V zadnjih tednih se v Sloveniji kreše kar dosti mnenj med zagovorniki in nasprotniki cepljenja proti humanim papiloma virusom (HPV), ki povzročajo raka na materničnem vratu in genitalne bradavice.
Tematika je kar zapletena, saj se krešejo mnenja o vsaj dveh različnih temah. Prvi kamen spotike je samo cepljenje oziroma cepljenja na splošno. Drugi kamen spotike pa je virus in bolezni, ki jih povzroča. Do okužbe lahko pride praktično samo s spolnimi odnosi z okuženo osebo, za bolezni, ki jih virusi povzročajo, pa obstajajo zanesljive presejalne metode in učinkovite terapije.
V zadnjih 200 letih, odkar se v medicini uporabljajo cepiva, se je drastično zmanjšalo število smrti in prizadetosti zaradi nalezljivih boleznih, proti katerim so izumili cepiva. Edina bolezen, ki jo je človeštvo izkoreninilo, so črne koze in to je posledica uporabe cepiva.
Dejstvo pa je, da z vsako aplikacijo cepiva v človeško telo vnesemo nek tujek in pri vsakem posamezniku lahko naredimo več škode kot koristi. Zaradi cepljenja lahko pride do različnih zelo težkih zapletov in celo smrti. Če gledamo celotno populacijo Slovenije, Evrope ali celega sveta je teh težkih zapletov in smrti v globalnem tako zelo malo, da koristi odtehtajo tveganje oziroma škodo.
Vendar kaj naj rečem staršem zdravega otroka, ki je umrl zaradi cepljenja? Da življenja mnogih drugih otrok odtehtajo življenje njunega otroka?
Nikakor se pri zdravem posamezniku ne da napovedati, ali bo imel hude posledice zaradi cepljenja ali ne. Lahko rečemo, da je verjetnost ena proti milijon, kar je izredno malo, ampak še vedno je to večja verjetnost kot da zadanete sedmico na lotu.
Torej je optimalna rešitev ta, da naj vsi ostali cepijo otroke, jaz pa svojih otrok ne bom dal cepiti. Moj otrok ne bo žrtev morebitnih stranskih učinkov, zaradi okužbe pa tudi ne bo zbolel, saj bodo vsi ostali cepljeni in se okužba ne bo širila med ljudmi. Takšno razmišljanje je etično sporno. Tako jaz in moj otrok ne bi prevzel nobenega tveganja, vsi drugi pa bi prevzeli tveganje za pojav stranskih učinkov. Zato cepljenje proti otroškim nalezljivim boleznim ne more biti prostovoljno, ker zaradi strahu pred morebitnimi stranskimi učinki preveč staršev ne bi dalo cepiti svojih otrok in bolezni bi spet začele veselo razsajati med otroci.
Kar se tiče obveznosti cepljenja proti HPV, pa je situacija vendarle drugačna. Prenos HPV je drugačen kot pri ostalih boleznih, proti katerim cepimo. Ker se prenaša s spolnimi stiki, se okužbi lahko izognemo tako, da nimamo spolnih stikov ali da imamo spolne stike samo v paru, ki je drug drugemu zvest. V teh primerih cepljenje ni potrebno.
Zaradi spolnega prenosa virusov se cepi tako mlade deklice, ki še nimajo spolnih odnosov in ki še niso okužene s HPV. Cepivo, ki ga uporabljamo v Sloveniji zaščiti proti okužbi s štirimi različnimi virusi HPV; in sicer HPV 6, 11, 16 in 18. HPV 16 in 18 povzročata okrog 70% vseh rakov materničnega vratu, virusa HPV 6 in 11 pa sta odgovorna za pojav okrog 90% genitalnih bradavic. Torej kljub temu, da se deklica cepi s tem cepivom, še ni popolnoma zaščitena proti okužbi z drugimi vrstami HPV in zaradi tega ni popolnoma zaščitena proti pojavu raka in bradavic. Zato je kljub cepljenju še vedno za vse ženske priporočljiv oziroma potreben pregled pri ginekologinji na 3 leta zaradi izključitve raka na materničnem vratu.
