Za družino Strajnar bi na prvi pogled lahko rekli, da gre za običajno mlado slovensko družino. A videz lahko vara. Hanina in Gregorjeva prvorojenka se je namreč rodila s hudo in zelo redko gensko napako …
Prispevek je drugi del intervjuja s Hano in Gregom Strajnarjem. Prvi del si lahko preberete tukaj.
Kaj je vajin največji izziv pri soočanju z Evelinino boleznijo in kaj največji izvir moči, iz katerega črpata?
Hana: Vera, vsekakor. Brez tega ne bi šlo. Oba sva bila že prej verna, ampak s to situacijo, ko se nama je »zgodila« Evelin, se je najina vera poglobila. Odnos z Bogom je postal bolj oseben.
Sicer pa ima vsako obdobje svoje izzive. V začetku nama je bilo najtežje sprejeti to, da je Evelin neodzivna na dražljaje iz okolice. Ti se trudiš, pustiš dušo tam, za otroka delaš cel dan …
Grega: Ja, to so taki mišji koraki, premiki … Tisti, ki je dal kaj podobnega skozi, ve, da kot človek potrebuješ nek odziv. Ti se res »matraš«, delaš kot nor (smeh) …, nazaj pa ne dobiš ničesar. Ampak nama je mogoče v izziv ravno to, da nama tisto, kar bi nekdo od zunaj ocenil kot čisto malo, pomeni zelo veliko, in to nam daje zagona za vsak nadaljnji korak. Ko ti zmanjkuje moči in motivacije, da bi delal naprej, se zgodi kakšen tak premikec, ki je s stališča Evelin v resnici tektonski premik …
Hana: Da si sama drži stekleničko ali da lovi ravnotežje med sedenjem, je zanjo ogromno … Tako ko kdo vpraša, kako je Evelin, kako napreduje, niti ne vem, kaj bi rekla, ker ti premiki so res na mikro bazi in je težko govorit o njih …
Grega: Na primer, ko je sama začela posegat po predmetih pred njo … Toliko časa je okolica sploh ni zanimala, naenkrat pa je začela posegati po predmetih oz. je bila sprva to izključno duda in nič drugega. Zdaj pa so tudi druge stvari in to ne posega po njih samo z eno roko, ampak tudi z drugo … Z najinega stališča je to vrhunski napredek in hkrati tudi kar konkreten izziv, da se zmeraj znova zmoreva in znava veseliti teh njenih velikih korakov, ki so na zunaj skoraj nevidni.
Hana: Drugi izziv pa je soočanje s slabo vestjo. Sama imam še vedno malo težave s tem. Zdaj, ko je v vrtcu, mi je sicer res zelo odleglo, ker imam občutek, da sem tudi drugim prepustila, da se ukvarjajo z njo, in tako tudi oni doprinesejo delček k njenemu napredku. Ko pa jo imam doma in je poleg še Izak, ki terja zelo veliko pozornosti, pa me stalno spremlja občutek, da bi morala še več delat z njo, da je vedno premalo … In iščem možnosti, kako bi uredila, da bi bil Izak pri miru vsaj tiste pol ure, ko z njo telovadim. (smeh)
Grega: Zmeraj bi lahko delal še več oziroma imaš zmeraj občutek, da delaš premalo … Ker življenje teče dalje in je toliko stvari za naredit. Pa tudi če bi imel hišno pomočnico, ki bi poskrbela za vse ostalo, in bi se izključno samo z otrokom ukvarjal in bil cele dneve res na blazini z njim in telovadil, bi imel občutek, da še zmeraj premalo narediš. Bi te pa to zelo verjetno popolnoma izčrpalo in niti ne bi bilo smiselno.
Hana: Že tako včasih pride tak odpor, da prav ne moreš več videt tiste blazine. Pa tudi Evelin je ne more …
Grega: Odločila sva se, da najinemu otroku ne bova samo fizioterapevta, ampak skušava biti predvsem ljubeča starša. Tako želiva, da Evelin od naju prejme čim več ljubezni in topline, kolikor je le zmoreva dajati. Hkrati pa je jasno, da so del te ljubezni tudi stvari, ki ji morda niso všeč. Ker komu pa bi bilo všeč toliko telovadit. Jaz v celem življenju nisem toliko telovadil kot v teh treh letih z njo … (smeh)
Večkrat sta že omenila Izaka, ki na svet prijokal dobro leto in pol za Evelin. Kako sta doživljala njegovo rojstvo? So ga zaradi izkušnje z Evelin spremljali kakšni dodatni strahovi, občutki …?
