Bil sem gej …

Thumbnail

Luca di Tolve, ki je bil 18 let gej, pripoveduje zanimivo zgodbo o homoseksualnem načinu življenja in o stiskah, ki jih je ob tem doživljal.

V dneh napete predreferendumske debate okrog Družinskega zakonika se pogosto odpirajo vprašanja o homoseksualnosti, njeni resnični naravi in enako(vredno)sti. Pogosto se ustvarja vtis, da so nasprotniki zakonika uperjeni proti homoseksualcem, da je v ozadju celo nekakšno sovraštvo. Na drugi strani pa se prikazuje homoseksualnost kot povsem neproblematično in skoraj nepomembno osebno okoliščino.

Zaradi aktualnosti teh vprašanj objavljamo zanimivo zgodbo nekdanjega homoseksualca, ki ponuja vpogled v življenje gejev v Italiji, obenem pa tudi nekoliko drugačen pogled na istospolno usmerjenost, kot ga običajno zasledimo v javnosti.

Na počitnicah z Versacejem in Armanijem

Luca di Tolve iz Milana je bil od trinajstega do enaintridesetega leta gej. Če ga povprašate po številu partnerjev, ki jih je menjal v tistem obdobju, mu pogled upade, zatem pa odgovori: »Vsaj po dva na teden,« kar pomeni nekaj manj kot 1900 v vseh letih.

A 39-letni Milančan se je leta 2008 poročil s Tereso in danes se v okviru Skupnosti Lot (Gruppo Lot) posvečata osebam, ki v sebi nosijo rane, povezane s spolno identiteto. Lucova žena, 35-letna Terry, je pustila delo negovalke v domu za ostarele, da bi bila ob svojem možu. Luca je okužen z virusom HIV, imel je hepatitis, vsak dan mora pogoltniti po 12 tablet.

Ko Luca pravi: »Ozdravel sem,« s tem razkači homoseksualna združenja, začenši z Arcigay (Italijansko združenje lezbijk in gejev). Ne samo zato, ker že od leta 1973 homoseksualnost ni obravnavana kot duševna bolezen, ampak kot nepatološka različica spolnega vedenja, kolikor bolj zato, ker Di Tolve ni kdorkoli.

Leta 1990 je bil eden prvih, ki so ga v diskoteki Nuova idea international, v ulici De Castillia, najbolj transgresivnem lokalu v Milanu, izbrali za »Mr. Gay«. Ta lokal še danes nudi »mišičaste in postavne dečke« in »najboljše transseksualne plesalke«. Dve leti je bil v upravi milanskega Arcigay. V združenju je posebej skrbel za turizem. Organiziral je križarjenja in počitnice za geje. Družil se je s svetovno smetano: zbližal se je z Giannijem Versacejem in Giorgiem Armanijem; spoznal je Dolce & Gabbana v Taormini; na neki fotografji je slikan skupaj s Carlo Bruni, ko ta še ni bila francoska prva dama; od Portofina do Coste Smeralde so ga vabili na zabave in na svoje jahte znani modni oblikovalci, skupaj z Naomi Campbell, Flaviem Briatorejem in Seanom Combsom, ameriškim raperjem, bolje poznanim pod psevdonimom Puff Daddy (P. Diddy, Diddy, op. prev.).

Iz “Mr. Gay” v “človeško smet”

Zanje je zločin poroka med nekdanjim homoseksualcem in žensko. Če postane heteroseksualec gej, ga pozdravljajo kot heroja, ga vabijo na televizijo, mu ponudijo službo kolumnista po časopisih, če pa homoseksualec naredi nasprotno pot, ga družba izključi.Vsi pa so proti njemu, odkar je zbral pogum in zapisal svojo zgodbo na 248 straneh knjige Bil sem gej (Ero gay, založba Piemme, s podnaslovom V Međugorju sem spet našel samega sebe). Avtor je več kot prepričan, da je prav Devica Marija na začetku tistega, kar on pojmuje kot pravo odrešenje. V knjigi opiše zgodbo svojega otroštva, svoj istospolni način življenja in etape, ki so ga pripeljale to tega, kar je danes: globok občutek praznine, bolezen, srečanje z reparativno terapijo dr. Nicolosija, postopno poglabljanje vere in spreobračanje. Mimogrede pa postreže s številnimi informacijami o gejevski kulturi.

