Foto: ShutterstockSpoštovani! Sem babica 6-letne vnučke, ki je letos začela hoditi v šolo. Je krščena, vendar sta oba njena starša (moj sin in snaha) opustila vse versko prakticiranje. Ko je vnučka pri meni, me vedno sprašuje o verskih simbolih (križ, slike, rožni venec), rada tudi gre z menoj k maši in me potem sprašuje vse mogoče … Moj sin in snaha nimata nič proti temu, vendar sta mi, ko sem ju vprašala, če jo bosta vpisala k verouku, odgovorila, da se bo že sama odločila. Malo mi je žal, ker težko verjamem, da jo bosta kaj posebej spraševala o tej odločitvi. Lahko kot babica še kaj naredim v to smer?
Draga babica!
Lepo je brati, da vam ni vseeno za versko vzgojo vaše vnukinje. Iz vaših besed in dejanj veje skrb in ljubezen do nje. Trudite se s posredovanjem življenjskih duhovnih izkušenj in modrosti glede verskih simbolov, jo peljete s seboj k maši, jo poslušate in odgovarjate na njena vprašanja in izzive, ki jih ima v zvezi z vero ali duhovnostjo. S tem ji zagotavljate podporo in varen prostor za raziskovanje duhovnega sveta.
Zagotovo je najpomembnejše, da ohranjate spoštljive in odprte odnose s sinom in snaho ter upoštevate njuna pričakovanja, želje in poglede. Če ne prakticirata svoje vere, še ne pomeni, da sta brezbrižna in neverna. To vam kažeta že s tem, da sta hčer krstila in nimata nič proti temu, da ste vi z vnukinjo takšni, kakršni ste – prakticirate vero, hodite k maši, se pogovarjate z njo o verskih vprašanjih itd. S tem vam kažeta zaupanje in spoštovanje in lepo je, če boste zmogli tudi vi z njima ravnati enako. Spoštujte njuna drugačna prepričanja in preference. Mogoče jima verska svoboda in raziskovanje različnih prepričanj veliko pomeni in želita, da se hči tekom odraščanja sama odloča, kateri religiji bo sledila oziroma katere poglede in vrednote bo prevzela. Prepričana sem, da želita hčeri le dobro in sprejemata svoje odločitve iz ljubezni do nje.
Ne obremenjujte se preveč, kaj bi bilo prav, temveč ostanite zvesti sebi in svoji veri ter še naprej ljubite svoje otroke in vnuke, da bodo v vas lahko gledali ljubečega Boga.
Potreben je čas in potrpljenje, da se lahko uveljavi spoštovanje med različnimi generacijami in sprejemajo različni pogledi. Četudi vnukinja ne bo deležna formalnih verskih naukov, ji lahko vi nudite ogromno že s tem, kar živite. Pri vas bo lahko opazovala, kaj pomeni osebna vera v Boga, kako vam vera pomaga živeti, premagovati stiske ali žalovati ob izgubah. Skupaj prebirajta otroško sveto pismo ali druge vire, primerne njeni starosti, zmolita kaj za njenega bolnega prijatelja, še naprej se skupaj udeležujta verskih obredov, poglejta kakšen posnetek o svetnikih, saj ji boste tako na otroški način počasi odstirali svet krščanstva in jo spodbujali h kritičnemu mišljenju. Skupaj prebirajta in analizirajta tudi druga verska prepričanja in prakse ter njihov kulturni in zgodovinski kontekst, da jo spodbudite k spoznavanju različnih verskih perspektiv. Tako se bo lahko premišljeno odločala o svojih prepričanjih. Lahko vnukinjo vprašate, če bi ona sama želela še od koga drugega kaj več izvedeti o krščanstvu. Če bo odgovor pritrdilen, se potem v dogovoru z njenimi starši zmenite za morebiten obisk verouka ali kateheze Dobrega pastirja, oratorija, skavtov itd.
Pomembno je, da jo sprašujete, kaj ona verjame, kakšna vprašanja ali pomisleke ima glede vere, kako se počuti, ker s starši ne gre k maši ali je niso vpisali k verouku. Poslušajte jo pozorno in brez vsiljevanja lastnih prepričanj. Ob tem ji dajte vedeti, da spoštujete odločitve njenih staršev, saj ima vsakdo pravico izbrati svoja prepričanja. Ali se bo vaša vnukinja odločila sprejeti in živeti krščansko vero ali bo ostala posvetna ali bo prevzela kakšno drugo duhovno filozofijo, je pravzaprav njena izbira. Zagotovo pa bo njena izkušnja Boga preko vas ostala v kotičku njenega srca in največ, kar lahko naredite poleg tega, kar že delate, je, da zanjo molite. Bog namreč sam poišče svoje otroke in jih vabi k sebi – na zelo svojski, individualen in nam včasih nerazumljiv način. Zato se ne obremenjujte preveč, kaj bi bilo prav, temveč ostanite zvesti sebi in svoji veri ter še naprej ljubite svoje otroke in vnuke, da bodo v vas lahko gledali ljubečega Boga.
Odgovor je zapisala zakonska in družinska terapevtka mag. Janja Grilc. Vabljeni tudi na spletno stran Terapevtski center Iskreni.
Preberite tudi druge zagate naših bralcev in odgovore terapevtov – SVETOVALNICA.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Za vzgojo otrok so odgovorni edino starši, zaradi tega me moti, ko se večina starih staršev non stop nekaj vtika v vzgojo, soli pamet, kaj bi bilo treba in kaj je bilo včasih dobro. Malo vidim pri tem tudi občutkov krivde, saj današnji stari starši niso imeli toliko časa za vzgojo otrok, kot ga imamo mi. Če si seveda vzamemo starši čas in če razumemo, zakaj imamo otroka v skrbi do odraslosti.
Terapevtka je dobro odgovorila tej babici. Mladi nismo obremenjeni s tradicionalnostjo, z občutki krivdi, s tem, da moramo slediti tistemu, kar nam nekdo drug narekuje. Osebna vera je čisto nekaj drugega kot oditi k maši in tam prisostvovati, če si z mislimi kje drugje.
Jaz sem bila strogo katoliško vzgojena, brez čustev, tradicionalno in ubogljivo, zato sem si rekla, moj otrok tega ne bo doživljal. Sin je krščen, k verouku ne hodi, ker se mi zdi, da mu jaz lahko dam veliko več spoznanj, izkušenj, veliko bereva, raziskujeva, kot pa če bi hodil k verouku.
Pozdravljeni,
tudi moja šestletna hči je letos začela obiskovati verouk in sem hvaležna, da obstaja vzgoja za Vero. Zdi se mi prav, da kljub temu, da Vero negujemo kot nekaj osebnega in jo predajamo otrokom, omogočimo, da so vključeni v občestvo verujočih. Skupnost je zelo pomembna. Naša Vera je nekaj, kar res spodbuja vse pomembne vrednote, za lažje razumevanja življenja in odnosov. Hkrati pa nas pomiri in daje varnost, da se prepustimo božjemu vodstvu. Meni osebno je zelo lepo, da so vključeni tudi stari starši.