Dr. Roman Globokar: “Skorajda nimamo več laičnih teologov na magistrskem študiju teologije.”

Foto: Facebook profil TEOF

Bliža se datum vpisa maturantov na študijske programe in nekateri razmišljajo tudi o teologiji. Profesor dr. Roman Globokar nam je podrobneje predstavil sam študij, njegove cilje, posebnosti in prednosti. Pa tudi položaj laičnih teologov, njihove zaposlitvene možnosti danes in kaj se na tem področju obeta v prihodnosti. 

Ste profesor na Teološki fakulteti. Kakšna je njena vloga danes? Je neka valilnica idej, ohranjevalka nekega izročila ali jo je povozil čas?

Teološka fakulteta nadaljuje najdaljšo tradicijo visokošolskega študija v Sloveniji. Visokošolski študij v Ljubljani se je začel s predavanji iz moralne teologije na jezuitskem kolegiju leta 1619. Danes imamo veliko odgovornost, da nadaljujemo bogato delo pomembnih mislecev v zgodovini našega naroda. Zelo dobro ste postavili vprašanje. Kakšen je prispevek Teološke fakultete danes? Po eni strani se zdi, da teologija nima več tistega družbenega vpliva, kot ga je imela v preteklosti. Družba postaja vse bolj sekularizirana, kar pomeni, da religija nima več odločilne vloge pri razlaganju temeljev za skupno življenje. Zdi se, kot da lahko povsem brez težav živimo, ne da bi se ukvarjali z Bogom in z religijo. Po drugi strani pa ob spraševanju o identiteti sodobnega človeka na novo in na drugačen način postavljajo vprašanja o duhovnosti, o pomembnosti medosebnih odnosov, o smislu življenja, o različnih etičnih vprašanjih. Teologija ima to odlično nalogo, da povezuje temeljno sporočilo krščanske vere z našim konkretnim življenjem. Poznati mora temeljne vire krščanstva (Sveto pismo, izročilo) in način delovanja sodobnega človeka in sodobne družbe. Pravzaprav gre za študij o Božjem razodevanju človeku skozi zgodovino in iskanje poti za poglabljanje v skrivnost človeka in njegovih temeljnih odnosov danes.

Teologija ima to odlično nalogo, da povezuje temeljno sporočilo krščanske vere z našim konkretnim življenjem.

Kako se to konkretno kaže na Teološki fakulteti?

Na področju akademskega raziskovanja smo profesorji Teološke fakultete zelo uspešni. Imamo dve močni programski skupini. Ena je posvečena raziskovanju virov naše civilizacije, predvsem Svetega pisma in patrističnih spisov. Druga skupina pa se ukvarja z izzivi na področju sodobne miselnosti in vzgoje. Raziskovalci obeh skupin poskušajo prispevati k bolj poglobljenemu razumevanju pomena religijskih vsebin in verske prakse tudi za današnji čas. Verjetno je naša šibka točka, da smo premalo vidni v družbi. Premalo smo angažirani na družbenem področju, premalo pokažemo, kaj delamo, kaj je naš doprinos k družbi. Naša identiteta je jasna. Izhajamo iz bogatega izročila Katoliške Cerkve in teologije ter skušamo na podlagi tega odgovoriti na sodobne izzive.

Eden od najnovejših projektov nosi naslov »Digitalna kultura in teologija«. Skupina profesorjev in raziskovalcev se sprašuje, na kakšen način govoriti o Bogu znotraj digitalne kulture. Kakšen naj bo govor o Bogu znotraj kulture, kjer se zdi, da mnoge lastnosti, ki jih ima digitalni svet, izhajajo prav iz Božjih lastnosti – vsenavzočnost, vsevednost, vsemogočnost, obvladovanje. Zdi se, kot da je stric Google prevzel lastnosti Boga: vsepovsod je navzoč, vse najde, vse ve. Na kakšen način predstaviti Boga znotraj teh novih okoliščin? Ključno se nam zdi, da oblikujemo možnosti za pristen medosebni stik. Pomen teologije je v tem, da nam spregovori o tem, kdo je človek. Tudi v sodobni digitalni družbi je človek bitje odnosov. Bitje, ki hrepeni po drugem. Bitje, ki je ranljivo, nepopolno. Bitje, ki je čuteče, empatično, ki hrepeni po pristnem odnosu, po presežnosti. Sprašujemo se, na kakšen način uporabljati pridobitve sodobne tehnike za oznanjevanje, po drugi strani pa dati jasno prioriteto konkretnim stikom in upoštevanju pomena telesnosti za pristno duhovno življenje. Duhovnost ni zgolj nekaj v glavi, ni samo v idejnem svetu, ampak je prvenstvo nekaj inkarniranega, nekaj, kar se udejanja v konkretnih medosebnih odnosih.

