Foto. ShutterstockRavno sva imela z možem obletnico poroke. Praznujeva vedno le obletnico cerkvene, civilno sva se poročila že dva tedna prej. Le s pričami.
Zakaj? No, zato.
Ko se pogovarjam s prijatelji, vrstniki, opažam, da ta trend med vernimi mladoporočenci kar narašča. Ne vem, zakaj se za to odločajo drugi, najini razlogi so bili naslednji:
Prvi je bil povsem izkustven. Tisto leto, ko sva bila v procesu načrtovanja poroke, sva se udeležila poroke, ki je imela isti dan tako civilni kot cerkveni obred. Vse skupaj se mi je zdelo tako nepraktično. Ljudje so se v vrsti za čestitke zvrstili najprej po civilnem, potem pa še enkrat po cerkvenem obredu. Nazdravili smo prvič po civilni drugič pa po cerkveni poroki. Podvajalo se je še marsikaj drugega – glasba, prigrizki, fotografiranje … Saj vem, da se marsikje da urediti oboje na istem mestu in teh težav ni. Ampak ta nepraktičnost in tudi odvečna potrata sta bila glavna razloga, da sva se z možem odločila, da se civilno poročiva nekaj dni prej in skromno.
Civilna poroka v svojem bistvu se meni zdi povsem formalno-pravni dogodek. Ki je pač potreben, ker za državo moja poroka v cerkvi ni veljavna.Tudi se nama je zdelo, da civilni obred samo krade čas in pozornost bistvenemu delu dneva, ki je zakrament. Ker v resnici, ko sem se poročila, nisem podpisala pogodbe, da bom spoštovala pravice in dolžnosti iz Zakona o zakonski zvezi. Temveč sem z vsem srcem privolila ljubiti in spoštovati, v sreči in nesreči, le enega čudovitega moškega, in na najino skupno pot povabiti Boga. Tisti dan sva si podelila zakrament poroke in nisem želela, da karkoli drugega krade mojo pozornost.
Zakaj se je sploh treba poročiti dvakrat?
Še dodatno nisem hotela na poročni dan imeti opravka z državo zato, ker – roko na srce – tisti dan ona ni želela imeti opravka z mano. Zdi se mi enostavno bedasto, da list papirja, na katerega sem v cerkvi podpisala svojo uradno privolitev, da sem poročena, ni dovolj dober za Republiko Slovenijo. Praktično v katerikoli državi lahko skleneš poroko le v cerkvi, pa ta enako velja. Meni pa poroka v cerkvi velja več. Zato je bila civilna poroka med tednom, brez šopka in le s pričami, tudi oblika protesta proti temu, da se je v naši državi sploh treba „poročiti dvakrat“.
Civilna poroka se mi je zdela pač civilno-pravni postopek, ki ga je treba urediti. Saj si tudi, ko grem volit, ne kupim šopka in v ozadju mi godalni kvartet ne igra Pachelbela, niti nisem šla k frizerju in obula petk, ko sem podpisovala dokumentacijo za vnos hčere v evidenco slovenskih državljanov. Pa so vse to enkratni in neponovljivi dogodki v mojem odnosu z državo.
To so pač državniški posli. H katerim pristopam s spoštljivostjo, včasih tudi s pridihom svečanosti, jim namenim dolžno pomembnost. A civilna poroka v svojem bistvu se meni zdi povsem formalno-pravni dogodek. Ki je pač potreben, ker za državo moja poroka v cerkvi ni veljavna.
Država mladim zakoncem ni naklonjena
Če sem pikolovska, pa me je pojezilo tudi, da sem s civilno poroko več izgubila kot pridobila. Ko sem se pri 23-ih poročila, mi je bila odvzeta pravica do plačanega dopolnilnega zavarovanja, čeprav sem bila še vedno študentka z rednim statusom. Še zavarovalniški agent je bil šokiran, mimogrede. Prve pol ure mi je dopovedoval, da se lahko še trikrat ločim in poročim, če želim, pa bom imela še vedno pokrito dopolnilno zavarovanje. In potem zaprepaden ugotovil, da se moti. Da niti ne omenjam otroškega dodatka, ki sta ga izgubila moja starša, pa davka, ki ga je zaradi mojih študentskih zaslužkov moral plačati mož …
Skratka, zdi se mi, da država z mladimi zakonci ne ravna prav lepo in prizanesljivo. In ne vem, zakaj bi torej prav na veliko proslavljala, ko se grem poročit pred državo.
