Brez zdrave pameti tudi sprave ne bo

Thumbnail

Zakaj dijaška okrogla miza o spravi s predsednikom države ne more prispevati k reševanju slovenskih zgodovinskih travm.

Zelo dobro se spominjam razpoloženja ljudi iz začetka 90. let, kadar je beseda nanesla na Škofove zavode. Še zdaj slišim odmev na glas izrečenih upov, ki so jih verniki polagali v ponovno odprto Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano.

Tem občutkom na novo prebujene katoliške samozavesti med generacijo mojih staršev in še starejšimi se je v času takoj po osamosvojitvi, ko je bilo med ljudmi prisotnega še ogromno idealizma in pripravljenosti na samožrtvovanje, na moji strani – kot dijaku škofijcu – pridružila tudi osebna zavest dolžnosti do pričakovanj vseh teh ljudi. Glas vesti se je še posebno močno oglasil vsakokrat, ko so ljudje svoj prigarani denar s posebno nedeljsko mašno nabirko namenili prav šentviški škofijski gimnaziji.

Kasneje se je ta ljudski občutek vere v šolo, ki naj vzgaja in izobražuje nove rodove mladih ljudi, ki bodo ponosni na svoje slovenstvo in katolištvo, oglašal vedno bolj po tihem, pri mnogih je celo utihnil. Škofijska je z leti res postala ena izmed naših najboljših gimnazij, tistega skupnega ljudskega ponosa vernikov na to ustanovo pa danes ni več.

Od ponosa do sramu

Enega od odgovorov na vprašanje, kaj se je v teh letih zgodilo s šentivško škofijsko gimnazijo in njeno vzgojo – in kaj z zaupanjem v katoliško šolstvo v Sloveniji na sploh – je ponudila tudi okrogla miza Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu, ki je ta torek potekala v dvorani Zavoda svetega Stanislava. Na povabilo dijakov je predsednik države Pahor s sogovornikoma – predsednikom Nove Slovenske zaveze Sušnikom in tajnikom Zveze združenj borcev za vrednote NOB Klavoro – vodil pogovor o slovenski polpretekli zgodovini.

Ko sem poslušal in bral poročila o dogodku, me je kot bivšega škofijca stisnilo. To je domet, ki ga šola na to temo premore? Šola sicer v tem letu spominjanja vojnih grozot preteklega stoletja izvaja več aktivnosti. Vendar se je ob tej zadnji okrogli mizi vseeno težko znebiti občutka žalosti in sramu.

Ko sem sredi 90. še obiskoval škofijsko, ni nam dijakom nihče niti z besedico omenil, kaj se je v teh prostorih dogajalo med in po drugi svetovni vojni. Niti pri urah zgodovine, kjer do druge vojne sploh nismo prišli. Temno plat zgodovine te stavbe smo mogli dijaki le slutiti. Zavodski prostori ob šoli so bili namreč takrat še na pol v razsulu.

Če se je torej na gimnaziji odvila okrogla miza na temo po-vojnih grozot v slovenskem narodu, je to vsekakor spodbudno. Je pokazatelj, da se stvari premikajo naprej. Tudi če je trajalo toliko časa. Prav nihče pa ne bi smel biti zadovoljen z načinom poteka in izkupičkom tega srečanja, medijska odmevnost gor ali dol.


Vojni ujetniki v Šentvidu na poti v Škofove zavode, 13. maj 1945

Nezrelost organizatorjev

Da okroglo mizo vodi predsednik države, je sicer lahko všečno, je pa že v osnovi zgrešeno. Kaj ima aktiven politik sploh za voditi okroglo mizo v šoli? Je šola po novem sredstvo politične propagande ali pa smo v svoji dialoški naravnanosti izgubili razsodnost? Se vam ne zdi malo čudno, da se ob to dejstvo ni obregnil nobeden od medijev, ki sicer za vsak prazen nič bolestno tulijo o vmešavanju politike v avtonomijo šolskega prostora?

Dijakom je ta lapsus še mogoče spregledati, vodstvu šole pa ne. Politika – ne glede na težo položaja, ki ga zaseda – je treba v zdravo kritični demokratični družbi stalno postavljati v vlogo, kjer mora za svoja dejanja – še bolj pa nedejanja – odgovarjati, ne pa, da politik določa ton, globino in resnost politične diskusije. Šola je tu povsem odpovedala.

Prav neresnost pogovora o tako resni temi pa predstavlja tudi moralno dno te okrogle mize. Ne vem, kaj so predsedniku Pahorju poleg uvodnega dijaškega nagovora še povedali, da se je dogajalo v prostorih Jegličevega zavoda, ki je bilo po vojni spremenjeno v največje koncentracijsko taborišče na Slovenskem.

Ampak njegovo nespoštovanje do mučenih in pobitih v tej stavbi je nesprejemljivo. Že zgolj dejstvo, da je bila stavba vmesna postaja do krute smrti tisočev mladih fantov, nas na tem kraju obvezuje k absolutni pieteti. Vedno. Sicer je vsako govorjenje o spoštovanju vseh žrtev zgolj blef.

Tudi o prostorih dvorane, v kateri je Pahor zbijal šale na račun teže teme, o kateri je tekel pogovor, obstaja pričevanje:

»V oni sobi, kjer so bili naši zaprti, je bilo 600 oseb natrpanih tako, da so morali vsi vedno le stati in se nihče ni mogel usesti in ne uleči …. Vrgli so nas v nekdanjo gledališko dvorano. Kovinski sod za bencin so prežagali na dvoje in nam s tem ustvarili dvoje stranišč …. Mokri cement nas je mrazil. V tej greznici smo se ogrevali tako, da smo se s hrbti naslanjali drug na drugega, a reveži tisti, ki so sedeli v neposredni bližini sodov. Za razkuženje so nam dajali po nekaj veder vode. To smo vrgli po dvorani in v mokroti stoje čakali tako dolgo, da je izhlapela.«

Predsednik – ki je gospodarske težave v času njegovega vodenja vlade reševal s semaforji, s katerimi si še otroci niso mogli pomagati – se verjetno sam niti ne zaveda, kaj je storil. Več kot očitno pa je, da sploh ne razume bistva travme slovenske razklanosti.

Zavestno ali ne, zanj je to samo še ena od možnosti za všečno samopromocijo. Tudi če se pri tem relativizira posamično osebno in skupinsko narodno trpljenje. Zakaj mu je pri tem medijskem projektu – slog predsednika pač ni neznanka – morala asistirati tudi ta šola, si ne znam razložiti.

Zlorabljeni dijaki

Če me je po eni strani pri tej okrogli mizi motila nezrelost, ki so jo pokazali organizatorji dogodka, me je po drugi strani šokiralo sporočilo, ki ga je debata pustila za seboj. V poročilih je dogodek izzvenel v tonu, da je mladina že sita krega ta starih o vojni, da je treba gledati naprej, da si je treba samo odpustiti in bo vse v redu ipd.

Takšno kavarniško govorjenje na splošno, ki omogoča olepševanje brez spoštovanja zgodovine – s tem da ignorira časovno zaporedje poteka dogodkov in obide vzročno-posledičen pristop k obravnavi te težke teme – drugačnega rezultata niti ne more dati.

Vsak, ki se je kdaj ukvarjal z otroki in mladino, zelo dobro ve, koliko truda je potrebno vložiti v vzgojo in izobrazbo mladega človeka, preden je le-ta zmožen vzpostaviti krtičen odnos do nekega vprašanja. Koliko časa je potrebnega, da človek doseže tisto stopnjo zrelosti, da je pripravljen na dialog.

Ta okrogla miza je to logiko obrnila na glavo: namesto, da bi se mlade poučilo o tem, kaj se je pri nas med vojno in po vojni – v miru! – sploh dogajalo, se jih je očitno nepripravljene vrglo v politično areno kvazi dialoga, kjer so bili instrumentalizirani za ideološke manipulacije.

Kako sicer drugače razumeti pozive predstavnika organizacije, ki si na svoj prapor izpisuje vrednote revolucionarnega nasilja, obenem pa moralizira, da je potrebno spoštovati človekove pravice? Kako razumeti medvojno vlogo demokratičnega tabora, ki se je temu nasilju uprl, če se njegovega predstavnika vpraša zgolj o dogodkih iz zadnje faze vojne, nič pa se ne pove, da so pri nas komunisti z umori začeli že leta 1941? Trganje stvari iz konteksta je prvovrstno orodje manipulacije.

Kmet, ki posadi drevo, ga – zato da bi pravilno raslo – priveže ob kol. V našem primeru bi ta kol moral predstavljati pouk zgodovine ali vsaj temeljita priprava na takšno okroglo mizo. Namesto tega se je otroke – v imenu dialoga – pustilo, da jih je politik upogibal, kamor je hotel oziroma kamor je v skladu s svojim vrednostnim konceptom mogel.

Zakaj šola takšne zlorabe dopušča, mi – ponovno – ni jasno. Povsem jasno pa je, da šola, ki mladega duha ne formira, takšna šola tudi ne vzgaja za dialog, kvečjemu za družbeno apatijo.


Skica koncentracijskega taborišča Škofovi zavodi v Šentvidu nad Ljubljano

Za spravo je potreben tudi razum

Sprave v narodu na tak način ni mogoče doseči. Še več, s tako nespošljivim pristopom do slovenskega narodnega pasijona naše delitve še dodatno poglabljamo.

Krščanska antropologija, ki je zasidrana v misli, da milost predpostavlja naravo, ima korenine v univerzalnih etičnih načelih razumnosti in poštenosti, ki so skupna tako vernim kot nevernim. Pri nas pa se dogaja, da nas z vseh strani prepričujejo, da nam bo že prepevanje tiste pop melodije All you need is love samo od sebe rešilo vse težave.

Če ne verjamemo niti več v naravne zakone, da vzroku sledijo učinki, da ima vsak razlog tudi svoje posledice, potem se ne smemo čuditi, da sprave še nismo dosegli.

Je res tako težko razumeti, da pobojev v miru leta 1945 ne bi bilo brez komunistične revolucije? Je tako težko mladini razložiti, da so Slovenci ob VOS-ovskih umorih otrpnili, ker jim je bil umor s strani Slovenca nekaj nepredstavljivega? Da je bil upor demokratov proti okupatorju praktično nemogoč, ker so glavne narodne voditelje komunisti preventivno pobili?

Stalno govorimo o spravi, samo tistih predhodnih korakov, ki zahtevajo tudi sprejetje bremena zgodovinskih dejstev, nismo pripravljeni storiti. In potem se čudimo, da so mladi razočarani, ker morajo poslušati vedno znova o nekih narodnih izdajalcih in človeških kosteh, ki v gluhoto naše zdrave pameti kričijo iz vse mogočih brezen in jam.

Da pa s tako zasnovanimi okroglimi mizami tudi sami prispevamo svoj delež megle k razreševanju teh vprašanj, tega pa naša slovenska logična zmedenost ne prenese. 

Posnetek pogovora (vir: Radio Ognjišče)

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja