Arif Sulejmanovič: “Tisto, kar ti je vzeto, vedno vodi v Božji načrt.”

Arif Sulejmanovič je odraščal v družini, kjer sta bila oba starša globoko osebno verna; mama je živela krščanstvo, oče je bil musliman. Njemu sta se že kot otroku obe religiji uprli. Imel se je za ateista. Krščen je bil šele kot mladostnik, kasneje pa se je skupaj z ženo Svetlano pridružil Skupnosti fokolarov – Marijinemu delu.

S Svetlano, ki je pred 15 leti umrla v gorah, imata tri odrasle otroke in množico vnukov. Danes 75-letni vdovec je nadvse topel, blag in moder mož, ki izžareva globoko vero, veselje in ljubezen.

Kako ste pri vas doma praznovali božič?

Praznovali smo obojne praznike, tako po očetovi, kot po mamini strani. Za otroke je bilo to super, ker smo vsakič dobili darila. Božič smo praznovali, kot se praznuje v vsaki krščanski družini. Mama je spekla potico, šla v cerkev … Vse je bila bolj neka tradicija. Jaz takrat nisem hodil v cerkev. Kot otrok in kasneje kot najstnik sem se imel za neverujočega, čeprav sta bila oba starša verna in sem znal tako krščanske kot tudi muslimanske molitve.

Bog, ki sem ga spoznaval preko staršev, je bil bog, kot so ga predstavljali pred drugim vatikanskim koncilom; nekdo, ki je bil nekje visoko nad oblaki, odmaknjen od človeka, predvsem pa sodnik. Tak bog mi kot otroku ni bil blizu, nisem ga mogel sprejeti. V tistem obdobju se o bogu kot ljubezni, kot očetu, ki nam je blizu, skoraj ni govorilo.

Z Bogom sem se srečal pri 24-ih letih. Moja zaročenka Svetlana, ki tudi sama v tistem obdobju ni bila ne vem kako verna, ker je izhajala iz družine, kjer so bili starši partijci in se vera ni prakticirala, je v srcu vseeno imela vero. Ko se je bližal čas najine poroke, je enkrat želela, da bi šel z njo v cerkev. Odklonil sem. Meni to ni nič pomenilo, nisem imel pa nič proti, če gre ona.

Prijatelj mi je takrat rekel: “Arif, če imaš ti Svetlano zares rad, boš šel z njo v cerkev.” Jaz sem se takrat z njim skregal, kaj ima moja ljubezen do nje s tem, da grem z njo v cerkev. Kljub temu, da takrat nisem šel, so me njegove besede nekje znotraj grizle. Odločil sem se, da bom šel na pogovor k nekemu duhovniku. Res sem šel in mu povedal, da ne verujem in da moja zaročenka želi, da bi se pozneje tudi poročila v cerkvi. Prosil sem ga, da mi pove, kdo je ta bog. Bil je zelo prijazen. Rekel je “Brez skrbi, vse bova uredila.” Vzel je neko knjižico, mi jo dal in rekel: “Naučite se te molitve, pridite in bova vse uredila.” Ampak jaz tega nisem rabil. Ko sem prišel domov in tisto bral, se mi je vse skupaj še bolj uprlo.

Kar sem prebral, so bile mrtve črke. Bilo je nekaj brez odnosa. Ni me nagovorilo. Molitve sem že prej znal. Na pogovor nisem hotel več, me je pa znotraj še vedno nekaj priganjalo. Prijatelj mi je rekel, naj grem k drugemu duhovniku. Šel sem v Center k frančiškanom, h patru Polikarpu. Tudi njemu sem povedal enako kot prvemu duhovniku. On pa me ni hotel spreobračati. Sprejel me je, preprosto me je imel rad. V njegovem pogledu in očeh sem našel Boga. Takrat se je začela moja pot kristjana.

Zakaj vas je prepričalo krščanstvo – in ne islam?

Tisto, kar sem poznal od islama, je bilo očetov pristop, molitve, ki so bile vse v arabščini. Živel sem pa v drugem svetu. Bil sem zelo zadovoljen, da sem se rodil v taki družini, ker sem se zelo zgodaj soočil s tisto drugačnostjo. V našem domu je bilo toliko drugačnosti, da bi bilo res veliko razlogov, da bi lahko bil ves čas ogenj v strehi. Pa ni bilo tako. Dve kulturi in veri, pa tudi značajska različnost so se pri nas soočili v velikem spoštovanju drug do drugega.

Začeli smo leto Chiare Lubich, ustanoviteljice Gibanja fokolarov, katerega del ste. Kaj je vam in vaši družini dalo življenje v skupnosti in zakaj ste (oz. sta z ženo) izbrali prav Marijino delo?

