Ana in Simon Murko, slovenska delegata na 10. Svetovnem srečanju družin : “Vsaka družina lahko živi svetost”

Foto: zakonca Murko (prva z leve)

Pretekle štiri dni je v Rimu pod geslom »Družinska ljubezen: poklicanost in pot svetosti« potekalo 10. Svetovno srečanje družin, ki sta se ga med 2000 udeleženci z vsega sveta kot delegata iz Slovenije udeležila tudi mladoporočenca Ana in Simon Murko iz Maribora.

V intervjuju za naš portal sta spregovorila o močnih in globokih pričevanjih, ki so se ju na srečanju najbolj dotaknila, o številnih vsebinah srečanja in tem, kako jih bosta prenesla v svoj zakon in družino, o izzivih sodobnih družin in o tem, kaj iz srečanja bi lahko prenesli v pastoralno delo v Sloveniji.

Na srečanju sta bila s 23. oz. 25. leti ena najmlajših zakoncev. Kako sta ga kot mladoporočenca doživela vidva?

Ana: Da sva bila tam kot mladoporočenca, ki začenjata skupno življenjsko pot, se nama zdi prednost. Prek te izkušnje bova lahko svoje življenje usmerjala na pravo pot in se s tem, kar sva slišala, trudila živeti. Starejši pari, ki jih je bilo tam veliko, svojega življenja za nazaj ne morejo več spremeniti.

Prek te izkušnje bova lahko svoje življenje usmerjala na pravo pot in se s tem, kar sva slišala, trudila živeti.

Simon: Program je potekal v obliki konferenc oz. predavanj, ki smo jih poslušali. Razen kratkih vmesnih odmorov ni bilo časa za spoznavanje in pogovor. Pa tudi med odmori so se skupine držale skupaj predvsem po državah.  Res pa sva bila med mlajšimi. Starejši otroci udeleženih zakonskih parov so bili stari toliko kot midva.

Ana: Lahko povem eno prigodo iz srečanja. Naju je tam nekaj časa gledala in se nama nasmihala sestra, ki naju je v italijanščini vprašala, če sva poročena in koliko sva stara. Zdelo se ji je namreč nenavadno, da sva tam tako mlada. Kasneje se je Luka Mavrič (član slovenske delegacije op. a.) z njo pogovarjal v italijanščini in je rekla, da je iz Burundija in da pripravlja pare na poroko. Mislila je, da sva še mlajša.

Kaj se vaju je na srečanju najbolj dotaknilo? Kaj vama najbolj ostaja?

Simon: Osebna pričevanja. Bila so res globoka, močna in povezana tudi z apostolsko spodbudo Amoris Letitia. Med drugimi je pričevala mlada mamica, muslimanka, s tremi hčerkami, ki je bila poročena z Italijanom, kristjanom, ki je bil veleposlanik v Kongu. Po poroki sta se dogovorila, da bosta otroke vzgajala v obeh verah in tako so doma praznovali tako božič kot ramadan, brali Sveto pismo in koran. Potem pa so lani moža ubili in žena ni vedela, kako naprej. Sedaj ji pri vzgoji teh treh deklic pomaga njena mama in še vedno se jih trudi vzgajati v obeh verah. Sama se ne bo odpovedala islamu, vseeno pa izpolnjuje dogovor, ki sta ga imela z možem in s hčerkami tudi po njegovi smrti hodijo k maši, berejo Sveto pismo …

Zakonsko življenje je kljub stiskam, ki bodo prišle, odgovor na najgloblja hrepenenja po ljubezni.

Ana: Mene se je zelo dotaknilo čisto zadnje pričevanje o odpuščanju, ki smo ga slišali v soboto. Iz Avstralije je prišla krščanska družina, ki sicer izhaja iz Libanona; mama, oče in štirje majhni otroci, najmlajša je imela le nekaj mesecev. Preden se jima je rodila najmlajša hči, sta imela šest otrok. In najstarejši trije otroci (stari 14, 12 in 11 let) so šli 1. februarja 2020 z bratranci in sestričnami na sladoled. Celo skupino sedmih otrok na pločniku je takrat zbil voznik pod vplivom drog in alkohola, ki je vozil prehitro. Štirje otroci so umrli, eden je bil tako hudo ranjen, da ima še danes posledice na možganih. Starša sta prišla tudi na kraj tragedije in mama je že takrat močno molila. Kasneje, ko je ta mama dajala izjavo za televizijo, je ob vprašanju, če je jezna na povzročitelja nesreče, rekla, da mu odpušča. Zgodba je bila medijsko močno podprta in nazadnje je odpuščanje prišlo veliko bolj v ospredje kot pa tragedija.