Poleg tega obstaja bojazen, da se bo sedaj, ko bo cepljenih veliko deklet s cepivom proti tem štirim virusom, v populaciji res zavrlo širjenje teh štirih virusov, vendar se lahko pospeši širjenje ostalih virusov. Tako je možno, da bosta čez 30 let HPV 16 in 18 povzročala le še 5% vseh rakov, vendar pa ne bo raka bistveno manj, ker se bodo razmnožili drugi virusi. Če bo do tega prišlo, bo treba spreminjati sestavo cepiva. Na primer: cepivo proti pnevmokokni okužbi vsebuje antigene 23 različnih tipov pnevmokokov, do leta 1984 pa jih je vsebovalo »samo« 14 tipov.
Tudi če pride do okužbe, pride do raka v redkih primerih. V Sloveniji vsako leto zboli zaradi raka materničnega vratu okrog 150 žensk, 30 do 40 Slovenk pa zaradi tega raka vsako leto umre. Nimam podatka koliko je okuženih žensk v Sloveniji, po svetu so številke od 1,5% do 20% in več. 90% okužb telo samo premaga in 2 leti po okužbi v telesu ni več prisotnega virusa.
Zaradi tega, ker se je virusu možno izogniti in je možno posledice okužbe, če do nje pride, zelo uspešno zdraviti, je po mojem mnenju primerno, da je odločitev o cepljenju prostovoljna. Tudi če veliko staršev ne cepi svojih otrok, s tem bistveno ne ogrozi ostale populacije.
Vendar po mojem mnenju prednosti cepljenja proti HPV še vedno odtehtajo slabosti. Na primer celo otroštvo in mladost vzgajam lastno hčerko v skladu s svojimi vrednotami in ji dajem zgled osrečujoče in varne spolnosti v zvestem odnosu s svojo ženo. Poučim jo, da so potrebni, ko postane spolno aktivna, redni pregledi pri ginekologu na tri leta. Vendar obstaja verjetnost, da moja hčerka moje vzgoje in nasvetov ne bo upoštevala. Mogoče se bo poročila s fantom, ki je imel pred njo spolne odnose z desetimi različnimi ženskami, ali pa z nekom, ki ji v zakonu ne bo zvest. Mogoče ne bo hodila na redne preglede k ginekologu in mogoče bo umrla zaradi raka materničnega vratu, kar bi lahko preprečil, če bi jo dal cepiti v 6. razredu osnovne šole. Možnost, da bo umrla zaradi raka je izredno majhna, ampak še vedno 50-krat večja, kot da bo umrla zaradi cepljenja.
Slovenija bo tako namenila 3 milijone evrov za to, da se reši 30 življenj. Koliko je vredno človeško življenje? Kdo bo v žep pospravil te 3 milijone evrov? Razmišljanje o tem pa presega področje tega članka.
Janez Rifel, dr. med.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Po prebranem sodeč je to cepljenje povsem nesmiselno. Tudi če postane punca spolno aktivna, je bolj pomembno, da redno hodi na preglede, kot pa da jo cepimo in smo s tem prepričani, da je 100% zaščitena.
Zame je prav tako sporno obvezno cepljenje proti hepatitisu B, ki se prenaša s krvjo.
Ker je zgodba ista kot pri HPV. GHre za vprašanje ali bomo vzgojili mlade, da bod prevzeli odgovornost za svoje zdravje. Naj se pa dekle da sama cepiti, če se bo odločila za način življenja s katerim bo tvegala okužbo z HPV ali hepatitis B.
A kot oče se pa ne bi sekiral, če bi zaradi tvoje odločitve za cepljenje utrpela posledice?