Vprašanje odprtosti za več otrok je bilo vedno nekje med nama, a si ga nisva izrekla, saj ni bilo potrebno. Imela sva tabletko …
Gerard Migeon je danes ustanovitelj in direktor neprofitne mreže Natural Womanhood, ki se posveča promociji spremljanja znakov plodnosti. Navdušen je nad metodami naravnega načrtovanja družine. A za seboj ima tudi povsem drugačno izkušnjo – izkušnjo 15-letne uporabe kontracepcije. V spodnjem zapisu pričuje o tem. Zapis je sicer kulturno vezan na ameriško okolje, ki je v določenih stvareh (npr. porodniški dopust) precej drugačno od slovenskega, pa vendar lahko najdemo toliko vzporednic, da lahko k razmisleku spodbuja tudi slovenske bralce.
Moja žena je krasna mati dvema (sedaj že odraslima) otrokoma. Je zelo pozorna, predana, skrbna in eden od ključnih razlogov, zakaj gre obema otrokoma danes tako dobro. Poročena sva 25 let in po vseh merilih povsem srečen par. Če že karkoli obžalujem, je to to, da sva se ustavil pri dveh otrocih. V sredini najinih 40-ih let sva se naenkrat predramila in ugotovila, da se oba strinjava s tem, da bi ponovno poskusila. Bilo je prepozno. Kaj se je dogajalo?
V zvezi z materinstvom sva zapadla v »jaz bi, ti ne bi« mentaliteto, ki je značilna za postmoderno Ameriko. Kako je to izgledalo pri nama: v tistem času sva živela v Franciji, imela sva dva otroka in čisto sva bila zaposlena s skrbjo za preživetje najine male družine in z izpolnjevanjem najinih poklicnih ambicij. Da bi to delovalo, je ona jemala kontracepcijo in nikoli več se o tem nisva zares pogovarjala naslednjih 15 let.
V resnici se zdi, da uporaba kontracepcije paru zlahka omogoča preprečevanje materinstva in kakršne koli dodatne pogovore o tem. Kontracepcija je velik »ne!« materinstvu. Je tudi velik »ne« ženskosti, saj ženskam ugrabi njihov hormonski sistem in naravne cikluse, kar ima visoko ceno. Kot o tem pravi moja žena: proti svojim reproduktivnim organom naperiš orjaško hormonsko artilerijo, da bi izničil krhek, normalen proces.
Kultura to zahteva
Seveda naša družba in ekonomija od žensk to zahtevata. Pričakuje se, in večinoma je tudi potrebno, da v družini služita dva. Zelo malo pozornosti pa je posvečene materinstvu. Vidim, kako težko je ženskam, ki se proti koncu nosečnosti začnejo spraševati, kam bodo po 6-8 tednih porodniškega dopusta oddale svojega dvomesečnika, ko se bodo morale vrniti na delo. Ne morem si predstavljati, kakšen občutek mora biti to. V nekaterih evropskih državah je lahko ženska doma dlje, ima plačano odsotnost in se vrne na delo po enem letu. A ne pri nas: naša družba in naš način življenja zahteva zgodnjo ločitev mater in njihovih otrok in to je deloma tudi razlog, zakaj je potrebna bolj jasna ločitev med spolnostjo in rojevanjem otrok. In ponuja nam tudi orodje, s katerim to lahko dosežemo: kontraceptivi.
Ameriška kultura se proti materinstvu bori na poglobljen in kompleksen način. Najbolj očitna je drama in stigma, ki se je ustvarila okrog nenačrtovanih in najstniških nosečnosti, poganjajo pa jo snovalci zdravstvenih politik in mediji, ki jih podpirajo. Mnogi smo sad nenačrtovane nosečnosti in nič ni narobe s tem. Ne pravim, da načrtovanje ni dobra stvar, ampak nenačrtovani otroci še vedno predstavljajo okrog 40 % vseh novorojenčkov in morali bi se jih veseliti in dati priznanje njihovim mamam. Najstniške nosečnosti so resničen družbeni problem, ki pa nam pogosto služi kot izgovor za množično promocijo kontracepcije najstnikom. V resnici je kriza nenačrtovanih nosečnosti bolj kriza očetovstva kot pa kriza materinstva.