Danes Luca hodi po Italiji in govori o svoji izkušnji, prek medmrežja pa ga je poiskalo že 2000 ljudi, starih od 18 do 45 let, med njimi pa se jih je že kakih sto udeležilo molitvenega tečaja, ki mu je pridružena reparativna psihoterapija, ki jo je zasnoval ameriški klinični psiholog Joseph Nicolosi, sicer tudi član Združenja ameriških psihologov (APA) in ustanovitelj Zveze za raziskovanje in terapevtsko obravnavo homoseksualnosti (Narth). Deset tovrstnih tečajev je privedlo do prav toliko porok in rojstva štirih otrok – »peti je na poti,« pripoveduje žareč od veselja Di Tolve – še trije pa do prav toliko mašniških posvečenj.

V poštnem nabiralniku je zaradi svojega dela že našel smrtne grožnje, tako da je danes primoran v to, da nikomur ne razkrije lokacije svojega bivališča. Ko pričuje po Italiji, ga morajo varovati posebne policijske enote (Digos) in orožniki. V Brescii ga je obkolilo kakih 200 podpornikov združenja Arcigay z vodstvom na čelu. Na vrat so si obesili zdravstveno potrdilo, da imajo zdravo in krepko telesno zgradbo, v zrak pa so dvigali napise z opominom: »Nikdar ne boste ozdraveli!«. Na koncu sta ga morala dva policista pospremiti na drug kraj, ki so ga iz varnostnih razlogov ohranili v popolni tajnosti. Enako se je pripetilo tudi v Milanu.

Ko je na obisk v Italijo prišel profesor Nicolosi, so morali najeti kar 20 policistov. Ob tem Luca pravi: »Potem pa si upajo geji govoriti, kako so oni tisti, ki so diskriminirani! Imajo me za zavrženca, za človeško smet. Zapisali so, da sem na plačilnem seznamu Vatikana in da prejemam ukaze od Rocca Buttiglioneja, ki so ga izločili iz Evropske komisije zato, ker je dejal, kako kot katoličan homoseksualnost pojmuje kot greh, ne pa kot zločin. Očitno je zanje, nasprotno, zločin poroka med nekdanjim homoseksualcem in žensko. Če postane heteroseksualec gej, ga pozdravljajo kot heroja, ga vabijo na televizijo, mu ponudijo službo kolumnista po časopisih, če pa homoseksualec naredi nasprotno pot, ga družba izključi.«

Intervju z Luco di Tolve

Objavljamo nekaj njegovih odgovorov iz intervjuja v časopisu Il Giornale, 24. julija 2011:

Pri kateri starosti ste odkrili, da ste drugačni?

V dobi hormonov. V srednji šoli (to bi bil naš šesti razred devetletke, op. prev.) sem začutil neuklonljivo privlačnost do sošolca v klopi, Paolina. Moja mati me je peljala do dveh psihologov, ki sta podala enako diagnozo: »Je homoseksualec, to je samo treba sprejeti.« Televizija in preostanek sveta sta mi govorila isto stvar. Bilo je, kot da bi mi pustili prosto pot. Brž sem se podal k iskanju še drugih, ki bi bili takšni kot jaz.

Kakšen izvor pa ima vaše nagnjenje?

Globoki vzgib, ki nekoga vodi k temu, da sprejme homoseksualno vedenje za svoje, je vedno enak – prevzemanje moških značilnosti, ki jih nekdo ne uspe izraziti v sebi. Imel sem mamo, ki je bila anksiozna in zatiralska, čeprav na ljubeč način. Poročila se je pri 17-ih letih. Takrat je moj oče delal pri Ri-Fi, glasbeni hiši Mine in Freda Bongusta. Nikdar ga ni bilo doma, kadar pa je bil, se je kregal. Končno sta se razšla. Pri šestih, sedmih letih, me je mama pošiljala v šolo, oblečenega v špichoze. »Si fant ali punca?« so se sošolci norčevali iz mene. Da bi se prepričali, so mi s silo slekli spodnjice. Kaj narediš, kadar te skupina tebi enakih zavrne? Končaš med dekleti. Imel sem tudi same učiteljice.

Ko ste prekinili s šolo, ste postali prostitut?

Bil sem na plečih drugih. To je precej razširjena navada v gejevskem okolju. Spoznal sem Riccarda, milanskega tridesetletnika, ki je bil sin nekega milijarderja. Delal je pri zlatarski in modni industriji. Modnim oblikovalcem me je predstavljal kot svojega fanta. Na moj račun je vsak mesec položil tri milijone lir in pol  (1807,60 €, op. prev.) samo zato, da sem bil z njim. Poleg tega sem imel tudi kreditno kartico. Plačeval mi je osebnega trenerja, da bi postal vse lepši in izklesan. Med tem časom je vsak od naju imel še svoje ljubezenske avanture. Živel sem v ulici Monte Napoleone (to je ena od najbolj luksuznih milanskih ulic, kjer so tudi modni butiki, op. prev.), naokrog me je vozil šofer, na zapestju pa sem imel zlati Rolex.

