Čudaki, ki molimo

Foto: Freepik, Domovina.je

A nismo dolgo čakali in si želeli, da bi se o molitvi javno govorilo? O tem, kaj molitev prinaša, kaj pomeni posamezniku, predvsem pa čemu je molitev namenjena. In končno je prišel čas, ko se o molitvi lahko bere tudi na vseh največjih portalih, molitev pa nekaj pozornosti dobiva tudi v osrednji informativnih oddajah.

A žal pozornost ni takšna, kot bi so jo želeli. Toliko zaničevanja, zgražanja, nasprotovanja, žaljenja, obkladanja molivcev z verskimi skrajneži itd. kot jih je požela napoved (in izvedba) javne molitve na Kongresnem trgu v Ljubljani v preteklem tednu, vsaj jaz osebno nisem pričakoval.

Zakaj ne smemo le odmahniti z roko?

Saj ob tem bi lahko le mirno zamahnil z roko in si mislil, da naj si ljudje mislijo svoje, saj tako ali tako ni pomembno, kaj kdo reče in si misli o moji molitvi. In res je ob tem najpomembnejše to, kaj molitev pomeni meni, in ne to, kaj o njej porečejo drugi. Toda obenem ni prav, da smo tiho, ko nas obkladajo z vsemi možnimi žaljivkami. Zakaj bi se komu zdelo čudaško, da skupina moških skupaj moli? Zakaj takšni skupini pripisovati »skrajno desne« namene in jih označevati za skupino, ki želi družbo vrniti v srednji vek? Zakaj posploševati in vse (verne) moške metati v isti koš in jih označiti za čudake?

Molitev je lahko javna ali zasebna. V cerkvi ali na trgu. Skupaj v skupini ali pa sam v svoji dnevni sobi. Molitev ni predstava, molitev ni manifestacija, molitev ni predstavljanje političnih stališč. Če bi karkoli od tega bila, bi bila molitev zlorabljena v ta namen. Molitev je trenutek, ko prosim ali pa se zahvaljujem za blagoslov, ki ga potrebujem ali pa mi je bil dan.

Koliko mož z radostjo dvigne roke proti nebu in se na tak način zahvali Bogu za čudeže v življenju? Koliko moških v obupu sklene roke, ko je njihov otrok na smrt bolan? Ko jim ne preostane nič drugega, kot da svojo bolečino izročijo Bogu.

Čudaki, ker priznamo, da sami ne zmoremo

Ste se kdaj vprašali, koliko moških pred poroko moli za svoje bodoče žene? Da bi znali v življenju najti družico, tisto, s katero bodo lahko v polnosti živeli poročno obljubo. Koliko moških moli za varnost in za zdravje v družini? Da bi bili vzor svojim otrokom pri vseh izzivih in tegobah, ki jih pred otroke postavlja moderni svet? Koliko mož z radostjo dvigne roke proti nebu in se na tak način zahvali Bogu za čudeže v življenju? Koliko moških v obupu sklene roke, ko je njihov otrok na smrt bolan? Ko jim ne preostane nič drugega, kot da svojo bolečino izročijo Bogu.

Namenov, za katere moški molimo, je neizmerno veliko. Vsak ima drugačnega, skozi namene naših molitev pa tudi priznamo, da smo včasih nemočni in da ne zmoremo dalje. Zato svoje prošnje, hrepenenja pa tudi bolečino v molitvi predajamo Bogu. In zato smo »čudaki«.

Nemogoče je posploševati, toda velika večina moških, ki moli (javno ali zasebno), spoštuje ženske. Mi ne kratimo njihovih pravic, naša molitev je pogosto namenjana ravno temu, da bi jih znali spoštovati, ceniti in jim pokazati, kako pomembne so v naših življenjih. In ko moškim molivcem različni komentatorji podtikajo, da želijo ženskam odvzeti pravice in jih le postaviti za štedilnik, se sploh ne zavedajo, kako daleč od resnice je takšno stališče. Naša poročna obljuba nam narekuje, da žene spoštujemo. Ne verjamete? Poskusite enkrat obiskati kakšno zakonsko skupino. Pojdite enkrat v cerkev, ko praznujejo zakonski jubilanti. Udeležite se kakšnega pričevanja zakonskega para, ki mu življenje ni prizaneslo s preizkušnjami. Verjemite mi, toliko ljubezni, spoštovanja in medsebojne naklonjenosti ne boste našli nikjer drugje.