Verjetno je naša šibka točka, da smo premalo vidni v družbi. Premalo smo angažirani na družbenem področju, premalo pokažemo, kaj delamo, kaj je naš doprinos k družbi.

Kako te misli pretvoriti v konkretno pastoralno prakso? Teološka fakulteta usposablja duhovnike in laike in zdi se, da je tudi pastorala vsaj delno v krizi ali pa v procesu preoblikovanja …

Ja, je v procesu. Ampak človeško življenje je vedno v preoblikovanju. Če razmišljamo o tem, kako oznanjevati v sodobnem digitalnem svetu, potem vidimo, da so sposobnosti duhovnikov in laikov glede uporabe digitalnih sredstev zelo različne. Seveda je navzočnost na spletu in možnost komunikacije verskih vsebin zelo dobrodošla. Sploh v času korona krize je bilo zelo hvalevredno, da so mnogi uporabljali sodobne medije za podajanje verskih vsebin in ohranjanje odnosov. Vendar pa nam je sedaj še bolj jasno, da za oblikovanje žive in rodovitne skupnosti potrebujemo pristen in neposreden stik. Duhovnost ni stvar idej in podob, je stvar izkustva življenja, trpljenja, veselja, navdušenja. Za prihodnost je pomembno, da tudi laiki prevzamejo bolj konkretne naloge pri oblikovanju cerkvenih občestev.

Zdi se, da Cerkev dolgo ni vedla, kam bi dala laične teologe, videti je bilo, da zanje ni imela mesta, da ni vedela, kam bi jih poklicno umestila. Pravzaprav so si večinoma morali sami ustvariti zaposlitev … 

Danes je največji problem, da skorajda nimamo več laičnih teologov na magistrskem študiju teologije. V zadnjih letih imamo enega ali dva laičnega študenta na letnik. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je bilo v mojem letniku trideset bogoslovcev in sedemdeset laičnih teologov. Zakaj prihaja do drastičnega upada laičnih teologov? Mislim, da v veliki meri prav zaradi tega, kar ste omenili. Ker se v vseh teh letih ni sistemsko uredilo, katero bo specifično mesto laičnih teologov v Cerkvi in družbi.

Zdi se, kot da je stric Google prevzel lastnosti Boga: vsepovsod je navzoč, vse najde, vse ve. Na kakšen način predstaviti Boga znotraj teh novih okoliščin?

Kakšna bi bila po vašem mnenju pot naprej?

Mislim, da bi morali čim prej oblikovati vizijo Cerkve na Slovenskem, ki bi ob upoštevanju manjšega števila duhovnikov v bližnji prihodnosti vključevala tudi laične teologe pri upravljanju in vodenju cerkvenih občestev. Jasno je, da bo potreben nov način organiziranja župnijskih občestev in mnoge stvari bodo lahko in bodo morali prevzeti tudi laiki. Seveda pa to pomeni, da bi morali tudi laični teologi poleg študija na Teološki fakulteti imeti tudi dodatno duhovno formacijo za vodenje občestev. Nujno bi bilo, da bi se v času študija tudi duhovno poglabljani, delali na karitativnem, katehetskem in medijskem področju. Dobiti bi morali podobno formacijo, kot jo imajo bogoslovci v semenišču, da bi lahko prevzeli delo na župnijah. Mislim, da bi bilo dobro, da bi študent teologije imel poleg rednega študija še neko specializacijo s posameznega področja. Nekdo bi se lahko bolj usmeril na katehetsko in pedagoško področje, drugi na socialno in svetovalno. Škof bi potem tem laičnim teologom tudi podelil mandat za delo znotraj posameznih občestev. Zdi se mi, da je to ena konkretna možnost, če želimo čez dvajset let imeti občestva pokrita z usposobljenimi delavci. Poznam mlade, ki bi želeli delati v Cerkvi, ki imajo ljubezen do Cerkve in cerkvene skupnosti, vendar morajo imeti tudi jasno perspektivo, da bodo lahko dobili zaposlitev v prihodnosti.

