Dvigni pogled!

Vir: Shutterstock

Če ne prenašate protislovij, potem raje ne berite tega članka in ne poglejte video posnetka o pasteh sodobnih omrežij, ki si ga je ravno po zaslugi teh omrežij ogledalo že 35 milijonov ljudi.

Kratek film mladega britanskega umetnika Garyja Turka je protislovje v svoji čisti formi. V 5-minutnem poetičnem govoru in posnetku, ki med drugim prikazuje tudi ljubezensko zgodbo, opozarja na to, kaj vse lahko v življenju zamudimo, če nismo sposobniti dvigniti pogleda od naprav, ki nas obvladujejo, in iti ven, med ljudi, kjer se zares dogaja življenje.

Čista ironija pa je, da je posnetek obkrožil svet ravno s pomočjo medijev, pred katerimi svari. In nič manj ironično ni, da vas na tale zanimiv posnetek s pomenljivim sporočilom opozarjamo preko spletnega medija.

Če vas to jezi, raje dvignite pogled in poklopite zaslon računalnika. Ničesar ne boste zamudili.

Če pa protislovnost sprejemate kot običajen sestavni del življenja, potem pa se lahko za 5 minut prepustite Turkovi pesnitvi “Dvigni pogled!” In tudi vi na koncu dvignite pogled in poklopite zaslon računalnika. Ničesar ne boste zamudili.

Ravno nasprotno …

Gary Turk: Dvigni pogled!

Imam 422 prijateljev, pa vendar sem osamljen.

Z vsemi sem v stiku vsak dan, a me v resnici nihče od njih zares ne pozna.

Težava, ki jo imam, visi v prostoru nekje vmes –

ali naj gledam v njihove oči ali v imena na zaslonu?

Stopil sem korak nazaj in odprl oči,

pogledal sem okrog sebe in ugotovil,

da so omrežja, ki jih imenujemo »družabna«, vse prej kot to –

ko odpremo svoje računalnike, namreč zapremo svoja vrata.

Vse tehnologija, ki jo imamo, je samo iluzija.

Skupnost, družba, občutek vključenosti …

A ko se odmakneš od naprave, ki ustvarja iluzijo,

se prebudiš v svet, v katerem vlada zmeda.

Svet, v katerem smo sužnji tehnologije, ki smo jo osvojili;

kjer informacije prodaja nekaj bogatih, pohlepnih barab.

Svet sebičnosti, samopodobe, samo promocije,

v katerem vsi delimo svoje najboljše delčke, izpuščamo pa čustva.

Najbolj srečni smo, ko lahko delimo svojo izkušnjo,

ampak ali je to zares kaj vredno, če nikogar ni tam?

Bodi tam za svoje prijatelje in oni bodo tam zate.

Nikogar pa ne bo, če ostanete le pri skupinskem sporočilu.

Urejamo, pretiravamo, hlepimo po laskanju,

in se delamo, da nismo opazili svoje socialne izolacije.

Premetujemo in poliramo svoje besede, dokler se naša življenja ne bleščijo,

a ne vemo, če nas sploh kdo posluša.

Biti sam sploh ni težava – naj vam pojasnim –

če bereš knjigo, ustvarjaš sliko ali telovadiš,

si produktiven, navzoč in nisi zadržan in odmaknjen.

Si buden, pozoren in svoj čas koristno porabljaš.

Ko si torej zunaj med ljudmi in se začneš počutiti samega,

skleni roke za glavo, pusti pri miru telefon.

Ni ti treba strmeti v meni ali seznam stikov,

začni se pogovarjati, uči se sobivati.

Ne prenesem tišine na polnem vlaku dnevnih vozačev,

ko nihče noče govoriti, da ne bi izpadel nor.

Postajamo nedružabni, nič več nas ne zadovolji to,

da smo v stiku drug z drugim in da si pogledamo v oči.

Obkroženi smo z otroki, ki nas že od malega

opazujejo,  kako živimo kot roboti in mislijo, da je to normalno.

Verjetno ne boš postal najboljši oče sveta,

če ne znaš zabavati svojega otroka drugače kot z iPadom.

Sam kot otrok nikoli nisem bil doma,

bil sem zunaj s prijatelji, s kolesi smo divjali naokrog,

imeli smo luknje v trenirki in opraskana kolena

ali pa smo gradili hišico visoko na drevesu.

Danes je v parku tako tiho,  da me zmrazi

otrok ne vidim več zunaj in gugalnice so prazne.

Ni več kolebnice, ni ristanca in gumi tvista,

smo generacije idiotov, pametnih telefonov in neumnih ljudi.

Zato dvigni pogled od svojega telefona, poklopi svoj zaslon,

sprejmi svoje življenje in naredi kar največ iz današnjega dne.

Samo en resničen stik je lahko dovolj,

da se zaveš, kako drugače je, če si zares tam.

Bodi tam v trenutku, ko te ona tako pogleda,

da si ga boš za vedno zapomnil kot trenutek, ko te je prevzela ljubezen;

v trenutku, ko te je prvič prijela za roko ali te poljubila na ustnice;

v trenutku, ko sta se prvič sprla, pa si jo kljub temu ljubil vso.

V trenutku, ko ti ni več potrebno razlagati stotinam, kaj si pravkar naredil,

ker želiš ta trenutek deliti samo z enim.

V trenutku, ko prodaš računalnik, da lahko kupiš prstan

za dekle tvojih sanj, ki je sedaj postala resnična.

V trenutku, ko si želiš ustvariti družino in v trenutku, ko

prvič držiš svojo malo deklico in se na novo zaljubiš.

V trenutku, ko zaradi nje ponoči bediš in si želiš samo še počitka,

in v trenutku, ko si brišeš solze, saj tvoj otrok odhaja iz gnezda.

V trenutku ko se tvoja deklica vrne z dečkom, ki ga lahko pestuješ,

in v trenutku, ko te ta pokliče »dedek«, in se počutiš zares starega.

V trenutku, ko sprejmeš vse, kar si ustvaril, samo s tem, da si življenju namenil pozornost,

in kako resnično vesel si, da ga nisi zapravil z gledanjem v neko napravo.

V trenutku, ko držiš ženino roko in sediš ob njeni postelji,

ji poveš, da jo ljubiš in jo poljubiš na čelo.

Ko ti ona ob zadnjem utripu srca tiho zašepeta,

da je imela zares srečo, da jo je ustavil tisti izgubljeni fant na ulici.

Ampak nič od tega se ni nikoli zgodilo, nikoli nisi imel ničesar od tega,

če si prezaposlen s tem, da gledaš navzdol in ne vidiš priložnosti, ki gredo mimo tebe.

Zato dvignite poglede od svojih telefonov, poklopite zaslone,

imamo omejen čas bivanja, določeno število dni.

Ne zapravi svojega življenje, ujet v mrežo,

kajti, ko konec pride, nič ni hujšega od obžalovanja.

Tudi jaz priznam, da sem del tega mehanizma,

tega digitalnega sveta, v katerem smo slišani, a nismo videni,

v katerem tipkamo, ko hodimo, in beremo, medtem ko kramljamo,

ko smo ure in ure skupaj, brez vsakega očesnega stika.

Zato se ne vdaj v življenje, v katerem si le del te vročice.

Nakloni ljudem svojo ljubezen, ne svojega všečkanja.

Odveži se od potrebe, da bi bil slišan in jasno določen,

pojdi ven v svet, pusti vse, kar te moti, za sabo.

Dvigni pogled od svojega telefona, poklopi zaslon!

Prenehaj gledati ta video in zaživi življenje zares!