Hana: Grega je bilo strah, da bo ob porodu padel v nezavest in bi ga morala oživljat … (smeh) Ne, na srečo sva se za Izaka kar zgodaj odločila. Pri tem ima zasluge prijateljica, ki ima punčko s cerebralno paralizo in sta se z možem odločila še za tretjega otroka. Rekla mi je, naj čim manj čakava, saj bo potem zmeraj težje. Potem dobiš tisti odziv, ki ti morda manjka pri tem otroku. Pa ne da bi bil neko nadomestilo, samo kot starš potrebuješ tudi odziv. In je imela kar prav, kar se tega tiče: odkar imava Izaka, lažje sprejemava tudi Evelin in to, kar nama ne more dati. Po drugi strani pa tudi bolj vidiva, kaj vse dobiva od nje ali sva dobila. Naučila sva se cenit stvari, kot je že Grega prej omenil, vsak napredek.
Kakšen pa je odnos med Izakom in Evelin, kako se razumeta?
Hana: Evelin se ga boji, ker jo tepe … (smeh)
Ampak prej sem opazil, da je Izak poganjal svojo sestrico, ko je bila v gugalnici …
Hana: Ne, saj jo ima zelo rad, ampak kadar je ljubosumen, to tudi hitro pokaže. (smeh) Zdaj je v obdobju, ko me na primer hoče imet zelo za sebe. On je navajen, da sem dopoldne njegova, in mu ni všeč, da se popoldne ukvarjam tudi z Evelin. Kar pleza po nama, in pokaže na primer, kje ima očko, in jo zraven še malo »pocne« … Je pa že boljše, kot je bilo. Jo zna tudi pobožati in potolažiti, če joka … Najprej udari, potem pa tolaži … (smeh)
Se pravi, da sta kar tipična bratec in sestrica …
Grega: Ne, nista tipična, ker Evelin ne mahne nazaj. (smeh) Izak pleza po njej, Evelin pa ga odriva stran od sebe. Tako kot če česa noče jesti … Ja, sicer pa sta posrečena. Ju je zanimivo opazovat. Tako kot je rekla Hana: Izak terja veliko pozornosti, hkrati pa nama je kot staršema odkril, kaj pomeni v pravi meri biti starš …
Po drugi strani pa Evelin vseeno pritegne več pozornosti in tudi daje precej več in na drugačen način, kot bi si kdo mislil. Izak kot zdrav otrok je pač živahen, brihten in spreten – motorično in tudi sicer, tako da se mu samo čudiš in smejiš. Hkrati pa Evelin nosi v sebi nek mir in spokojnost. Večkrat se zavem, da v najini spalnici spi Božji otrok, popolnoma brez greha, svetnik! Evelin to izžareva, ko jo imaš v naročju. In ne samo jaz kot oče – tudi kdo drug je to že občutil. In so tudi nekateri ljudje, ki se “zagrejejo” predvsem za Evelin. Evelin s svojo mirnostjo in spokojnostjo, s tem, kar je, da ogromno.
Kaj pa bi za konec sporočila staršem, ki se soočajo s podobnimi izkušnjami ob svojih otrocih?
Grega: Evelinina zgodba je zgodba, ki inspirira tudi naju. Iz te najine izkušnje lahko rečeva, da se da iz še ne vem kako na zunaj slabe stvari potegnit marsikaj dobrega. Sicer pa, prej kot v celoti sprejmeš takšnega otroka …
Hana: … lažje živiš.
Grega: Ja. In se da sprejet.
Hana: Pa čim bolj živeti, kakor si prej živel, kolikor je to pač mogoče. Evelin gre povsod z nama. Tudi v Međugorju smo že bili in je prestala 11 ur vožnje in to zelo dobro, verjetno še boljše, kot bi jo Izak. Sprejeti otroka in ga imeti rad – to je največ, kar mu lahko daš. Ob zavedanju, da ima vse to nek smisel. Da se ti spreminjaš kot človek, partnerski odnos se spremeni na boljše …
Grega: Lahko …
Hana: Ja, lahko, z Božjo pomočjo. Če spustiš Boga v odnos in si hvaležen, potem mislim, da se da.
Grega: Ja, to je en pomemben poudarek, da se zahvaljuješ za stvari …
Hana: Tudi za težke stvari. To, sva ugotovila, je vedno v blagoslov. Potem iz vsega skupaj zraste nekaj lepega. Verjetno je to tudi Božji namen. Ne vidim, kaj bi lahko bil razlog drugega, kot to, da se nekaj naučiš in spremeniš kot človek na boljše. Ker taki otročki imajo posebno poslanstvo, da iz človeka potegnejo najboljše, kar nosi v sebi. In na ta način, skozi to izkušnjo, lahko pomagaš tudi drugim. Mogoče bova tudi midva komu pomagala s to svojo zgodbo, da bo lažje sprejel svojo preizkušnjo. Mogoče pa je to Njegov namen …
Hvala vama za podelitev vaše zgodbe in za vajino iskrenost. V imenu ekipe Iskreni.net vama želim še veliko malih Evelininih korakov in ob njih veliko, veliko veselja!
Deklica, ki je presegla vsa pričakovanja (1. del)
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