Na koncu je bil razlog za skromno civilno poroko tudi to, da je padla še v postni čas. Oblekla sva se dovolj lepo za na kakšno zabavo. Po obredu pa smo vsi štirje udeleženci odšli na večerjo in klepet in se imeli prav lepo. In ko mi je med večerjo zvonil telefon, sem se rahlo zmedenemu bratu javila: „Pozdravljen, tukaj pa gospa Čakš.“ Ker sem uradno to res že bila.
Ko smo ravno pri menjavi priimka – če nič drugega, je bila hitra civilna poroka, dva tedna pred cerkveno poroko, dobra točno za to, da sem imela do cerkvene poroke že urejene nove dokumente za poročno potovanje 😉
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Ob sicer lepem zapisu, v…
Ob sicer lepem zapisu, v katerem se nas najde veliko Slovencev, se je znašlo brezpotrebno omalovaževanje (zaničevanje?) Domovine kot take. Že naslov “državniški posli” daje vedeti, da je to nekaj manjvrednega, barabinskega. Zveni izenačeno s krajo državnega premoženja, korupcijo in podobno. Če ne poštujemo svoje domovine, kakršnakoli je že, potem nismo vredni bivanja v njej. Če ne spoštujemo kršačnskega nauka, karkoli si mislimo o njem, nismo Kristjani. Tako preprosto je to. To pa ne pomeni, da ni možnosti izboljšave, da ne moremo prispevati k napredku in da moramo biti samo tiho.
Klevetanje nikoli ne prinese napredka. Če blatimo državo katero soustvarjamo, ji ne delamo koristi. Le še bolj “tuja” bo. Starši, kateri ne premorejo toliko moči in rahločutnosti do svojih otrok, da jih ne bi v svoji nemoči zaničevali, poniževali ali žalili, jim ne dajejo dobre popotnice za življenje. Recimo “ti kaj žri bonbone, saj boš videl kaj bo”, ali “ne rabiš se učiti, saj iz tebe nikoli nič ne bo”, pa “poglej ostale otroke, kako so pridni, samo VI se obnašate kot drhal, kot podivjane opice”, …
Ga. Lucija, s “Praktično v katerikoli državi lahko skleneš poroko le v cerkvi, pa ta enako velja.” ste pa popolnoma zgrešila. Le nekaj držav na svetu namreč obstaja, kjer LOČENI civilni obred NI potreben, oz. sploh ne obstaja ali je neveljaven. Med prvimi Savdska Arabija. Ste imeli z “povsod” v mislih to ortodoksno Islamsko državo? Povsod v zahodnem svetu in v večini drugih držav po svetu je civilni obred nujen. Ponekod mora biti tudi obvezno PRED religioznim obredom. Slovenija je med liberalnejšim delom sveta, kjer je lahko cerkveni obred sklenjen tudi pred civilnim ali pa sta oba združena na enem mestu. Torej slovenska zakonodaja omogoča imeti samo “eno” poroko z eno ceremonijo, če se par tako odloči in organizira. Žal ni povsod možnosti za to, ker CERKEV ne dopušča tega. Želim poudariti, da so za sklenitev zakonske zveze, kar se tiče urejenosti prostora, minimalni kriteriji le “miza”, “cvetlični aranžma” in “državna zastava” (po pravilniku o sklepanju zakonske zveze). Torej je lahko uradno priznani civilni obred tudi v cerkvi, če bi kdo res hotel.
Tudi moj zakon je bil sklanjen ločeno, iz pravilno naštetih in praktičnih razlogov. Pa vendar me je prizadelo obnašanje do civilnega obreda:
1) “Zdi se mi enostavno bedasto, da list papirja, na katerega sem v cerkvi podpisala svojo uradno privolitev, da sem poročena, ni dovolj dober za Republiko Slovenijo.”
– v želji po “sočnejšemu” sestavku ste potunkala dragocen dokument, ki se ga podpiše v cerkvi v “navaden list”. Tako kot je za Cerkev ta “list” pomemben dokument, brez katerega ne gre, je za civilno pravno veljavnost zakona pomemben oni drugi “list”. Še več: tisti “civilni list” prejmeta domov in ga lahko kažeta naokoli ali pa si ob njem obujata ljubezen; cerkev vama ga ni dala, ker ga je župnik nesel v arhiv.