Simon: Ko so to mamo vprašali, kako ji lahko ljudje pomagajo, je rekla, naj pridejo in molijo za njihovo družino. In res je na tisti kraj nato prihajalo po 10.000 ljudi in so tam molili celo noč. Zaradi tega dogodka je 1. februar v Avstraliji postal nacionalni dan odpuščanja. Poleg tega pa je njun najstarejši otrok, ki je v nesreči umrl, pol leta pred to nesrečo sanjal, da je v sanjah srečal Jezusa, ki ga je vprašal, kaj si želi. In sin je rekel, da bi rad postal svetnik. Oče, ki je na konferenci pripovedoval to zgodbo, je dejal, da ga je očitno Jezus poklical k sebi.

Ana: »Odpuščanje je pomembnejše za tistega, ki odpušča, kot za tistega, ki mu je odpuščeno,« je med drugim dejal oče te družine. Mislim, da se tega premalokrat zavedamo.

Dotaknili ste se številnih izzivov sodobnih družin, kot so ohranjanje zakonskih zvez, da odnosi v njih ne bi razpadli, odnosov s starejšimi, osamljenosti, posredovanja vere otrokom, nasilja v družini … Kateri so po vajini oceni in izkušnjah največji izzivi (slovenske) družine danes?

Ana: Omenila bi dva; izziv je v tem času hitenja najti čas drug za drugega in za družino. Težko je postaviti to dvoje za prioriteto, a nama se zdi, da je to najbolj pomembno od vsega.

Velik izziv sodobne družine pa se nama zdi tudi otroke vzgojiti v pravih vrednotah. Otroci so namreč danes bombardirani z vsebinami, ki jih učijo drugače, npr. v povezavi s spolnostjo pred poroko, LGBT vsebinami itd. Je pa zanimivo, da o teh vrednotah na tem srečanju ni bilo govora.

Simon: Ker so vsem jasne. To je namreč baza, na kateri kristjani gradimo.

Na enem od predavanj je bila izpostavljena potreba po prizadevanju, da bi družina vedno bolj postajala Cerkev, Cerkev pa vedno bolj družina. Kaj je po vajinem mnenju najboljša pot do družinske (tudi hišne) Cerkve in cerkvene družine?

Če bo hišna Cerkev trdna, bo tudi vse drugo raslo iz tega, saj se hišna Cerkev lahko odpira navzven in podpre župnijo in družbo.

Simon: Na srečanju so podali natančne smernice, kako priti do tega. In sicer, da je hišna Cerkev dejansko kraj obreda krščanskih odnosov, obreda družinske tradicije in obreda odpiranja navzven. To izhaja iz služb, ki jih vsak kristjan prejme po krstu: duhovniške, preroške in kraljevske. To pomeni, da si v družini vzamemo čas za krščanske medosebne odnose, da skrbimo za družinske obrede in tradicijo; da se med seboj blagoslavljamo, se pokrižamo, molimo pred obroki ter da skrbimo druga za drugega, si pomagamo, pomagamo okolici, da tudi okolica po naših življenjih postaja boljša.

Vloga župnij pri tem je, da pomagajo vzpostaviti in graditi močne hišne Cerkve oz. družine – sama družina namreč tudi ne more preživeti in rasti; potrebuje pomoč in podporo župnije, duhovnika … Tudi povezovanje družin in duhovnika je pri tem pomembno, saj oba pri tem rasteta. Poudarjeno je bilo, da če bo ta, hišna Cerkev, trdna, bo tudi vse drugo raslo iz tega, saj se hišna Cerkev lahko odpira navzven in podpre župnijo in družbo.

Ana: Izpostavljene so bile tudi osnovne stvari, ki naj bi jih družina počela, da bi gradila domačo Cerkev, in sicer: skupni čas, skupni pogovor, skupna molitev, skupna družinska tradicija, skupna igra in skupni čas za delo.

Foto: zakonca Murko

Na srečanju so vas seznanili tudi z novimi smernicami priprave na zakon, da bi bili pari na vse izzive zakona čim bolje pripravljeni ter spremljanja družin po poroki. Kaj je bil najbolj ključni, za vaju najbolj pomemben del vajine priprave na zakon? Kako gledata na te nove smernice?

Priprava na duhovniški poklic traja sedem ali več let, medtem ko priprava na zakon lahko traja le en vikend. Slednje bi bilo dobro izboljšati, ker gre za pripravo na življenje, ki ne daje možnosti popravnih izpitov.

Ana: Poudarjeno je bilo, da je zakon poklic, ki zahteva neko razsodnost, da je namenjen temu, da usmeri otroke v prihodnost, jih naredi zrele in odločne pri premagovanju življenjskih izkušenj. Večkrat med predavanji smo slišali primerjavo med pripravo na zakonsko življenje in duhovniški poklic. Priprava na duhovniški poklic traja sedem ali več let, medtem ko priprava na zakon lahko traja le en vikend. Slednje bi bilo dobro izboljšati, ker gre za pripravo na življenje, ki ga je treba potem živeti in ne daje možnosti popravnih izpitov.