Potem ste postali ‘personal shopper’?

Tako je, pri nakupih v luksuznih butikih sem pomagal petičnim gejem z vsega sveta, zlasti ameriškim. Moje ime je bilo v katalogu Spartacus, ki je mednarodni katalog za vse geje. Zgodilo se mi je tudi, da sem vodil naokrog princese iz Arabskih Emiratov. Ena izmed njih je v nekaj urah potrošila 150 milijonov lir (kar je pribl. 78 000 €, op. prev.) za obleke, obutev in torbice. Na ta način sem zaslužil 30 milijonov lir na mesec (16 000 €, op. prev.). Vsako leto sem tudi sam šel po nakupih v New York in dopustoval v Miamiju. Prav tam sem opazil jumbo plakat, na katerem je pisalo: »Gay cruise.« Rekel sem si: »Neverjetno, geji smo včlanjeni tudi v Club Med!« Odločil sem se, da bi začel z gejevskimi križarjenji tudi v Italiji. Za prvo križarjenje sem izbral kot destinacijo Korziko. Iz Genove smo odpluli s 60 potniki, ki so bili vsi transvestiti. Na krovu sem organiziral Naked party, kjer smo bili nagi, pa skupinska tuširanja. Vsak večer je bilo žrebanje kabin, da bi tako omogočili menjavanje parov.

Zakaj pa samo transvestiti?

Mladostniška oblikovanost teles transsesksualcev me je privlačila. Ure in ure sem opazoval tiste, ki so se ponujali v ulici Sempione (ena od večjih milanskih vpadnic, kjer se ponujajo prostitutke vseh vrst, op. prev.). Tam sem tudi spoznal Diega.

Transvestit?

Leta in leta sem prekomerno pil, njuhal kokain, seksal z več partnerji hkrati in v tridesetih različnih položajih, in vendar sem bil nesrečen. Kadar ti ne uspe postati moški, si skušaš s pomočjo spolnega občevanja prilastiti zunanje atribute moškosti. A vsak občutek izpolnjenosti z ejakulacijo izpuhti.Tako je, z umetniškim imenom Belladonna. Toda, prav ob najlepšem, ko se je med nama utrdila močna vez, je smrt odprla svoj ples. Takrat za Aids ni bilo zdravil, kdor je bil okužen, je crknil (uporabi prav ta izraz, op. prev.) v času približno enega leta. Belladonna je polagoma izgubljala vid, njeno izklesano telo se je popolnoma skazilo. Rekel sem ji: »Daj, Bella, naliči se, da te peljem na križarjenje!« da bi jo pomiril. Nisem je hotel gledati trpeti, zato sem po mnogih letih spet začel moliti, njej sami pa sem v roke dal podobico Solzne Marije Sirakuške. V tistem trenutku je Belladonna za vedno izgubila zavest. »To je še sreča za vašega prijatelja,« so mi dejali zdravniki. »Razvila se mu je namreč tudi toksoplazmoza, ki privede do razgradnje možganov. Bolje, da je v komi, ker bi trpel peklenske muke, če bi ostal pri zavesti.« Tam sem imel prvič občutek, da so bile moje prošnje, namenjene Devici Mariji, uslišane.

Dokler niso tudi vam odkrili virusa HIV.

To se je zgodilo ob mojem povratku iz Miamija. Imel sem vseskozi 40°C vročine. Zdravniki so najprej dejali, da sem se v močvirnatem svetu Floride najbrž okužil z malarijo. Smrtno obsodbo je potem izrekla neka zdravnica v bolnišnici Sacco v Milanu, ki je delovala precej površinsko: »Okuženi ste z virusom HIV. Žal mi je. Tu  so  vaši izvidi. Postavite se v vrsto za začetek ustaljenega zdravljenja.« Zavedel sem se, da bom moral umreti. Spet sem se vrnil živeti domov k mami. Na praznovanju, ki sem ga pripravil za svoj trideseti rojstni dan, je neki gejevski mladenič pri meni doma pozabil zgibanko, ki je opisovala reparativno terapijo profesorja Nicolosija. Na dušek sem jo prebral.