Kaj bi svetovali maturantu, ki se bo v prihodnjih tednih odločal o vpisu v študijske programe? Je teologija perspektiven študij?

Predvsem bi mu rekel, naj posluša svoje srce in naj si izbere tisto področje, kjer je najbolj radoveden, kjer ga stvari najbolj zanimajo. V prihodnosti bodo poklici najverjetneje še bolj fleksibilni, kot so danes. Pri študiju je ključno, da se giblješ na področju, ki ima tudi zate osebno velik pomen. Če te zanima človek v vseh njegovih temeljnih odnosih – v odnosu do Boga, do sočloveka, do narave, do družbe, do samega sebe – potem je teologija prava študijska smer. V prvih dveh letnikih boš spoznaval, kako se je oblikovala refleksija o človeku znotraj filozofske misli in kako vidita človeka in njegove odnose psihologija in sociologija, nato pa bomo odkrivali, kako se je Bog razodeval človeku v zgodovini in kako je v Jezusu Kristusu dokončno razodel, kdo je Bog in kdo je človek. Iskali bomo načine, kako posredovati veselo novico o Božjem odrešenju sodobnemu človeku. Poleg kakovostnega študija pa je posebnost Teološke fakultete tudi pristna povezanost med študenti. Skoraj bi rekel, da obstaja družinsko vzdušje na fakulteti.

Mislim, da bi morali čim prej oblikovati vizijo Cerkve na Slovenskem, ki bi ob upoštevanju manjšega števila duhovnikov v bližnji prihodnosti vključevala tudi laične teologe pri upravljanju in vodenju cerkvenih občestev.

Konkretno kakšne poklicne poti vidite za laične teologe v prihodnosti in seveda že sedanjosti?

Nekaj idej sva že omenila. Opažam, da so tudi sicer laični teologi kar kreativni in da jih lahko srečamo na zelo različnih področjih. Od vzgoje in izobraževanja, socialnega in svetovalnega dela do medijev, managementa in politike. Vsekakor je dobro, da bi že v času študija vsak študent razmišljal, kaj bi želel še posebej poglobiti, kje bi se želel specializirati. Dobro je, da bi se na tem področju tudi dodatno izobraževal in tako postal zanimiv za zaposlovalce.

Vsekakor pa vidim prvenstveno vlogo laičnih teologov, še posebej tistih, ki končajo petletni magistrski program, znotraj naših cerkvenih občestev (župnije, pastoralne zveze). Nujno je, da bo imela Cerkve tudi v prihodnje teološko izobražen kader, ki bo prevzel skrb za versko življenje posameznih občestev. Letos uvajamo nov triletni program »Človek in medosebni odnosi«, ki bo v eni smeri namenjen zakonskim in družinskim svetovalcem, v drugi smeri pa teologom, predvsem stalnim diakonom in ostalim sodelavcem duhovnikov v prihodnosti. Triletni študij bo bolj aplikativen, usmerjen v konkretno prakso.

Torej imate različne študijske programe na Teološki fakulteti. Jih lahko na kratko opišete?