Mene je to spoznanje, za kaj so živeli ti ljudje, ki sem jih takrat spoznal, popolnoma prevzelo. Njihova želja je bila živeti medsebojno ljubezen, živeti odnos s sočlovekom in z Bogom in na ta način nekako uresničevati tisto Jezusovo prošnjo “Oče, da bodo vsi eno”. V tem svetu je to edino upanje za človeštvo. Mene je to potegnilo in se odražalo potem v konkretnih dejanjih. Velikokrat sem moral “dati življenje”, da sem premagal svojo lenobo, da sem naredil kakšno delo, ki ga morda ne bi. V tistih majhnih, vsakodnevnih stvareh, sem poskušal dajati življenje. Ali kot je rekel sv. Janez od križa: “Karkoli je narejeno iz ljubezni, ni majhno.”

Imate tri otroke. Po tretjem porodu je vaša žena Svetlana pet let ostala doma, čeprav okolje temu ni bilo naklonjeno. Kako je ta odločitev obogatila vašo družino? Kako gledate na odnos družbe do družine in odprtosti življenju?

Kar zadeva odprtost do življenja, je bil tudi v tistem času, več kot 40 let nazaj, pogled na več številčne družine zamajan. Ko je bila Svetlana tretjič noseča, je prišla na pregled k zdravniku. In prva stvar je bila skoraj napotnica za splav. Razumel sem zdravnika, ker je bil to takrat nek tak družbeni pritisk, hkrati pa je imela Svetlana zelo težke porode. Zanositi tretjič je bilo rizično. Ampak tega otroka sva sprejela z velikim veseljem in nama nikoli ni padlo na pamet, da bi naredila splav.

Vsekakor se je že tedaj in se še danes v družbi premalo pozornosti posveča družini. Družina ti da lahko tiste osnovne vrednote. Če omogočaš, da lahko normalno živi, da ni ogrožena z bivanjskimi razmerami itd., so lahko tudi odnosi drugačni. Danes se veliko staršev domov vrača ob petih, šestih zvečer. Pridejo k otrokom, ki so direktno iz šole, iz podaljšanega bivanja. Morda jim dajo še večerjo, pogledajo nalogo in jih spravijo spat. To je veliko premalo za odnos in vzgojo.

Midva sva takrat videla, da otroci odraščajo in da jim bova lahko dala veliko več, če bodo živeli v družini in z družino, kot pa samo v vrtcih in šoli. S tem sva dobila en velik dar. Imeli smo več časa za skupno življenje, za izlete, pogovore, igro, skupno molitev.

Pa še en stvar je bila, ki je takrat nekaj časa namenoma nisva imela; televizija. Ta je in še danes v mnoge domove vnaša nemir, nemoralo. Podobno je z internetom. Ne prinašata pa le slabega.

Svojo ženo Svetlano ste spoznali v bolnišnici in jo nato pred 15-imi leti izgubili v nesreči v gorah. V vašem življenju se ljubezen ves čas prepleta z bolečino in trpljenjem, pa vse to sprejemate zelo mirno. Kako vam to uspeva?

Pri 17-ih letih sem težko zbolel na pljučih. Celo zdravljenje je trajalo skoraj leto in pol. Takrat se je zdelo, kot da mi je življenje nekaj vzelo. Bil sem športnik, treniral sem košarko, ukvarjal sem se z glasbo. V trenutku je bilo tega konec.

Malo po tem, ko sem jaz prišel v bolnico, je prav tako bolna prišla tudi Svetlana. Takrat je bila stara 14 let. Bilo je naključje, da so jo pripeljali v bolnico za odrasle, ker običajno so tako mlade vozili na pediatrično kliniko. Ampak naključij ni. To je bil en tak čudovit Božji načrt. Takrat sva bila potem samo prijatelja. Šele kasneje, ko je Svetlana zbolela ponovno in drugič prišla v Ljubljano, se je med nama vnelo. Tisto, kar ti je vzeto, vedno vodi v en Božji načrt.

Trpljenja nisem nikoli iskal. Ampak zame je bil odgovor na mnoge stvari prav božič, rojstvo otroka, ki je tudi rojstvo Življenja. Zelo odločilno je bilo tudi to zavedanje, da smo v življenju vedno na križpotju, kjer se odločamo za dobro ali pa za slabo. Marija je imela možnost, da bi ob angelovi napovedi jamrala, rekla: “Ne bodo me sprejel. Kamnali me bodo. Grdo me bodo gledali. Niti Jožefa ne bom dobila”. Mnogo reči bi se ji lahko motalo po glavi, pa se ji niso. Polno je zaupala v ta odnos.

Zame je tudi vsa ta pot od Marijinega “Da”, do rojstva in potem križa, kjer je tisti krik “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil”, ki se potem prelije v “Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.” Zame živeti in sprejemati življenje ne pomeni obstati v “Moj Bog, zakaj si me zapustil”, ampak priti do “Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo”. To daje življenju čisto drugo vrednost in smisel. Pomeni dialog z Bogom.

Tudi ob Svetlanini nesreči v gorah, njeni smrti, mi je ta odnos pomagal, da je bolečina, ki je bila silna, nemogoča, prešla v zaupanje v Boga.

