»Dragi otrok, vem, da bi bil bolj srečen, če ne bi imel bratov in sester!«

one_planet_one_child

Leto 1979. Kitajska uvede politiko enega otroka. Razlog je bil na videz povsem enostaven – opozorila različnih organizacij, da lahko prevelika poseljenost privede do neželenih (katastrofalnih) učinkov.  Do leta 2016 je bila ta omejevalna politika načrtovanega števila rojstev otrok del družinske politike, ki se je Kitajski vrnila kot bumerang. Staranje prebivalstva in pomanjkanje delovne sile sta kljub ukinitvi te politike pereča problema, s katerima se Kitajska še naprej sooča kljub odpravi omejevalnih ukrepov in spodbujanju k večjemu številu otrok.

Leto 2020. Na družbenih omrežjih se razširijo fotografije kampanje »One planet, one child« oz. “En planet, en otrok”. Fotografije ogromnih plakatov, na katerih je nasmejani otrok, pod katerim je zapisano, da je največji dar, ki ga lahko damo svojemu otroku ta, da imamo le enega otroka. Uradna zgodba spletne strani oneplanetonechild.org in kampanje je, da skušajo organizatorji te kampanje prepričati svet, da lahko le omejevalna politika rojstev (največ eno rojstvo na par) ohrani naš planet pri življenju. S svojimi argumenti prepričujejo, da lahko s takšno politiko rešimo svet pred lakoto in revščino. Z določanjem števila otrok, ki jih lahko imata zakonca bomo rešili svet?

Vsak otrok ima svoje poslanstvo!

Ko sem po naključju naletel na to objavo na Facebooku sem najprej pomisli, da je šala, potegavščina, da gre za provokacijo, ki ima globlji, meni nerazumljiv pomen. Pa žal ni bila. Že hiter pregled spletne strani kampanje mi je dal jasno vedeti, da ljudje, ki stojijo za njo mislijo povsem resno. Da se jim zdi povsem normalno objavljanje, naj dva izbereta, da ne bosta imela otrok ter da se prometni zastoji pričnejo s spočetjem otrok.

Prvi občutek je bil nejevera. Je mogoče, da v letu 2020 velika mesta preplavijo plakati s takšno vsebino? Plakat me je prizadel, močno prizadel.

Povejmo vsem našim otrokom, da so resnični dar. Pokažimo jim, kako zelo smo hvaležni za vsakega izmed njih.Imam tri otroke, vsakega s svojo zgodbo, vsakega s svojim karakterjem, predvsem pa vsakega s svojim posebnim poslanstvom, s katerim stopa po tem svetu. Pri enem mi je (vsaj približno) jasno, kakšno je njegovo poslanstvo, pri drugih dveh se bo le to še oblikovalo. Ampak, vsi trije so enkratni in neprecenljivi. Neprecenljivi so drug za drugega, neprecenljivi so zame, za moj zakon in za našo družino, za našo okolico in za našo državo. Kako lahko nekdo zapiše, da bi bilo največje darilo enemu izmed mojih otrok to, da drugih dveh (sorojencev) ne bi imel? Kako sploh lahko nekdo pomisli, da je (namerna) »odsotnost« bratov in sester največje darilo, ki ga lahko kot starš dam svojemu otroku? Ne vem, ne najdem odgovorov na ta vprašanja.

Nam je res postalo povsem vseeno?

Na tem mestu bi z lahkoto pričel naštevati raziskave, mnenja, poglede, ki pritrjujejo navedbam, da so bratje in sestre drug drugemu največji dar. Ampak ne želim teh vrstic napolniti s temi argumenti, ki jih lahko enostavno najdemo na spletu. Želim pa nekaj drugega – vprašati, ali nam je res povsem vseeno? Ali lahko takšne kampanje povsem neopazno zbežijo mimo in se delamo, kot da ni nič?

Kako na kampanjo gledajo tisti, ki se iz različnih razlogov ne morejo veseliti rojstev svojih otrok? Ali pa tisti, katerih otroci so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu? Kako nanjo gledajo/gledamo starši otrok s posebnimi potrebami? Starši, ki smo vsak dan znova hvaležne priče čudežev, ki jih v bratsko-sestrske odnose prinese bolan otrok?

Obenem pa me je ob tej kampanji zaskrbelo, da smo kot družba zares popolnoma zašli. Kako je možno, da se pro-life organizacije, ki širijo stališče, da je vsako življenje dar, soočajo z javnim nasprotovanjem in sramotenjem, obenem pa je sprejemljiva kampanja, ki me želi prepričati, da bi bil v moji družini resnično srečen (ali obdarjen) le en otrok. Sedaj, ko imamo tri – pa niso?

Kaj je resničen dar za otroka?

Ne bojim se kampanje, ki poziva k rojstvu le enega otroka. Ne bojim se njenih družbenih posledic, kot jih čuti Kitajska. Bojim pa se tega, da nam je postalo vseeno. Da naši družbi ni več mar, ko nekdo zapiše, da je edinček edini resnično srečen otrok. Ne zdrznemo se, ko nas skušajo prepričati, da je večje število otrok »napaka«, ki bo pogubila svet. Ob takšnih objavah na spletu večina ljudi le preleti zapis in gre dalje.

A meni je mar. Moji družini je mar. In vem, da je mar tudi veliko drugim družinam. Vsem tistim, ki smo hvaležni za vse naše otroke, ne glede na to, kaj so s sabo prinesli na ta svet. Vem, da je mar tudi tistim, ki se otroškega joka in smeha ne morejo veseliti.

Zato v nasprotju s to kampanjo (ponovno) povejmo vsem našim otrokom, da so resnični dar. Pokažimo jim, kako zelo smo hvaležni za vsakega izmed njih. Vedno in povsod. Naredimo to in zagotovo bo takšna poteza bolj odmevna kot kakršna koli spletna kampanja.