Čudaki smo tisti, ki zvečer namesto nasvetov na Instagramu poiščemo rožni venec, ker se zavedamo, da ne zmoremo sami. Čudaki smo tisti, ki dlani ovijemo med jagode rožnega venca in se s tem orožjem borimo zoper preizkušnje v zakonu.

Z rožnim vencem zmagujemo boje

Današnja družba nas uči, da nič ni večno in da se na nič ni potrebno doživljenjsko vezati. Ne na službe, ne na prijatelje, še najmanj pa na zakonce. Če med zakoncema »ne špila«, ga pač zamenjaš, tako enostavno je to postalo. In potem smo čudaki tisti, ki molimo, da bi v trenutkih, ko nama je v zakonu težko in prideva do točke, kjer ne vidiva jasne poti, znala najti pravo pot. Ko mogoče ne zmoreva poglobljenega pogovora, zmoreva pa kratko večerno molitev s prošnjo, da naj Bog blagoslovi najino preizkušnjo. Čudaki smo tisti, ki zvečer namesto nasvetov na Instagramu poiščemo rožni venec, ker se zavedamo, da ne zmoremo sami. Čudaki smo tisti, ki dlani ovijemo med jagode rožnega venca in se s tem orožjem borimo zoper preizkušnje v zakonu.

Torej, če se oklenem rožnega venca in molitve, sem čudak. Če je temu res tako, z veseljem sprejmem to oznako nase. Z veseljem sem čudak, ker se zavedam, da mi bo molitev pomagala priti bližje k ženi, lažje bova premagala preizkušnje in mirneje bova hodila po začrtani poti.

Zato moški, možje, očetje, ne glede na to, ali molimo javno na trgih ali pa povsem po tiho za domačimi zidovi, ostanimo čudaki in vztrajajmo na naši čudni poti še naprej. Izplača se.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. Neverjetno, koliko sovražnih in nesramnih komentarjev je bilo nad molivci na Kongresnem trgu. Pa niso nikogar motili, samo molili so. Niso razgrajali, niso kričali, nobenega niso ovirali.
    Po drugi strani pa se vsak dan vsepovsod sliši preklinjanje, vulgarno govorjenje, glasno kruljenje, včasih tudi do dveh ponoči, pa so vsi tiho.
    Moje osebno mnenje sicer je, da bi bilo bolj pametno moliti v cerkvi. Potem ne bi bili kamen spotike. Ima pa verjetno molitev na javnem prostoru tudi svoj namen in si molivci tudi želijo biti opaženi.
    Je pa treba imeti kar pogum, da se javno izpostaviš in še to posebej na kolenih.

    1. Sovražnost in nesramnost je nova normalnost. Saj je enako, ko gre za “parado ponosa”, ali migrante. Česar večina ljudi ne ve pa je, da je vedno pri čem kdaj tudi sam storilec. Torej v enem primeru se najdejo kot žrtev v kakem drugem so pa med tistimi, ki nekaj počnejo nekomu drugemu. Če bi bila normalnost “ljubezen in sočutje”, bi se pa s tem obmetavali. Bilo bi bolje.

  2. Hvala vsem moškim, ki so pogumno molili v Ljubljani. Odziv RTV ja je bil preprosto ponižujoč. Ista novinarka je bila tudi na shodu Za življenje in kaj je bilo tedaj pa tudi sedaj objavljeno. Celo prispevek na Tedniku je dobila in hotela dokazati, z vsemi topovi, da molitev ne spada v javni prostor. Mi kristjanii sedaj vidimo, da smo še bolj drugorazredni, ta svoboda je nastavila same levičarje v programski svet Rtv in v vodstvo ki je nelegalno, celo po njihovem zakonu pospravilo z vsem motečim kadrom. Mi ponižni kristjani pa naj to le plačujemo. To je Diktatura in ne Svoboda.

    1. Pogledal sem Tednik … kaj je bilo spornega pri tem prispevku? Povsem korekten! SPloh ni bilo nekega govora o molitvi ampak abortusu. A sva gledala isti prispevek?

