“Poskusi iz tega potegniti najboljše”

Foto: Shutterstock

“Probaj potegnit najbolje iz tega,” mi je rekla prijateljica, ko sem hudo zbolela. Ja, ahm, ti kar govori, sem si mislila razdražena, naveličana, sitna, zdelana in v bolečinah. Fizična bolezen mi je načenjala duševno zdravje, ker sem se z njo večji del dneva tedne borila sama.

Nič ni pomagalo prav za dolgo; ne molitev, ne filmi, videoposnetki, glasba, knjige, pogovori, obiski, še zdravila ne.

Nesposobna

Bila sem jezna, ker nisem nič (z)mogla, ker nisem vedela, kaj mi je, niti kako dolgo bo trajalo, ker so šli v malore vsi moji plani, ker mi je izpadel dohodek in ker na enkrat nisem bila sposobna niti normalno na stranišče, kaj šele skrbeti za svojo lastno higieno.  Presneto me je zdelalo. Naj kar kdo drug potegne najboljše iz tega! je kričalo v meni.

Še vedno bolna, a brez diagnoze, sem počasi začela hoditi naokrog. Najprej pospravljati, kuhati, nato do trgovine in dlje. Bilo je težko, boleče, naporno in marsikdo mi je dejal, da sem neumna, ker se mi bo stanje le poslabšalo. In najbrž bi se res lahko. Pa se ni.

Sebi in vam želim, da bi imeli takšno (za)upanje, vero in ljubezen kot ljudje, ki jih kličemo bolni, invalidni, prizadeti, drugačni, jih zapirmo v ločene zavode in nam je kot družbi skrb zanje mnogokrat odveč.Čeprav sem v tednih prej večkrat sklenila, da bom udeležbo odpovedala, sem po 10 dneh samoprisilnega okrevanja, ki je delovalo še na moje začudenje, sklenila, da grem, kot sedaj že nekaj let, na morje kot spremljevalka bolnikov in invalidov.

Bilo je kot klofuta na vse moje smiljenje sami sebi, ki sem v (sicer res hudih) bolečinah naivno mislila, da razumem ljudi, ki si od bolečin želijo umreti. Vse veselje in pogum, vsa srčnost in hvaležost, pa tudi vse grozljive življenjske zgodbe, bolečina, osamljenost in pomanjkanje, so me pretresli do dna srca.

Posojanje rok, nog in podarjanje srca ljudem, ki so na svoj način drugačni, a marsikdaj bolj iskreni, direktni, globoki v veri in sposobni čutenja, so zame vedno znova duhovne vaje za vse leto. Ni ga kraja, ki bi mi dal bolj konkretno spoznati Boga, živeti ljubezen in prijateljstvo. In nikjer drugje se tudi sama bolje ne učim človečnosti, spoštovanja, zaupanja …

Hvaležna

Do konca tega morja sem bila izmučena, a neskončno srečna in predvsem zdrava. Ter neskončno hvaležna za to, da lahko zjutraj sama vstanem, grem na stranišče, na sprehod, v cerkev več kot le, kadar me ima kdo možnost peljati, da mi ničesar resnično ne manjka. Pa da lahko vse to razkošje delim še s kom.

Sebi in vam želim, da bi imeli takšno (za)upanje, vero in ljubezen kot ljudje, ki jih kličemo bolni, invalidni, prizadeti, drugačni, jih zapirmo v ločene zavode in nam je kot družbi skrb zanje mnogokrat odveč. Čeprav imamo vsa sredstva, da bi jim pomagali in vključili v družbo, jih bolj ali manj prepuščamo same sebi, revščini, samoti in izobčenosti. Še več, materam, ki jih rojevajo, svetujemo, naj takšna življenja splavijo.

Niti kanček manj spoštovanja

Tokrat sem kratko preizkusila, kako je v tej koži. A že jutri sem lahko trajno bolna, prizadeta, invalidna drugačna. Vsakdo je lahko. A si zato ne zasluži niti kanček manj spoštovanja, saj je “vse in v vseh Kristus,” kot piše Pavel v danes branem pismu Kološanom.

Nazadnje je Bog le potegnil ven najboljše.