Osnovni program je petletni program enoviti magistrski program Teologija. Preko filozofije, ki nudi metodološko in kulturno osnovo za razmišljanje o Bogu, vodi ta program k poznavanju Svetega pisma in temeljnih področij razumevanja naše veroizpovedi (nauk o Sveti Trojici, o Kristusu in Mariji, o Cerkvi in o človeku) in končno do konkretnega življenja Cerkve in prenašanja vesela oznanila (moralna teologija, pravo, liturgika, pedagoški in pastoralni). Ta program morajo vpisati kandidati za duhovništvo, lahko pa ga vpišejo tudi laični teologi. V petih letih študija naj bi pridobili znanje, veščine in duhovne globine, da bodo lahko vodili skupnosti, ki jim bodo zaupane.

Poleg tega osnovnega programa Teološka fakulteta nudi široko paleto študijskih programov iz področja teološkega, religijskega in antropološkega vedenja na vseh treh stopnjah. Kot sem že omenil, bomo letos začeli izvajati povsem prenovljen prvostopenjski program »Človek in medosebni odnosi«. Ta program je izoblikovan iz dveh smeri. Poleg skupnega stebra osnovnih znanj religijskih in antropoloških vedenj program nudi na eni strani teološko-religiološko vejo ter na drugi strani bolj psihološko usmerjeno vejo s poudarkom na družinsko-terapevtskih znanjih.  Teološko-religiološka smer usmerja diplomante na drugostopenjski program »Religiologija in etika«. To pomeni, da se ta smer ukvarja z razumevanjem svetovnih religij in etičnih miselnih okvirov. Diplomanti družinskega svetovanja pa na podlagi prvi stopnji dobijo dovolj teoretičnega predznanja za vpis na drugostopenjski študijski program »Zakonski in družinski študiji«. Ta prvostopenjski študijski program je zanimiv tudi zaradi svoje interdisciplinarne narave in sodelovanja z medicinsko fakulteto.

Na prvi stopnji Teološka fakulteta s sodelovanjem s Filozofsko fakulteto nudi dvopredmetni »Dvodisciplinarni študijski program Teologija«. Poleg študija na Teološki fakulteti si študent izbere še eno študijsko smer na Filozofski fakulteti. Velika prednost tega programa je boljša zaposljivost in možnost interdisciplinarnega študija.

Vsako leto imamo med 10 in 20 študentov, ki se vpišejo na doktorski študij, ki ga lahko opravljajo na področju teologije, družinske terapije ali religiologije.

Zdi se, da slovenskim laičnim teologom nekako primanjkuje samozavesti. Da bi imeli izoblikovana mnenja in da bi se upali javno izpostaviti. Tako pred Cerkvijo kot državo. Kakšen bo laični teolog prihodnosti?

Zdi se mi, da vaše opažanje velja za širšo krščansko skupnost in ne le za laične teologe. Končno ljudje smo si različni v svoji drži in izražanju poguma, odločnosti, ambicioznosti in nenazadnje tudi oznanjevalni drži. Marsikdaj je že v predavalnici mogoče opaziti, kdo bo izstopal. S tem ni mišljeno zgolj znanje ali karizma javnega nastopanja, temveč zagnanost in zavzetost, da bi spremenil stvari okrog sebe. Znotraj samega študijskega procesa so študentje spodbujeni k oblikovanju in utemeljevanju svojih lastnih stališč in argumentirani predstavitvi pred drugimi. Morajo se znati izpostaviti in zagovarjati svoj pogled. Predvsem pa morajo imeti občutek za sočloveka, še posebej za tiste, ki so najbolj šibki. Zelo koristna se mi zdi metoda, ki jo predlaga papež Frančišek: prisluhniti drugemu – hoditi skupaj – oblikovati občestvo. Naša identiteta je v tem, da smo odprti za druge, da smo sposobni prisluhniti drugim, da smo sposobni tudi z drugačnimi graditi edinost in prijateljstvo. Kakšni bodo laični teologi prihodnosti? Ne bodo zgolj teoretiki, ne bodo tisti, ki bodo vedeli vse odgovore, vsekakor pa bodo tisti, ki jim bo mar za vsakega človeka, ki bodo v vsakem spodbujali dobro, ki bodo spodbujali versko življenje, ki bodo gradili in oblikovali krščanska občestva.