In kaj ste ugotovili?

Da je vse res, kar je pisalo. Leta in leta sem prekomerno pil, njuhal kokain, seksal z več partnerji hkrati in v tridesetih različnih položajih, in vendar sem bil nesrečen. Kadar ti ne uspe postati moški, si skušaš s pomočjo spolnega občevanja prilastiti zunanje atribute moškosti – to je neke vrste kanibalizem, v povezavi z užitkom. Čez dan se skušaš varovati pred vsem tistim, kar želiš početi ponoči, ker se zavedaš, kako vsak občutek izpolnjenosti z ejakulacijo izpuhti. Zvečer pa je treba le malo, da se razvname nevroza, ki se izčrpa le ob koncu spolnega občevanja, ki pa se takoj zatem še močneje razplamti.

Sliši se kot dantejevski pekel.

Najprej sem mislil, da bom rešitev našel v budizmu. Ure in ure sem ponavljal mantro: »Nam myoho renge kyo,« pred oltarji, narejenih z jabolki. Potem sem nekega dne na električnem števcu zagledal rožni venec in notranji glas mi je dejal: »Vzemi ga!« Začel sem ga moliti. Pri tretji desetki sem dobesedno padel na kolena. Začutil sem nepopisno, materinsko ljubezen, ki ni od tega sveta, in planil v  jok. To je bila velika osvoboditev. Od takrat  so izginili homoseksualni vzgibi, tesnoba, žalost, obupanost, negativne misli, strah pred smrtjo. Spet sem pričel delati v nekem klicnem centru. Še naprej sem se družil z geji, vendar sem jih obravnaval kot brate. Konec koncev so bili moja družina. Norčevali so se iz mene: »Poglejte, Janez Krstnik!«; »Draga, zdaj si v mistični fazi.«; »Prišel je Međugorje!«. Želeli bi me videti plesati na odru, z zadnjico zunaj. Živel sem v grozi, da bi se homoseksualni vzgibi spet pojavili.

Kaj pa ste storili, da se to ne bi zgodilo?

Poiskal sem Giancarla Riccija, psihoterapevta, ki je član mreže Narth profesorja Nicolosija. Začel sem delati na svoji moškosti. Potem ko sem se zaposlil kot varnostnik, sem začel študirati časnik Gazzetta dello Sport (osrednji italijanski športni dnevnik, op. prev.) in gledati po televiziji Il processo di Biscardi (pogovorna oddaja o nogometu, op. prev.), da se pri kolegih, ki so govorili zgolj o nogometu, ne bi znašel nepripravljen. Čutil sem, da mi je uspelo tistega dne, ko so me s sabo povabili na pivo v bar. Vrnil sem se med sebi enake. Pomislil sem: »Ti lahko postaneš heteroseksualen, lahko si oblikuješ družino.« Ta misel mi je vlivala dobro počutje.

Vi pravite: »Ozdravel sem,« s čimer implicitno homoseksualce označujete za bolnike. Toda na internetni strani  Ministrstva  za  enake možnosti najdem zapisano: »Homofobija je bolezen, od katere je mogoče ozdraveti.« Torej je bolan tisti, ki se boji gejev.

Ozdravel sem v etimološkem smislu – zavarovati se. Gre za duhovno ozdravljenje. Lahko bi uporabil tudi drugačen glagol. Uporabljam tega zato, ker bi nam radi vzeli tudi besede. Nikoli nisem pomislil na homoseksualnost kot na bolezen.

Je potemtakem homofobija bolezen?

Po seznamu DSM, seznamu duševnih motenj, morajo biti prisotni za diagnosticiranje določene fobije vsaj štirje od naslednjih simptomov: povišan srčni utrip, tahikardija, povečano znojenje, tresenje, dihalne motnje, bolečine v prsnem košu, siljenje k bruhanju, trebušne motnje, vrtoglavost ali omedlevica, depersonalizacija, strah pred zblaznelostjo ali smrtjo, parestezija. Kdor je označen za homofoba, doživlja štiri od zgoraj naštetih simptomov, kadar govori o gejih? Lepo vas prosim!

Takoj ko bo sprejet zakon o homofobiji, vas bodo aretirali.