Če imamo pravila, jih spoštujmo in ne omalovažujmo! Če so slaba, jih spremenimo na bolje! Matičarka na uradu ni prav nič čutila tega vašega “protesta”, da sta prišla sklenit zakonsko zvezo v “sredo”, saj je to njena služba in država vama omogoča sklenitev zakonske zveze kadarkoli. To jaz štejem v dobro. Civilni postopek je dejansko zgolj formalno-pravni postopek, ki je potreben, da je vajina poroka MEDNARODNO veljavna. Namreč v nekaterih državah, kjer je dovolj le religiozni obred, ta poroka izven meja te države ni veljavna. To pa lahko prinese neljube posledice. Menim, da je prav tako, kot je, saj je taka ureditev skoraj povsod in očitno je bil razlog za to. Šele v zadnjem času je sploh mogoče se civilno poročiti izven matičnega urada, zaradi naraščanja tovrstne želje zadostnega števila parov.
2) To, da ste s poroko izgubila določene “otroške” pravice, pa res ne more biti razlog ogorčenja. Tu nemara razkrivate pravi razlog ogorčenja nad civilno poroko: denarni privilegij vam je usahnil. Starši so izgubili otroški dodatek – saj vendar niste več OTROK! Vaš mož se je obvezal ne le, da Vas bo ljubil, ampak tudi reživljal. In obratno. ne morem mimo ugotovitve, da bi imeli samo PRIVILEGIJE poroke, ne pa tudi odgovornosti. Kaj je pa narobe z ZAROKO? Če vama je izključno do VAJINE zaobljube pred Bogom, v to ne rabiti vmešati države. Tudi za vajin datum sklenitve zakonske zveze ni kriva “država”, katero s tem člankom potiskate v predalček “tuji nebodigatreba”, mendtem ko pa je Cerkev “vajina”. Naj zaključim: oboje sta organizaciji, ki skrbita za svoj red. Če spoštujemo pravila ene (Cerkev), je prav, da z enako mero tudi druge.
Gospod Primož, hvala, da ste…
Gospod Primož, hvala, da ste si vzeli čas za tako obširen odgovor, ampak zdi se mi, da ste zgrešili en ključni odstavek mojega teksta.
“To so pač državniški posli. H katerim pristopam s spoštljivostjo, včasih tudi s pridihom svečanosti, jim namenim dolžno pomembnost. A civilna poroka v svojem bistvu se meni zdi povsem formalno-pravni dogodek. Ki je pač potreben, ker za državo moja poroka v cerkvi ni veljavna.”
Nisem torej rekla, da omalovažujem civilno poroko, le, da samemu obredu zavestno nisem dala enake teže kot cerkvenemu.
In seveda je čisto prav, da sem s poroko izgubila OTROŠKE pravice, ne vem pa, zakaj sem izgubila tudi študentske … Mi lahko to razložite vi?
Veseli me replika. Tudi moj…
Veseli me replika. Tudi moj komentar je bil napisan kar se da korektno in spoštljivo, saj portal z veseljem berem in želim, da je še boljši in popularnejši. V 22-letnem raziskovanju medijev pa se kaže bistveni razlog za delitve in nasprotujoče si pole ravno “zaokroževanje” pripovedi. V podrobnostih je ključ. Po domače: Pretiravanje v žaru po atraktivnosti in aplavzu iz lastnih vrst. Ta krepi pripadnost lastnega občinstva, ga hrani, hkrati pa z enako mero oddaljuje vsebino (rahlo) drugače mislečim (močno drugače misleči niso ciljna publika, vsi nevtralni pač). To delajo vsi mediji; niste nikakršna izjema – moja želja je zgolj, da se ta medij dvigne nad povprečje in postane vzgled. Urednik vam znanega časnika (medija) je povedal, da je prav, da se VIDI, na kateri strani je medij. Ne morem se povsem opredeliti, če ima prav. Seveda je prav, da se vsak opredeli katere vrednote zagovarja. A je tudfi prav, da pri tem ne tepta vrednot drugega. Logična posledica je, da le-ti potem tudi zagovarjajo svoje vrednoste preko njihovih okvirov in teptajo naše vrednote.