Če te zanima človek v vseh njegovih temeljnih odnosih – v odnosu do Boga, do sočloveka, do narave, do družbe, do samega sebe – potem je teologija prava študijska smer.

Teologija pomeni »veda o Bogu«. Je lahko teolog nekdo, ki ni veren? Vsaj v preteklosti je bilo kar nekaj študentov Teološke fakultete, ki se niso deklarirali kot kristjani. 

Zelo zanimivo vprašanje. Teoretično je seveda teolog nekdo, ki je uspešno zaključil študij teologije. Nekdo se lahko razglaša za nevernega in ima diplomo Teološke fakultete. Vendar pa sama teologija izhaja iz predpostavke, da Bog je in da ga človek lahko spozna. V tem smislu bi to pomenilo, da se je nekdo v celotnem procesu študija delal, da študira o nekom, ki ga pravzaprav ni. Zelo težo je reči, kje je ločnica med vernikom in nevernikom. Kdo lahko zase reče, da je nevernik? Velikokrat so tudi deklarirani neverniki na poti spraševanja in dvomov glede svojega ateizma, tako kot tudi vernike vsaj občasno obda kakšen dvom. Zanimivo je razmišljanje češkega duhovnika in misleca Tomaša Halika, ki kot razlog za izpraznjenje cerkva po pandemiji vidi predvsem notranjo praznino, ki je zazevala, ko so se zamajali zunanji okvirji. Halik spodbuja sodobne oznanjevalce, da ne delajo razlik med tradicionalnimi verniki in tistim, ki so izven Cerkve, ampak da v vseh prepoznamo iskalce, ki iščejo resnico in Božje delovanje onkraj ustaljenih okvirov. Življenje vsakega človeka ima duhovno razsežnost, vsakdo v globini svoje notranjosti hrepeni po Bogu.

V tem smislu je teologija razumski razmislek o verovanju, “vera, ki išče razum” (fides quaerens intellectum). Vendar velja tudi obratno “razum išče vero” (intellectus quaerens fidem). Da, nekdo bi se lahko ustavil zgolj ob abstraktnih, razumskih razmislekih o Bogu. Kakor lahko nekdo bere knjigo in ostane ob njej neprizadet in nespremenjen, tako lahko nekdo ob teologiji ostane zgolj na abstraktni ravni razumskih razmislekov o Bogu. Vendar je mogoče pogledati tudi drugače. Študij teologije, čeprav lahko ostane zgolj razumski diskurz, teži k temu, da bi nagovoril celoto človeka in ga obrnil k Bogu. Razum kliče k spoznavanju Boga z namenom, da bi ga res spoznali in ljubili. In to je cilj – ne le za teologe, temveč za vse kristjane.

Sama teologija izhaja iz predpostavke, da Bog je in da ga človek lahko spozna.

Razlika med katehezo in teologijo: Papež Frančišek je nedolgo v nekem nagovoru dejal, da mora katehet pri svojem delu strogo slediti nauku, teolog pa lahko in mora premikati meje in tipati tudi v temi. Usposabljate na TEOF katehete ali teologe?

Teologija se kot znanstvena disciplina vseskozi giblje med zvestobo tradiciji in učenju Cerkvenega učiteljstva na eni strani ter svobodo znanstvenega raziskovanja na drugi strani. Papež Frančišek na različnih področjih spodbuja k večji svobodi in iskanju novih rešitev. Seveda mora katoliška teologija črpati iz Svetega pisma, izročila Cerkve in učenja Cerkvenega učiteljstva, vendar pa to nikoli ni oviralo teologov, da so odgovori na konkretne izzive svojega kulturnega okolja. Teologi v dobi cerkvenih očetov na izzive grško-rimske kulture, srednjeveški teologi na izzive fevdalne družbe, sodobni teologi pa moramo poiskati odgovore na izzive sedanje sekularizirane družbe. Upam, da usposabljamo kreativne teologe, ki bodo tudi prepričljivi in verodostojni kateheti.