Papež je omenjal, da je v tej pripravo potrebnih veliko osebnih srečanj, veliko dialoga, molitve obhajanja zakramentov, duhovnih odmikov, da je pomembno, da tudi zunanji strokovnjaki in pari, ki že imajo izkušnje iz zakonskega življenja pričujejo tem mladim parom. Poleg tega smo zakonci in duhovniki tisti, ki smo skupaj poklicani, da mladim parom, ki se na poroko pripravljajo, oznanjamo, da je zakonsko življenje kljub stiskam, ki bodo prišle, odgovor na njihova najgloblja hrepenenja po ljubezni. Zakrament poroke pa ni obveznost, ampak dar, milost, pomoč, ki jo Bog daje na razpolago za skupno hojo po poti svetosti.

Najbolj pomemben del najine priprave na zakon za naju pa je bil, da sva se začela na poroko pripravljati dovolj hitro; tri leta predenj sva se zaročila sva že hodila na duhovne vaje za pare in že v času hoje odpirala različne teme pogovora, med njimi se nama pomembne zdijo teme o otrocih, osebni veri ter ritmu življenja oz. vsakdanjiku. To so področja, pri katerih moraš biti kar usklajen oz. se poznati. Se nama je pa tudi nekajmesečna priprava pred poroko zdela pomemben del priprave na zakon.

Katere prakse, vsebine, nauke tokratnega Svetovnega srečanja družin bi lahko prenesli tudi v pastoralno delo v Sloveniji?

Dobro bi bilo, da bi se družine še bolj spodbujalo k medgeneracijski povezanosti, da bi se še bolj pletli odnosi s starimi starši.

Simon: Midva na to gledava precej s svojega vidika mladega para. Zdi se nama, da bi lahko ponudili duhovne vaje za pare brez otrok oz. v prvih letih zakona. Sicer se nama je pa zdelo dobro, da je v Sloveniji že močno delujoč sistem zakonskih skupin, ki ga marsikje drugje šele poskušajo vpeljati. Zelo razvita mreža zakonskih skupin je za tako majhno državo kot je Slovenija, gotovo velika prednost.

Ana: Morda bi veljalo prenesti tudi to, da smo lahko vsi svetniki, da lahko vsaka družina živi svetost tudi če je doslej ni. Slišali smo tudi primerjave z določenimi svetniki, ki tja do 40. leta za svetost niso storili nič, pa so vseeno potem postali svetniki. In da ni nujno, da ti sam postaneš svetnik, da je cilj tudi, da gre družina k svetosti – to je bil tudi naslov tega srečanja družin: »Družinska ljubezen: poklicanost in pot svetosti«.

Poleg tega bi bilo dobro, da bi se družine bolj spodbujalo k medgeneracijski povezanosti, da bi se še bolj pletli odnosi s starimi starši. Nisva dobila občutka, da bi se to v Sloveniji doslej kaj posebej poudarjalo.

Kako bo udeležba na 10. Srečanju družin v Rimu vplivala na vajin zakon in družino?

Simon: Vsekakor bova sedaj lažje iskala pravo pot in izločila napačne.

Ana: Srečanje naju je duhovno napolnilo in vplivalo tako na odnos med nama kot na odnos z Bogom, okolico, Cerkvijo, zagotovo tudi na vzgojo najinih otrok. Vsem bi priporočala, da si gredo vsebine ogledat – vsa predavanja so namreč tudi objavljena na spletni strani. Nekatera so sicer tudi teološko zelo zahtevna, a se da izluščiti pomembno.

Foto: zakonca Murko
Foto: zakonca Murko

Komentarji

  1. Osebna pričevanja so vedno najbolj pomembna v življenjih ljudi,posebej pričevanja o stiskah,saj se iz njih ljudje največ naučimo,če si dovolimo.
    Velikokrat sem presenečena nad tem,koliko gorja so ljudje doživeli,pa znajo osmisliti trpljenje,odpustiti in iti naprej.
    Po tem bi se morali naučiti ravnati.

    Je pa zanimivo kot sta omenila zakonca Murko,da se na tem srečanju družin ni govorilo o vzgoji otrok glede spolnosti,potem glede različnosti družin,lgbt in ostalih priveskov teorije spola,pa se mi to zdita največja izziva za družine v današnjem času. Kako učiti otroka strpnosti,drugačnosti,različnosti vsakega človeka in hkrati ohraniti sebe,svoje vrednote,da so srečen kot fant,punca,ženska,moški.
    V tem pogledu spet zamujena velika priložnost Cerkve.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.