Zakaj se ministrica za enake možnosti raje ne zavzame za resno, znanstveno študijo pojava, ki opustoši dušo? Morda zato, ker ima homoseksualnost za nekaj prirojenega in nespremenljivega? Pa vendar homoseksualni gen ne obstaja, kakor se ga tudi nikdar ne bo dalo odkriti. Sicer ni mogoče razložiti, kako je pri homozigotnih dvojčkih, ki imajo skupen 100 odstotni delež genov, le 52 odstotkov obeh bratov homoseksualcev. Mar na Ministrstvu za enake možnosti upoštevajo svobodne izbire?

Domnevam, da.

No, v klasifikacijo bolezni Svetovna zdravstvena organizacija vključuje tudi motnjo F66.1 in pravi, da v primeru, da je heteroseksualna, homoseksualna ali biseksualna spolna izbira vir psiholoških motenj, »posameznik lahko poišče terapijo, da bi jo zamenjal«.

Kako to, da se toliko govori o homofobiji? Ansa (italijanska tiskovna agencija, op. prev.) jo je prvič uporabila, takrat zgolj enkrat samkrat, leta 1984. Lansko leto pa jo je uporabila kar 816-krat.

Gre za natančno strategijo gejevskih aktivistov, da bi dosegli sankcioniranje svobode mišljenja in izražanja. Gre za napad na ustavo. Nočejo, da se o njih govori, razen, če se o njih govori dobro. Gre za neke vrste ustrahovalno taktiko – če želiš, da te imajo za razumno in ne fobično, torej bolno, osebo, se moraš strinjati s homoseksualistično ideologijo.

Zakaj pa množični mediji ponujajo idilično podobo homoseksualnega sveta?

Ker so se geji uspeli polastiti medijskega sveta. Po več stoletjih preganjanj so v svoj prid uspeli obrniti negativne stereotipe. Če so uspeli povabiti Lady Gaga na rimsko Parado ponosa, tu gotovo ne gre za par nesrečnežev. Seveda, tu je zelo pomembna povezava s svetom mode, ki homoseksualnemu svetu omogoča veliko večjo prepoznavnost in moč, kot je njihovo dejansko število, ki ga Nicolosi ne ocenjuje na okrog 10 odstotkov svetovnega prebivalstva, kot trdi eden od najtrdovratnejših mitov gejevske kulture, marveč na največ 1-2 odstotka.

Kaj menite o izjavah profesorja Umberta Veronesija (nekdanji minister za zdravstvo, op. prev.), ki meni, da je homoseksualna ljubezen »bolj čista« od heteroseksualne, »ker nima drugih ciljev, je torej sama sebi cilj, zato pa bolj avtentična, bolj resnična«?

Gejevska afirmativna teorija zagovarja, da je vir stiske družba, ki sovraži homoseksualce. To seveda ne drži, in jaz vam to lahko potrdim. Silna stiska je bila v meni, ne zunaj mene. Bil sem popolnoma prepričan, feminiziran gej, danes pa sem drug človek.Mislim, da sploh ne ve, o čem govori. Gejevske odnose sem sam živel. Veronesi bi mi moral zdaj razložiti, kaj je čistega v Leather club Milano, ki ga sponzorira Arcigay, kjer prakticirajo sadomazohistični seks, ali v raznih dark room po gejevskih lokalih, kjer se daješ dol s prvim, ki ga srečaš, kot pripomočki pa so na voljo še pornografski filmi, vazelin in gumijasti penisi? Vse skupaj je registrirano kot kulturna dejavnost, za katero pa je potrebno imeti izkaznico združenja Arcigay, ki velja kot obvezna prepustnica. Ali naj spregovorimo o rimski diskoteki Il diavolo dentro (Hudič v meni, op. prev.), ki se definira kot »največji rimski seks klub«? Tudi tja imajo vstop le tisti z izkaznico Arcigay. Vsak drugi in tretji petek v mesecu je tam ‘orgija party’. Seveda ta lokal ni brez zloglasne glory hole, luknje v steni, kamor se vstavi penis, neznanec na drugi strani pa lahko prakticira na njem zadovoljevanje ali oralni seks, ne da bi partnerja tudi sicer stopila v kontakt. Je to tista ‘bolj čista’ ljubezen? Zagotavljam vam, da ni niti enega samega gejevskega lokala, kjer se ne bi spodbujalo srečanj v temi ali omogočalo prostitucije. Veronesi bi se kvečjemu moral vprašati, kako to, da država vse to tolerira? Govorim iz neposredne izkušnje – če bi policija vdrla v te lokale z UV-svetilkami, bi povsod našla sledi sperme. Gre za trgovino z mesenimi užitki, ki pa se skriva za dozdevnimi nepridobitnimi kulturnimi dejavnostmi ali družbeno koristnimi nepridobitnimi dejavnostmi.