Od Marijinega “Da”, do rojstva, skromnosti, ki jo Jezus pokaže v jaslih, do tistega križa, ko da življenje, do tega, da se zaupa Bogu – vse to je ena pot ljubezni. In vsa ta ljubezen se, tako nam pokaže križ, hrani z bolečino. Sveti Leopold Mandič je dejal: “Ljubezen je kot plamen, bolečina kot drva. Če drv zmanjka, ogenj ugasne.”

Božič je družinski praznik, ki pa je za starejše, še posebej ovdovele ljudi, katerih otroci so odseljeni, marsikdaj predvsem nov opomin samote in zapuščenosti. Kako bi jim lahko prišli naproti in kako se vi ob praznikih soočate z dejstvom, da so vaši otroci odrasli, vaše žene pa ni več z vami?

Hkrati pa je pri osamljenosti pomembno imeti odprto srce. Ne biti zagledan vase in ostati v bolečini križa.

Jaz nikoli nisem sam. Ne vem, če sva se s Svetlano nekoč trudila živeti tisto “Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi men njimi”, je pa po njenem odhodu tako. Na nek način še močnejše, ker je ona že zgoraj in je ta njen delež 100 %. Vse je odvisno od mene, kaj v ta odnos vložim. Jaz jo čutim blizu. Tako blizu, da jo včasih vprašam: “Kako bi pa ti to skuhala?” ali pa kaj drugega.

Hkrati pa je pri osamljenosti pomembno imeti odprto srce. Ne biti zagledan vase in ostati v bolečini križa. Veliko je ljudi, ki trpijo. Če samo pomislim nanje in skušam nekaj narediti zanje, nisem več osamljen, ker živim z drugimi.

Druga stvar, ki se mi zdi pomembna, je živeti sedanji trenutek. Veliko razlogov imam, sploh če pomislim na nesrečno Svetlanino smrt, da bi se želel vrniti v preteklost. A to ne gre. Hkrati računati na prihodnost … kdo pa pravi, da bo? Ko sva bila tisti dan na vrhu Begunjščice, je ravno klical sin, če prideva k njemu na piknik. Rekla sva mu “Seveda, samo spustiva se in prideva.” Pa nisva nikoli prišla. Zame je vsak trenutek najpomembnejši. Življenje je sestavljeno iz vsakdanjih trenutkov. In če je temu tako, potem ni osamljenosti, potem živiš neko stvarnost.

Kako doživljate božič, kaj vam pomeni?

Zelo veliko. Zame je to čas, ko je zavedanje miru, prijateljstva, bratstva, solidarnosti še bolj prisotno kot po navadi. Božič nam preko besed “Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi” daje priložnost, da ne ugasne s koledarskim dnem, ampak ga lahko vsak dan živimo. Vsak dan je lahko svečan trenutek ljubezni, miru in dobrega.

Kot otrok pa tudi kasneje v vaši družini ste živeli precej skromno. Kako gledate na množične božične nakupe, tržnice, lučke, ki jih v mestih prižigajo vsako leto prej, božične pesmi, ki jih po radijskih postajah poslušamo že od novembra?

Lučke in druženja niso nekaj slabega, je pa pomembno, da ne vzamemo Jezusa iz tega ven.

V družini smo kar se tiče obdarovanja več pozornosti usmerili v dan dobrote, to je na Miklavža. In se takrat bolj obdarujemo. Za božič tudi simbolično.

Kar me boli včasih, ko gledam te stvari, je, da vidim, da otroka v jaslih ljudje ne poznajo, niti ne vedo, kdo je. Ali ga pa izvržejo iz jasli. In ostanejo le lučke in potica. Bistvo božiča ni v tem. Lučke in druženja niso nekaj slabega, je pa pomembno, da ne vzamemo Jezusa iz tega ven.

Bi želeli še kaj dodati?

Rad bi voščil en blagoslovljen božič. Tak, ki bo trajal, da ogenj v srcu ne bo ugasnil, ampak bo ogrel tudi druge. Prav vzdušje božiča je tisto, ki prinaša neko upanje za vsakega med nami in to slovensko družbo, ki je tako polarizirana, razdvojena. Verjamem, da če se bomo trudili živeti na ta način, bo tudi ta Slovenija enkrat bolj bratska, bolj prijateljska in bolj bomo razumeli tudi preostali del sveta in mu skušali pomagati. Začne se pa pri meni.

Privilegirani smo. Če bi en dijak ali študent vedel, kakšno vprašanje ga bo čakalo na izpitu, bi se dobro pripravil in bi ta izpit naredil. Mi pa vemo, kakšno vprašanje bomo dobili. “Bil sem nag in ste me oblekli, bil sem sam in ste me obiskali …”. Vprašanje poznamo, sedaj je pa samo vprašanje, kako ga živimo. Samo na to moramo odgovoriti.