Edinost je dar, ki ne izključuje raznolikosti

Foto: Canva

Že v rani mladosti me je nagovorila in pritegnila Jezusova prošnja k Očetu za edinost. Potem, ko je prosil za tam navzoče apostole, je prosil še za vse nas z naslednjimi besedami: “Toda ne prosim samo za te, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal.” (Jn 17, 20).

Nato sem spoznala ljudi, ki so mi govorili o moči skupne soglasne molitve, molitve v edinosti, ki jo Jezus tudi priporoča: “Resnično povem vam: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v katerikoli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih.” (Mt 18.19).

Iz nemoči v odpuščanje

To me je zelo nagovorilo, ker sem se v tistem obdobju počutila povsem nemočna spričo konfliktnega odnosa z bližnjim sorodnikom. Čeprav sem Boga prosila za pomoč v osebni molitvi, se težava nikakor ni razrešila. In to me je zelo bolelo.  Zato sem se odločila preizkusiti zgoraj navedene Jezusove besede, ki svetujejo, ne le osebno molitev, ko se zapreš v svojo sobo in moliš k nebeškemu Očetu,  ampak tudi skupno, soglasno, molitev v občestvu. Dvema prijateljicama sem zaupala svojo težavo in ju prosila, da se pridružita moji prošnji za razrešitev in ozdravitev tega konfliktnega odnosa, vsaj kar je zadevalo mene. Molitev je bila uspešna v smislu, da je meni Bog dal moč odpuščanja, ljubezni in razumevanja te osebe, ki me je žalila. Dal mi je moč, da sem ostala v ljubezni tudi spričo provokacij. Ta odnos se je potem razvijal, nadaljeval, in rodil dobre sadove.

“Kjer sta dva ali trije zbrani …”

Vse bolj in bolj so me privlačile tiste Jezusove besede, ki govorijo o odnosih, ki spodbujajo k spravi in odpuščanju, k sočutju po vzoru usmiljenega Samarijana, k medsebojni ljubezni bratov in sester v Kristusu, da bi bil lahko On, kot učitelj, vedno sredi med nami. “Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.” (Mt 18, 20). Trudila sem se živeti te Jezusove besede in Marija mi je ljubeče stala ob strani s svojo spodbudo: “Kar koli vam reče, storite.” (Jn 2, 5)

Ker pa smo vsi ljudje grešna bitja, se žal v življenju zgodi tudi to, da Jezusovo navzočnost, to velikodušno medsebojno ljubezen, zamegli in ohladi egoizem oziroma interes enega ali drugega člana skupnosti in edinosti ni več, na njeno mesto stopi nezaupanje, neiskrenost, zahrbtnost. Ko se mi je v življenju zgodilo tudi to, sem spet iskala in našla rešitev v Jezusovih besedah in se skušala po njih ravnati: “Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi,  pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar.” (Mt 5, 23). 

Ker to Jezusovo naročilo terja iskren pogovor, soočenje v ljubezni, ponižnosti in resnici, je bilo to soočenje včasih zelo zahtevno, včasih pa tudi zavrnjeno in zmanipulirano. Hudo! Kljub temu me je ta močna želja po spravi tudi poslej vodila in me še vedno vodi skozi življenje.

Peter in Pavel: vzgled edinosti

Svetal zgled in vzornika sta mi sveti Peter in Pavel, ki sta se pogumno soočila, ko je prišlo do različnosti njunih stališ glede oznanjevanja evangelija. Spor sta rešila, edinost ohranila in preprečila razkol. Le kako bi lahko stopila pred oltar, ne da bi prej upoštevala Jezusovo naročilo: “Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi,  pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar.” (Mt 5, 23)?

Poznejšemu razkolu Cerkve so seveda botrovale predvsem zgodovinske in politične razmere. Chiara Lubich je v razmišljanju o edinosti zapisala: “Edinost, edinost, kako vzvišena nebeška lepota, vsi uživajo v njeni navzočnosti, vsi trpijo zaradi njene odsotnosti.” Splitski nadškof Frane Franič pa je v razločevanju pojma edinosti zapisal tole: “Vendar, obstajajo različne edinosti v našem sodobnem svetu: komunistična edinost, edinost prostozidarjev in edinost katoliške Cerkve, ki vsebuje evangelijsko svobodo našega Gospoda Jezusa Kristusa.”  (Sledovi Luči in teme – založba Iskreni, str. 206)

Izziv našega časa: pogled navzgor

Morda je v našem času prav ta bolečina “odsotnosti edinosti”, tako v Cerkvi kot v svetu, ta boleča razdeljenost, ki nam jemlje dih … morda je prav to nevzdržno stanje izziv, da usmerimo svoj pogled navzgor, od koder nam pride rešitev; da skupaj z Jezusom prosim Očeta  “da bi bili eno, da bo svet veroval”, da se bo tako lahko uresničil nad človeštvom načrt njegovega Stvarnika.

Dragica Čepar