Kaj oblasti odvrača od tega, da bi se odzvale? Jih je strah, da jih bodo označili za homofobne? Ali naslov št. IX kazenskega zakonika, ki obravnava zločine proti javni spodobnosti za gejevske kroge ne velja?

Veronesi trdi, da: »Človeška vrsta se razvija proti nekemu ‘enotnemu modelu’« in: »Umetna oploditev in darovanje (semena, maternice, op. prev) sta povzročila, da spolna združitev ni več edini način za razmnoževanje, ki bo spolno dejanje postopoma povsem osvobodila njegovega razmnoževalnega namena.« Kadar znanost ne gre z roko v roki z vestjo, pridemo do blodnega občutka vsemogočnosti. Profesor Veronesi žali naravo, poleg milijonov in milijonov heteroseksualcev in staršev. 

Tudi v Združenih narodih, Evropski uniji in v mnogih državnih parlamentih se prebija naprej gender ideologija.

Želijo izenačiti homoseksualni, biseksualni in transseksualni način življenja s tistim med moškim in žensko. Odkar je v Španiji premier José Luís Zapatero legaliziral poroko med  istospolnimi, se na rojstnih listih lahko prebere: ‘roditelj A’ in ‘roditelj B’. V zvezni državi Massachusetts v poročnem potrdilu, namesto ‘mož’ in ‘žena’, pišejo: ‘stranka A’ in ‘stranka B’. Smo pri zakonitem družbenem ustvarjanju (Social engineering) novega osebka, ki je spolno variabilen. Na Skupnost Lot se obračajo starši osemnajstletnic, ki si želijo odstraniti prsi na račun državnega zdravstvenega zavarovanja. To opravijo v dveh minutah, Hitler je proti njim amater, mama in očka pa ne morejo prav nič, ker so hčerke polnoletne. Vendar se genov ne da odstraniti. Spoznal sem osebe, kot je bil recimo Perry, ki so asocialne zato, ker imajo genetski spomin na odstranjen penis. Ne vejo več, kdo sploh so.

Toda, če je homoseksualnost moč zaslediti celo med žuželkami, ptiči in sesalci, kako naj jo razlagamo samo z okoljskimi in vedenjskimi dejavniki?

Nobenega znanstvenega dokaza ni, da se posameznik rodi kot homoseksualec. Poleg tega mislim, da so človeške osebe stopničko višje od ovac – ali to ne drži? Živali sledijo nagonu, človeške osebe razumu. Pri prvem porodu samice hrčkov npr. pogosto pojedo svoje mladiče. Naj to toleriramo tudi pri doječih materah? Če homoseksualnost ne bi bila nič drugega kot nek naravni produkt, bi mar to bilo dovolj, da bi jo naredilo za zaželeno? Gejevska afirmativna teorija zagovarja, da je vir stiske družba, ki sovraži homoseksualce. To seveda ne drži, in jaz vam to lahko potrdim. Silna stiska je bila v meni, ne zunaj mene. Bil sem popolnoma prepričan, feminiziran gej, danes pa sem drug človek. Ostaja dejstvo, da je v naravi homoseksualnost prisotna med nekaterimi živimi bitji, kot so recimo orangutani in delfini, ki ne čutijo zaradi tega nobene stiske. Narava ponuja precej biološko pogojenih stanj, od obsesivno-kompulzivnih motenj do diabetesa, ki pa jih nihče nima za normalne zgolj zato, ker nastanejo čisto naravno. Če dva homseksualca želita biti skupaj, naj bosta. Toda, zakaj se neka številčno tako omejena manjšina poteguje, da bi sprevrgla vse moške in ženske vrednote in popačila tradicionalno družino, ki je temelj katerekoli človeške zveze?

Za koliko homoseksualcev, ki ste jih srečali, bi dejali, da so bili srečni?

(Nekaj časa premišljuje). Srečni … Morda en sam. Toda, če je sreča samo telesni užitek, potem jih je bilo veliko. Zame je sreča popolno veselje, ne orgazem.

Vas je kdaj strah ali je v vas kak sum, da bi spet postali, ali da ste še vedno gej?

Vedno. To je trn v mesu. Toda tu v Pescari, pogledam naokrog, preden stopim na plažo, pa zaslišim Gospoda, ki mi pravi: »Pojdi, pojdi, saj si ozdravel.«

Prevedel: Andrej Vončina

Vir: založba Emanuel

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja