vsem zakoncem in zunajzakonskim partnerjem ter materam in očetom jemlje pomen, ki ga imajo pri zasnovanju družine tako po naravi stvari kot tudi skladno z veljavnim ustavnopravnim redom.
Meniš, da bi šlo Sloveniji bolje, če bi se državljani večkrat aktivno vključevali in dali včasih svoje talente in stroko bolj »na voljo«?
Vsekakor. Žal smo postali preveč osredotočeni na svoj lastni, zasebni interes, skupno dobro pa brezbrižno prepuščamo v roke drugih. Prava, vsebinska demokracija zahteva aktivne državljane, ki se angažirajo, ki sodelujejo v javnem diskurzu o pomembnih skupnih vprašanjih, ki pa se nato sprejetim legitimnim in končnim odločitvam tudi prostovoljno uklonijo.
Mislim, da bi v večji meri morali slediti nasvetu, ki ga je nekoč dal nekdanji ameriški predsednik John F. Kennedy: »Ne sprašuj, kaj lahko stori zate tvoja država, vprašaj se, kaj lahko za državo storiš ti«.
Pa je takšno angažiranje posameznika pri nas dobro sprejeto?
Laže bi bilo, če bi tudi širša javnost na čelu z mediji zakonit javni angažma posameznih državljanov štela v dobro države, četudi se z njim ne strinja. Ko bomo v tem smislu postali bolj sproščena družba in posameznikov ne bomo negativno etiketirali zaradi njihovih stališč in angažmaja, ne le da bo šlo Sloveniji bolje, ampak bo poletela!
Kaj ti osebno pomeni družina?
Družina je zame ena najpomembnejših vrednot. Občutim jo kot velik dar, ki ga z velikim veseljem sprejemam in sooblikujem. Je vir moje energije, moj navdih in hkrati tudi jasen okvir moje svobode, za katerega sem se zavestno odločil.
Koliko pa se ti zdi, da je potrebno vanjo vlagati?
Predvsem se je za družino treba odločati vsak dan in vedno znova iskati poti in načine, kako k skupnemu sožitju prispevati svoj nenadomestljivi del. Ni vedno preprosto, a v družino nikoli ne moreš vložiti toliko, kolikor ti ta lahko vrača. Moja velika želja je, da bi tudi v prihodnje skupaj z drugimi člani svoje družine – kljub preizkušnjam, ki jih verjetno ne bo manjkalo – ohranjal vso potrebno energijo ter pozitivno naravnanost.
Kaj si pa želiš dati otrokom za popotnico?
Upam, da bodo čimbolj zdravi. Ob tem pa si želim, da bi odrasli v dobre in avtonomne ljudi z integriteto, ki bodo spoštovali ljudi okrog sebe, a bodo znali svobodno sprejemati svoje odločitve ter nato v njih neomajno in samozavestno vztrajati.
V čem kot oče vidiš poseben izziv?
V tem, da bi razumel in ponotranjil globoko resnico o otrocih, ki jo je najbolje ponazoril libanonsko-ameriški pesnik in mistik Kahlil Gibran, ki je zapisal, naj se ne trudimo, da bi naši otroci ravnali tako kot mi, saj življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj.
Starši smo samo lok, iz katerega so kot žive puščice izstreljeni naši otroci. Cilj na poti neskončnosti pa vidi le Lokostrelec, ki s svojo močjo napenja lok, da bi Njegove puščice mogle leteti hitro in daleč. Napetost, ki jo ustvarja v nas starših Lokostrelčeva roka, pa naj poraja veselje, saj ima rad tako puščico v letu, kot lok, ki miruje.
Kaj meniš, da je tisto, kar današnjo povprečno družino najbolj ovira, da bi živela uresničeno?
Pred kratkim sem prebral zelo zanimivo knjigo nemškega otroškega psihiatra Michaela Winterhoffa z naslovom »Zakaj naši otroci postajajo tirani«. Avtor na praktičnih primerih analizira odnose med starši in otroki v sodobni družbi in brez pripisovanja krivde zelo nazorno razkriva ključne probleme, s katerimi se danes soočamo v družinah in ki jih očitno odražajo tudi vedenjski vzorci naših otrok. Življenje v zahodnem svetu se je v zadnjih desetletjih precej spremenilo.
