Dragi slovenski narod, tega nam želim …

Dragi slovenski narod, dragi sodržavljani – prijatelji, znanci, tujci, tisti, ki si stojimo blizu, in tisti, ki morda mislite, da nimamo dosti skupnega …  Česa nam želim ob koncu tega tako posebnega leta in začetku novega?

Želim nam, da bi bili najprej HVALEŽNI.

Hvaležni za mnogo čudežev, ki smo jih deležni. Za to, da še vedno smemo živeti, si biti blizu, da kljub drugačnim okoliščinam zmoremo videti lepote, ki so nam podarjene. Hvaležni za toliko dobrega, ki ga mnogi med nami – upam, da kar vsak izmed nas, na svojih področjih, kjer delujemo – lahko podarjamo drug drugemu in ponesemo naprej.

Želim nam, da bi bili SOČUTNI, ČUTEČI. 

Da bi opazili stisko soljudi, da bi znali prihajati naproti, začutiti, da nekdo potrebuje našo toplo besedo, spodbudo ali pa poslušno uho, da bi nam zaupal svoje skrbi. Da si ne bi potolažili vesti z mislijo »saj bo kdo drug«, ampak bi storili tisto, kar zmoremo in mnogokrat tudi moramo.

Želim nam, da bi bili POGUMNI in VZTRAJNI.  

Pogumni v prizadevanjih za dobro in resnico. Pogumni v boju za nedotakljivost življenja. Pogumni v boju proti neresnicam. Pogumni v korakih po poti, ki morda ni najlažja, ki ima morda premnoge ovinke in klance, pa vendarle hodimo po njej, ker je ne bo prehodil nihče drug, kot le mi. Pogumni v tem, kar nam je zaupano. Da ne bi pobegnili od svojih odgovornosti, ampak bi s talenti in znanjem bili na razpolago svetu.     

Vztrajni v dobrem, v vsem tistem, kar nam daje rast in nas vodi naprej, čeprav se bo morda zdelo, da popolnoma sami plavamo proti toku. Vztrajni takrat, ko bomo izbirali težje poti, ker nam bo tako narekovalo srce. Vztrajni, ko bomo padali pod težo svojih lastnih križev, in vztrajni, ko bomo pričakovali vstajenjsko jutro naših velikih petkov. Da ne bi obupali sredi najtemnejše noči, da ne bi pozabili, da pride jutranja zarja.

Želim nam, da bi bili ISKRENI in POŠTENI.          

Želim nam, da bi bili pogumni v tem, kar nam je zaupano. Da ne bi pobegnili od svojih odgovornosti, ampak bi s talenti in znanjem bili na razpolago svetu.

Da bi upali povedati, kar mislimo in čutimo, čeprav morda odziv na drugi strani ne bo tak, kot bi si želeli. Da ne bi nikoli pozabili, da resnica osvobaja in da je iskrenost čudovita pot do srca drugega, čeprav nas včasih pelje preko lastnih ran in ran drugega. In čeprav te rane bolijo, je vredno.      
Da bi bili pošteni najprej so samih sebe. Da bi se zavedali svojih talentov, zmožnosti, pa tudi omejitev in nemoči. In tudi do države. Da bi dali cesarju, kar je cesarjevega. Da bi si prizadevali za pravično delovanje, da bo tako lahko svet pravičnejši in naša skupna blaginja večja.

Želim nam, da bi bili POKONČNI.  

Ivan Cankar je v svojih Hlapcih zapisal: »Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!« Da bi vzravnali te skrivljene hrbte, da bi razmišljali s svojo glavo, da bi pokončno stali za svojimi besedami in jih udejanjali.

Želim nam, da bi bili ODGOVORNI, DOMOLJUBNI in ENOTNI.      

Da bi doumeli, da politika ni le za izbrance, ampak nam mora biti vsem mar za državo, v kateri živimo. Da se moramo zavedati dogajanja okrog sebe, se vsaj truditi razumeti stvari, se informirati z različnih strani. Da ne bi v toku množice zahtevali le svojih pravic (ki morda to niti niso), ampak bi najprej opravljali svoje dolžnosti. In da ne bi pozabili, da je naša domovina velik dar in sad mnogih žrtev. Da moramo biti nanjo ponosni, zanjo hvaležni. Da moramo skrbeti, da nam bo v ponos in veselje. Da bo prostor, kjer bomo res lahko v miru in slogi živeli svojo kulturo, tradicijo, vrednote, jezik.  

Želim nam, da bi že enkrat začeli iskati tisto, kar nas povezuje. In da ne bi vedno bolj poglabljali tistega, kar nas ločuje in razdvaja. »Ako je hiša sama v sebi razdvojena, ta hiša ne more obstati.« (Mr 3,25)

Želim nam, da bi se ponovno naučili ZAUPATI.   

Mnogi med nami so v tem času koronavirusa izgubili zaupanje. Zdi se, da so zavladale lažne novice in teorije zarote. A vendar moramo zaupati. Zaupati, da je v ljudeh okoli nas še dobrota, da znanost temelji na dejstvih in resnicah, da nas vsi vendarle ne želijo le prinesti okrog. Da nas človek, ki nam s prijaznim nasmehom ponudi pomoč, res ne bo ogoljufal, ampak bi nam rad le izkazal malo človečnosti.

Želim nam, da bi bili SRČNI in RANLJIVI.

Da bi z vsem srcem bili pri ljudeh, s katerimi smo v stiku. Pri stvareh, delih, ki jih opravljamo. Da bi zmogli drugi v nas prepoznati in srečati Ljubezen. Pa tudi da bi si dopustili biti nepopolni, da bi pustili, da nas lahko kdo/kaj tudi rani. Da bi dopustili, da ne zmoremo vsega sami in bi v tem mogli dati prostor tudi drugemu, da se nam približa, da ga potrebujemo.

Želim nam, da bi bili VERNI.        

Ne mislim religiozni, ampak verni. Da ne bi s svojimi načrti omejevali Božje vsemogočnosti, ampak bi zmogli sprejeti in živeti to, da Oče poskrbi. Da nam ne bo dal kače, če ga prosimo za ribo (Lk 11,11). Da bi izpustili tisto, kar sebično držimo v rokah, česar se na vso moč oklepamo, kot da je naše, čeprav ni nikoli bilo – da nam le ne bi naš Bog tega vzel. Da bi vsak dan bolj odprli dlan, da bo lahko vanjo dal mnogo več, kot lahko sanjamo. In da bo iz te polne dlani dovolj tudi za tiste okrog nas, ki potrebujejo. Da bi postajali tistih pet hlebov in dve ribi, ki nahranita množico (Lk 9,10–17).