Če je vaša vrednota cerkveni obred, civilni pa zgolj dolžnost, je to sprejemljivo. Mnogim sta vrednoti obrnjeni, oziroma jim je vrednota samo civilni obred. Če se nam zdi samoumevno, da ti spoštujejo našo vrednosto, spoštujmo mi njihovo. Temu je bil namenjen zapis, ker se iz drugega in tretjega odstavka skozi celotno vsebino čuti, da vam je dolžnost do države povsem odveč, ter bi jo po svoji moči najbrž uklinila. Verjetno bi se počutila enako zgroženo, če bi se nekje na enak način razpisali o cerkevnih porokah. Tudi tam bi (in sem že) komentiral in zagovarjal enakopravnost in uravnoteženost.
Seveda nisem spregledal enega stavka v katerem piše tudi “pristopam s spoštljivostjo, včasih tudi s pridihom svečanosti”, ki na koncu zveni kot “smajli” po gorki besedi; kot celofan preko napisanega. Če v mojem zapisu ne vidite smisla, ga pač ignorirajte. Vsiljevati moje mnenje bi bilo prav tako proti mojim načelom. Več kot podati argumente, ne morem in nimam pravice.
Še o študentskih pravicah: Tudi tukaj prikazujete situacijo enostransko. Namreč s poroko vam nobena izmed naštetih pravic ne zapade a-priori, ampak le, v kolikor se zaradi poroke spremeni vaše premožensko stanje, na podlagi katerega ste prej dobivala bonitete. Zdravstveno zavarovanje se avtomatsko uredi po možu, v kolikor je zaposlen, kakor tudi zavarovanje vajinih otrok. Študentsko delo je bilo prej vaš skromni prihodek, sedaj se prišteje k skupnem prihodku družine, zato pač presega cenzus in pride do obdavčenja. Če bi bila oba študenta brez prihodkov, bi še vedno bila deležna vseh socialnih transferjev. Niste torej izgubila študentskih pravic, samo dajatve so se pojavile. Omenil sem, kaj je narobe z ZAROKO? Na ta način se dva lahko za zmeraj zaobljubita pred Bogom in samim seboj, pra “počrpata” vse ugodnosti, ki sta jih imela, prteden se študij zaključi. Morda me ne bi zmotilo, če bi bil članek napisan v duhu informacije vsem mladim parom, glede zakonodaje. A zveni kot nejevolja zaradi lastne situacije in bentenje nad Republiko Slovenijo, ki naj bi bila unikat v taki ureditvi. Vseeno hvala za zapis in repliko. Za bojši jutri naših otrok.
Spoštovani,
moram priznati,…
Spoštovani,
moram priznati, da je tudi mene malo zmedel zapis gospe Lucije. Razumem vaše stališče in se strinjam z njim predvsem v razmišljanju zakaj cerkveni obred in “podpis” ne zadostuje v civilnem pravu… Sama sem delala diplomsko nalogo s prav to temo in res je veliko evropskih držav, ki to omogoča oz. priznava civilnopravni učinek cerkveni sklenitvi zakonske zveze. Menim, da bi tudi v Sloveniji lahko bilo tako, vendar pa glede na našo oblast pač tega ni pričakovati, žal.
Je pa tudi mene zmotilo, pa četudi ni bilo tako mišljeno, skoraj da omalovaževanje civilnega postopka. Imamo namreč ljudi, ki se poročijo samo civilno, ker pač niso Kristjani in imajo pravico ta dogodek tudi praznovati.
Imamo pa tudi Kristjane, ki bi se radi poročili cerkveno pa jim kakršenkoli že zadržek tega ne omogoča in se poročijo le civilno in jih zato ni treba “omalovaževati” in njihovi poroki oz. sklenitvi zakonske zveze dajati manjšo veljavo, ker že tako ali tako to občutijo vsakič, ko gredo v cerkev…
Prav bi bilo, da pisci ob vznesenem pisanju svojih pogledov in mnenj, do katerih imajo pravico, vsaj malo pomislijo tudi na situacije, ki jih ne gre kar tako povprek obsojati.
Spoštovani g. Primož,
ne…
Spoštovani g. Primož,
ne razumem kaj mislite z ZAROKO. Z možem sva POROČENA “le cerkveno”. Kar se tiče mene sva POROČENA z vsem bistvom kar ta pojem zajema. Tudi zaročila sva se po cerkvenem obredu. Civilna poroka me briga ravno toliko, kot državo briga moja cerkvena poroka.
Lep dan želim,
Ana