Zakaj starši, ki opravljajo druge, škodujejo tudi svojim otrokom?

Foto: Shutterstock

Pogovori o drugih ljudeh so v vsakdanjem življenju neizogibni. Vendar pa med te pogovore ne sodi opravljanje.

Opravljanje je širjenje nepreverjenih, škodljivih, večkrat celo neresničnih informacij o drugih. Obrekovanje je še hujše – pomeni lažnivo govorjenje o nekom z namenom, da bi mu škodovali. Vsi poznamo razloge, zakaj je opravljanje nekoga napačno. In vendar radi vedno znova kaj povemo ali še bolje – slišimo!

Z opravljanjem škodimo škodimo tistim, ki so predmet govorice, pa tudi sebi. In – premalokrat se zavedamo – tudi svojim otrokom. Če so »kaj, zakaj in kdo je komu in kdaj kaj povedal ali naredil« pogosto teme naših pogovorov z drugimi, razmislimo, kaj s tem sporočamo svojemu otroku. Vemo, da je naš današnji zgled otrokova jutrišnja navada. In gotovo ne želimo, da bi postal opravljivec.

Opravljivost, ki vstopa v srce odraščajočega otroka

Opravljanje med vrstniki se začne že okoli osmega in devetega leta, pri dekletih tudi prej. Hihitajoča šepetanja se sprva zdijo neškodljiva. Neprimerni komentarji ter širjenje izmišljenih pa lahko pripelje do neželjenih posledic, ki si jih nihče ne želi izkusiti na lastni koži.

Tudi če ne sodimo med opravljive starše, je prav, da se o posledicah opravljanja in obrekovanja z otrokom pogovorimo. Če pa to opustimo in morda celo še sami pogosto opravljamo druge, svojemu otroku predajamo več škodljivih sporočil.

Z opravljanjem nekomu zmanjšujemo ugled in ga prizadenemo

Ko starši nekoga opravljamo, obstaja verjetnost, da otrok to osebo pozna. Govorimo o učiteljici, za katero smo po lastni presoji prepričani, da ne ravna pravično? Govorimo o starših otrokovega vrstnika, ker ne razmišljajo in ne ukrepajo tako kot mi? Se vpričo otrok pritožimo čez stare starše? Ali še huje – čez zakonca?

Vpričo sogovornika in vpričo otroka, ki posluša, obrekovani osebi zmanjšamo ugled. Otroka tako pošljemo v svet z negativnim predznanjem o človeku in z zmanjšanim spoštovanjem do ljudi. Sam od sebe pa mnenja najverjetneje ne bo spremenil.

Poleg staršev, sorojencev in širše družine so v otrokovem življenju zelo pomembni njegovi vrstniki. Starši med seboj večkrat komentiramo nesprejemljivo obnašanje drugih otrok, njihove navade, morda dajemo opazke na njihove sposobnosti. Zavestno se moramo odločiti, da o otrokovih vrstnikih ne podajamo slabega mnenja, saj si na podlagi tega lahko mnenje ustvari tudi otrok.

Sprva se moramo mi sami zavedati, da opravljanje ni le zabavno govorjenje o drugih, temveč da z govoricami lahko dotično osebo močno užalimo in prizadenemo. Le tako bomo to sporočilo lahko predali tudi svojemu otroku.

Kaj z opravljanjem sporočamo otroku?

Kadar opravljamo, se otrok neposredno od nas nauči več stvari. Kot osnovno posledico sprejmejo opravljanje kot nekaj samoumevnega in to navadno začnejo početi tudi med svojimi vrstniki. Poleg tega otrok, ki večkrat posluša lažnivo ali negativno govorjenje o drugih, razvije občutek nezaupanja v ljudi. Hkrati lahko dosežemo, da se bo vedno spraševal, kaj se o njem govori za njegovim hrbtom, s čimer mu nižamo samopodobo.

Če starši opravljamo, otrok sprejme opravljanje kot nekaj samoumevnega. Poleg tega otrok, ki večkrat posluša lažnivo ali negativno govorjenje o drugih, razvije občutek nezaupanja v ljudi.

Kako z otrokom spregovoriti o opravljanju?

Ko boste otroka zalotili med opravljanjem drugih, je več načinov, da mu predstavite negativne posledice tega dejanja. Ena od učinkovitih metod je v tem primeru zagotovo igra vlog. Postavite otroka v vlogo žrtve opravljanja ali obrekovanja in se pogovarjajte o občutkih.

Tudi če otrok ne želi opravljati, se gotovo kdaj znajde v situaciji, ko je priča govoricam. Povejte mu ali z zgledom pokažite, da lahko v takem primeru enostavno reče: »Ne želim govoriti o nekom, ki se ne more braniti.«

Vzgojite otroka, ki bo kljub skušnjavi imel dovolj moči in visoke samopodobe, da bo znal tak pogovor primerno zaključiti. Opravljanje namreč potrebuje občinstvo in ne vi ne vaš otrok ne bodite del tega.

O opravljanju v Svetem pismu

V Svetem pismu je na več mestih jasno izraženo, da je opravljenje, obrekovanje, obsojanje neprimerno. Spodaj izbrani citati bodo gotovo dobra vzpodbuda ob naslednji priložnosti, ko se bomo znašli v pogovoru »o nekom«.

»Ne sodite, da ne boste sojeni! … Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« (Mt 7, 1-3)

»Znebite se torej vsakršne hudobije in zvijačnosti, hinavščine, nevoščljivosti in vsakršnega obrekovanja.« (1 Pt 2, 1)

»Bratje, ne govorite drug proti drugemu!«  (Jak 4,11)

»Ne obrekuj služabnika pri njegovem gospodarju.« (Prg 30, 10)

Moč besede ima velik vpliv na ljudi – zato izkoristimo to za pozitivna sporočila in ne zapravljajmo časa s sejanjem govoric. S tem bomo hkrati poskrbeli, da bodo tudi naši otroci v drugih znali videti predvsem dobro.