Dopustniška kolesarska lekcija

Foto: Shutterstock

Na letošnjem dopustu se nam je zgodila zanimiva anekdota. No, ja … Da je postala zabavna, je moralo miniti nekaj ur, kajti v začetku me je skoraj spravila v jok.

Na en dan dopusta smo se zjutraj odpravili s kolesi iz Ankarana proti Italiji do mesteca Milje. Nato smo se povzpeli po doooolgem klancu (toliko daljši je, če ne veš, kdaj ga bo konec), kjer sem s svojim novim kolesom vztrajno premagovala meter za metrom. Pa smo nekje zgoraj vendarle prišli spet na slovensko mejo in potem se je kmalu obrnilo navzdooool. Juhuuuu!

Hčerki, ki se je v klancu že pošteno pritoževala, sem postregla z življenjsko lekcijo, ko se je enkrat obrnilo: »Vidiš, enkrat se obrne. Tudi v življenju se včasih matraš in matraš, a ne skrbi, slej ko prej se obrne!« (Lepo je biti pameten, ko gre navzdol.)

»Vidiš, enkrat se obrne. Tudi v življenju se včasih matraš in matraš, a ne skrbi, slej ko prej se obrne!«

Spustili smo se do Ankarana, nato pa nas je do avta čakalo še nekaj kilometrov vožnje – malo dol, malo gor. Pridno pritiskam pedala, mož me čaka in, ko vendarle dospem do njega, nestrpno vpraša: »Kaj je zdaj?! A si v redu? A bomo 7 kilometrov na uro vozili? Tako hitro grem jaz peš!«

Ob vsem svojem trudu in njegovi ne prav potrpežljivi, ljubeči besedi sem zabrusila nazaj: »Veš kaj, jaz se trudim. Rit me boli, utrujena sem, če je moj tempo prepočasen, pa pojdita naprej, od tu že znam do avta!«

In sta šla …

Še enkrat me je počakal, še enkrat sva si zadirčno izmenjala par besed, še enkrat sem mu povedala, da znam in da lahko gre naprej. In je šel. Čisto zares. In čeprav sem ga sama poslala, sem vedela, da bi mi bilo bolj prijetno, če bi ostal z menoj. Gledala sem za njima, s kakšno lahkoto se oddaljujeta. Tudi hčerka je prav lahkotno pritiskala pedala …

Sama pa sem se spraševala, le kaj je z menoj? Res je, rit me boli, da je kaj … Ampak to ne bi smelo vplivati na hitrost. Res je, brez kondicije sem, a saj nisem niti zadihana. Res je, tudi noge so utrujene od klanca, a saj me trenutno sploh ne bolijo. Kaj torej ne »štima«? Kaj je narobe z menoj?!

Čakal me je krajši spust. Kolesarji so vozili mimo mene, brez da bi gonili (z moje perspektive se mi je zdelo, da pred menoj nalašč dvignejo noge kar se da visoko ob tem, ko jih kolo samo nese proti obali), jaz pa sem pritiskala pedala, pa sem se komaj premikala. Čeprav sem bila prepričana, da je nekaj narobe z menoj, me je v tistem klancu prvič prešinilo, da morda ni problem v mojem telesu. Toda s kolesom gotovo ni nič narobe. Kolo je ravno novo!

Z mrkim pogledom se pripeljem do avta. »Moja dva« sta se že spočila, popila vodo, naložila svoji kolesi in me veselo pozdravila. Sama stopim s kolesa, ga primem za krmilo in potisnem proti možu, da ga bo naložil na prtljažnik. In v tistem hipu … sem skoraj planila v jok.

Ko sem namreč potisnila kolo stran od sebe, sem opazila, da se zadnje kolo ni zavrtelo. Zavora ga je tako stisnila, da se ni moglo zavrteti. Zadnji del poti sem torej gonila s stisnjeno zavoro! Počutila sem se ogoljufano. Ves moj trud in konflikt z možem zaradi trapaste bremze?!

Kolikokrat v življenju se trudimo, da bi nekaj dosegli, pa vso odgovornost za počasnost in neuspeh valimo nase?!

Kaj se je pravzaprav zgodilo z zavoro, ne ve niti moj mož, ki se kar dobro spozna na kolesa. »Zajla« (jeklenica) bi se pri novem kolesu kvečjemu raztegnila, nobene logike pa ni v tem, da se je skrčila za cel centimeter. Medtem ko je popravljal kolo, sem razočarana razmišljala, kako nesmiselno je bilo najino zadirčno sikanje drug na drugega. In kako me je kolo ogoljufalo. Mislila sem si: Tako, nekaj je bilo narobe s kolesom, na koncu pa je bil z menoj nepotrpežljiv še mož. Na glas pa sem rekla: »No, ja … Sva dobila vsaj eno lekcijo.« Mislila sem seveda na to, da se pač ne jeziš nad ženo, če se pokvari kolo. Mož me pogleda in cinično pripomni: »Ja, da se ne “benti” nad možem in ga ne pošiljaj stran, če imaš problem s kolesom.«

Še to! Pisano sem ga pogledala, on pa je dodal: »Kako naj iz tvojega komentarja: “Rit me boli, šla bom v svojem tempu« postavim diagnozo: Kolo je zabremzano!?”«

Priznam, nisem si mogla kaj, da mi ne bi šlo na smeh.

A lekcija, ki sem jo čutila, se je skrivala nekje drugje …

Kolikokrat v življenju se trudimo, da bi nekaj dosegli, da bi prekolesarili skozi dan, pa vso odgovornost za počasnost in neuspeh valimo nase?! Pa tako malo bi bilo potrebno, da bi se ustavili in pogledali, kje imam zategnjeno zavoro. Nisem v dobrem odnosu z Bogom? Je to zavora? Ne upam prositi za pomoč? Je to moja zavora? Sem preutrujen/a in potrebujem pravzaprav en dan odklopa? Je to moja zavora?

In še nekaj: svojo oviro bi odkrila lažje, če bi jo iskala dva. Ni dobro človeku samemu biti.