Neizgovorjeno vprašanje, nezavedna odločitev
Čeprav neizrečeno je bilo vprašanja glede večjega števila otrok vedno nekje med nama, ampak nikoli nisva odprla pogovora o tem. Če pogledam nazaj, je bilo izogibanje temu vprašanju bolj sad neskladij v najinem zakonu v tistem obdobju in neke neizgovorjene negotovosti, za katero sem sam precej odgovoren, kot pa resnično načrtovana in razumna odločitev.
In če se prestavimo v leta med 2008 in 2012, ko sva se začela učiti več o metodah za spremljanje plodnosti, o naravnem načrtovanju družine (NND) in o tem, kako ga pari živijo. Vedno me očara globoka ljubezen parov, ki jo živijo že vse od začetkov svojega zakona. Pred le nekaj dnevi sem poslušal zgodbo para, ki sta NND odkrila po svojem drugem otroku: po tem se je zanju spremenilo vse, ponovno sta se zaljubila in 12 let kasneje se še vedno ljubita. Imata tudi pet otrok, ki sta jih zavestno in načrtno sprejela.
Skupni da in skupni ne
Ob tem se odpira vprašanje: v čem je takšna razlika? Ali gre za boljšo spolnost, ker niso vpleteni nobeni hormoni, ki bi vplivali na ženino telo? Je razlika v boljši skrbi za žensko telo, boljše poznavanje sebe in moževa podpora ženi v tem procesu? Je občutek, da počneš nekaj pravega?
Mislim, da so vse našteto dobri razlogi. A ključni razlog je tale: pari skupaj rečejo da in skupaj rečejo ne. Namesto, da bi bila drug z drugim v sporu glede spolnosti in otrok, se zapirala za dialog in sledila kulturnemu in družbenemu pritisku, se s kemijo borila proti materinstvu, sta vpeta v neprestan pogovor o tem. O tem se morata pogovarjati in odločati. Vsak mesec imata možnost, da ponovno z dobrodošlico sprejmeta materinstvo ali da ga odložita. In to ne pomeni, da v tem mesecu ne bosta intimna drug z drugim. Pomeni le, da se bosta v plodnih dneh (običajno 5 do 8), ki jih lahko zelo točno določita po zaslugi naučenih metod NND, soglasno odločila, da se odpovesta spolnim odnosom. To storita brez prepiranj in s skupnim občutkom za smiselnost, z obojestransko podporo in ljubeznijo drug do drugega.
Postavljena pred izziv
Ne želim pretirano romantizirati tega procesa. Če ste morda prebrali briljantno (in blazno smešno) knjigo Simche Fisher The sinner’s guide to NFP, ste lahko brali o tem, da ni vsak dan ravno rožnato. Ampak veliko raje sprejmem vsakodnevni dialog in nekaj borb ter s tem pridobim globlji občutek povezanosti z ženo okrog tega vprašanja kot pa da leta in leta hodim okrog slona v sobi in da se sprašujem, kaj se je sploh zgodilo, ko je vse že mimo. Metode naravnega urejanja spočetij zakonce postavijo pred izziv resničnega dialoga, večje transparentnosti in lahko celo vodijo do ozdravitve posameznikov in parov, ki pogumno iščejo harmonijo in mir, kar sta si obljubila z zavezo drug drugemu.
Predlagam, da začnemo zares praznovati materinstvo. In zavedanje plodnosti počne prav to.
Vir: naturalwomanhhod.org/blog
Prevod: Mica Škoberne
Foto: thedailybeast.com, onlymyhealth.com, philly.com
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