Tem spremembam smo postopno prilagajali tudi družinsko življenje, vsega skupaj pa sproti nismo uspeli dovolj hitro in intenzivno reflektirati. Gre za to, da so se delavniki staršev podaljšali, da se je spremenila vloga žensk in moških v družbi in družini, da se rahlja povezanost širših družin oz. sorodstva, izpostavljeni smo poplavi informacij in bliskovitemu tehničnemu napredku, ki ni spremenil le našega medsebojnega komuniciranja, ampak tudi delo in preživljanje prostega časa.
In vse to se čuti v odnosu staršev do otrok.
‘Količino’ našega časa in pozornosti, ki ju otroci potrebujejo, namreč skušamo kompenzirati s tako imenovano ‘kvaliteto’, ki pa to ni. Tako je. Želimo razvijati njihove talente in smo zanje pripravljeni narediti vse, kar jim iz dneva v dan v tistih kratkih skupnih trenutkih, ki so nam na voljo, lahko nudimo. Tako naše otroke po eni strani sooblikujejo prej omenjene spremenjene družbene razmere, v katerih smo starši iz dneva v dan praviloma preobremenjeni, po drugi strani pa tudi pretirana ustrežljivost staršev, ki se v takšnih razmerah poraja. ‘Količino’ našega časa in pozornosti, ki ju otroci potrebujejo, namreč skušamo kompenzirati s tako imenovano ‘kvaliteto’, ki pa to ni.
Še tako ‘kakovostno’ preživeti skupni trenutki namreč ne morejo nadomestiti primanjkljajev v medsebojnih odnosih, ki nastajajo zaradi vedno šibkejšega konkretnega izkustva skupnega bivanja, skupnega dela, skupnega prostega časa, skupnega veselja in skupnih težav. Tako v kratkih trenutkih, ko smo skupaj, otroke pogosto ne obravnavamo dovolj sproščeno, kot otroke, ampak nevede razvijamo različne oblike odnosov, ki jim niso v korist.
Navaja Winterhoff konkretne primere takšnih odnosov?
Recimo to, da pogosto v otroke projiciramo svoje lastne ambicije, včasih jih obravnavamo kot sebi dorasle partnerje, čeprav so le otroci, kadar pa smo v naglici ali stiski, jih imamo za nekakšen svoj podaljšek in jih prestavljamo sem ter tja glede na lastne potrebe ali pa brez razmisleka ugodimo njihovim željam, čeprav jim to sploh ne koristi. Na ta način otrokom po eni strani jemljemo otroštvo, po drugi strani pa jih razvajamo, oboje pa je slabo. Dobro je, če se vsega tega vsaj zavedamo in skušamo iz dneva v dan to presegati.
Kako pa ocenjuješ družinsko politiko v Sloveniji?
Mislim, da se je v zadnjih letih precej izboljšala tako na področju institucionalne podpore kot v materialnem smislu. Zakonodaja je bolj fleksibilna, materam in očetom daje več možnosti za usklajevanje službenih in družinskih obveznosti, zlasti ko so otroci še majhni. Imamo tudi zelo kakovosten sistem predšolskega varstva in vzgoje, ki je cenovno dosegljiv za vse otroke in je – kljub posameznim težavam – v svetovnem merilu zagotovo med najboljšimi. Vse to po moji oceni tudi pomaga staršem, da se laže soočajo z oviro, o kateri sva govorila pri enem od prejšnjih vprašanj.
Verjamem, da se je zaradi vsega tega v zadnjih letih pri nas tudi demografska krivulja obrnila rahlo navzgor. Upam, da v aktualni krizi, ki se očitno še poglablja, ko bo potrebno krčiti državno blagajno, ne bo prva na udaru prav družinska politika. Nenazadnje je vlaganje v družino z vidika prihodnosti družbe in države zanesljivo najboljša naložba.
foto: © iskreni.net
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!