  3. Internet prenese vse. Recimo ljudi nagovori, da naj pijejo “pijačo” PRIME, ki stane 19 EUR / liter in proizvajalcu prinese milijonske dobičke, za naše telo pa je pogubna. Tako nas internet pouči o marsičem, recimo o temu, kako Rusom zmanjkuje orožja in bodo bankrotirali. Realnost je drugačna. Po enem letu zmagujejo (bojda) sami proti celemu svetu, tekočina PRIME je izredno škodljiva celo za zdrave ljudi, molitev na kongresnem trgu pa je enako (ne)varna kot parada ponosa. Oboje je izpostavljanje določene skupine z namenom, da bi bila videna. Molitev ni uvrščena med kršenje javnega reda in miru, paradiranje z rožnatimi oblačili tudi ne. Recimo uriniranje v javnosti je. Ampak oba dogodka gresta HUDO v nos nasprotni skupini in tekmovanje v razkazovanju je nevarno! Slej kot prej bo prišlo do točke, ko bo posameznik se počutil ojunačenega prestopiti mejo dialoga in fizično začel razširjati svojo “vero”. Vegani niso dosti dlje od tega. Nekoč so bile Jehove priče podobno vsiljive. Vse to dosega negativni učinek. Zagotovo pa polarizacijo. A želimo biti družba skrajnežev, ekstremistov? nam Palestina in Izrael nista dovolj dober primer? Kaj pa Iran? Začelo se je z molitvami moških na ulicah. Phe, bo nekdo rekel, da je pretiravanje s tako vzporednico. Morda, a ljudje TEMU VERJAMEJO in bodo molivce preganjali z vsemi “topovi”. Sprva verbalno. A molivci se ne bo dali in bodo milili še več … in našel se bo “junak”, ki bo prvi vrgel kamen. Primer je kar druga svetovna vojna. Ker so določeni ljudje VERJELI, da tudi pri nas tako tako KRVAVO, kot je bila revolucija v Rusiji, so se temu uprli na celi črti, ravnali netaktno in nepremišljeno in združili moči z okupatorjem. S tem pa zabredli v navzkrižni ogenj, saj jih je okupator samo izrabil za umazane posle. Posledica je bila RES tragična za naš narod. Torej ali je res ali ni res je morda drugotnega pomena – pomembno je, če temu verjame dovolj ljudi. Iran se je iz normalne pro-zahodne družbe čez noč spremenil v vzor zatiranja ženski pravic. V srednjem veku tudi pri nas ženske niso imele ravno vzornega statusa. Kaj torej je tradicija in vračanje k tradiciji? Cerkev v Evropi kontinuirano izgublja moč, bojda zaradi prihoda Islama. Kaka logika, le. V Franciji je denimo 67 milijonov ljudi, ter imajo 45.000 cerkva. Leta 1960 so imeli še 41.000 duhovnikov, danes jih je samo še 7.000! Letno jih umre cca 800, posvečenih pa jih je 60-90. Populacije 20-24 let v Franciji je 4 milijone. Torej se za duhovniški poklic odloči vsak 50-tisoči! Je temu morda (tudi) krivo razkrito dejstvo, da je cerkev od 1950-2020 zagrešila 216.000 posilstev otrok? Četudi tako pravi Kardinal Rode, da je to statistično zanemarljivo, ker je bojda to samo 1% vse teh zločinov storjenih v enakem obdobju, pa ljudje verjamejo in imajo vsak svoje razloge, da ne obiskujejo maše, se ne dajo krščevati in ne pošiljajo otrok k verouku. Cerkev bi se morala reformirati, a se raje opira na stopnjevanje svojega sporočila. Prva faza so miroljubni molilvi. Načeloma ne delajo nobene škode. A, ali bo pri tem ostalo, če ne bo nobenega učinka? Vegani nas učijo kako daleč so pripravljeni iti. Islamski skrajneži nas učijo kako daleč so pripravljeni iti za doseganje svojih ciljev!

    In potem je tu še MATEJ, poglavje 6: “In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem.”. Vsak sam ve, čemu moli in h kateremu bogu. Tudi ti na kongresnem trgu. Osebno me ne motijo nobeni aktivisti katerekoli skupine, dokler oznanjajo oz. sodobno rečeno “izražajo svoje mnenje”.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja