Fotografija je generirana z UIDve pretresljivi zgodbi, ena s slovenskih družbenih omrežij in druga iz zagrebške psihiatrične bolnišnice, sta me v zadnjih dneh prisilili v razmislek. Kako daleč smo kot družba pripravljeni iti v obsojanju, poniževanju in nasilju nad drugim človekom? In kdaj smo izgubili tisto osnovno človeško občutljivost, zaradi katere bi nas morala tuja bolečina ustaviti?
V zadnjih dneh spremljam dve zgodbi, ki na prvi pogled nimata prav nič skupnega. Na eni strani javno razčiščevanje razhoda znanega slovenskega para, Boštjana Romiha in Nine Pečar. Na drugi strani pretresljiv primer iz zagrebške psihiatrične bolnišnice, kjer je umrl 32-letni pacient, za njegovo smrt pa so zaradi suma hudega kaznivega dejanja osumljeni štirje zaposleni.
Dva različna svetova. Dve povsem različni zgodbi. A sam v njiju vidim nekaj, kar me vedno bolj skrbi.
Našo izgubo občutljivosti za sočloveka.
Ob spremljanju prve zgodbe se ne sprašujem toliko, kdo ima prav. Ne zanima me, kdo je bil boljši partner, kdo je koga prizadel, kdo govori resnico in kdo zamolči kakšno podrobnost. Pravzaprav se mi zdi že samo dejstvo, da bi o tem morali odločati mi, popolnoma zgrešeno. Sprašujem se nekaj drugega.
Kdaj smo začeli verjeti, da lahko razpad odnosa razrešimo s tem, da javno pokažemo s prstom na človeka, ki smo ga nekoč ljubili?
Kdaj smo prišli tako daleč, da se nam zdi povsem sprejemljivo svoje najintimnejše bolečine, razočaranja in medsebojne očitke razgrniti pred tisoče neznancev? Kdaj smo začeli verjeti, da lahko razpad odnosa razrešimo s tem, da javno pokažemo s prstom na človeka, ki smo ga nekoč ljubili?
Kdaj smo se mi, popolni neznanci, začeli čutiti poklicane, da v takšni zgodbi razsojamo?
In še bolj me skrbi nekaj drugega. Da imamo občutek, da moramo izbrati stran. Da enega povzdignemo, drugega poteptamo. Da brez poznavanja njunega odnosa, njunih pogovorov, njunih stisk in vsega, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, samozavestno razglasimo, kdo je kriv in kdo nedolžen.
Kot da je razpad partnerskega odnosa nogometna tekma, na kateri moramo navijati za eno moštvo. Pa vendar v takšnih bitkah ni zmagovalcev.
Lahko nekdo dobi več všečkov, več podpore, več naklonjenih komentarjev. Lahko javnost nekoga razglasi za žrtev in drugega za krivca. Toda ali je zaradi tega bolečina manjša? Ali je odnos kaj manj porušen? Ali sta zaradi tega dva človeka, ki sta se nekoč imela rada, kaj bližje miru? Sta družini obeh vpletenih, kaj manj prizadeti?
Ne želim zanikati pomena tega, da človek spregovori o nasilju, kadar ga doživlja. Še posebej ne, kadar potrebuje pomoč in zaščito. Toda med tem, da človek poišče pomoč, in tem, da javnost prevzame vlogo sodnika ter začne nekoga kolektivno poniževati, je velika razlika.
Lahko javnost nekoga razglasi za žrtev in drugega za krivca. Toda ali je zaradi tega bolečina manjša? Ali je odnos kaj manj porušen?
In prav tu smo po mojem mnenju kot družba nevarno zašli.
Od besed do blazine na obrazu
Potem pa pogledam posnetke oziroma preberem opise dogajanja v zagrebški psihiatrični bolnišnici.
Človek. Bolan, ranljiv, v stiski. Nekdo, ki je prišel v ustanovo, kjer bi moral dobiti pomoč. Nekdo, ki je bil popolnoma odvisen od ljudi okoli sebe.
Po doslej objavljenih ugotovitvah preiskave so mu zaposleni med nasilnim ravnanjem približno sedem minut in pol držali blazino na glavi, ob tem pa je bil izpostavljen tudi udarcem. Umrl je. Kazenska odgovornost osumljenih še ni pravnomočno ugotovljena.
Ko sem prebiral te podrobnosti, sem se ustavil ob eni sami misli. Kako je mogoče, da pred seboj več ne vidiš človeka? Kako je mogoče gledati nekoga, ki je nemočen, prestrašen, ki se ne more braniti, pa v tebi nekaj ne zavpije, da se mora to ustaviti?
Sedem minut in pol. Poskusite si predstavljati ta čas. Ne gre za trenutek, za eno samo sekundo, ko nekdo izgubi nadzor nad seboj. Gre za dolge minute, v katerih bi se lahko nekdo ustavil. V katerih bi lahko nekdo drug rekel: “Dovolj. To je človek.”
In prav ta misel me je pripeljala nazaj k prvi zgodbi. Seveda ne trdim, da je žaljiv komentar na Facebooku enak fizičnemu nasilju, ki lahko človeku vzame življenje. Niti ne, da eno nujno vodi v drugo.
A vendar se sprašujem, ali se oboje ne začne pri nečem podobnem. Pri trenutku, ko v drugem človeku ne vidimo več človeka.
Ko vidimo samo še nekoga, ki nima prav. Nekoga, ki je kriv. Nekoga, ki si zasluži kazen, ponižanje, javno sramotenje. Nekoga, do katerega nam ni več treba biti sočuten.
Ne gre za trenutek, za eno samo sekundo, ko nekdo izgubi nadzor nad seboj. Gre za dolge minute, v katerih bi se lahko nekdo ustavil. V katerih bi lahko nekdo drug rekel: “Dovolj. To je človek.”
Na družbenih omrežjih to naredimo s komentarjem, posmehom, žaljivko ali deljenjem objave, ki nekoga ponižuje. V resničnem življenju pa lahko izguba občutka za dostojanstvo drugega človeka dobi neprimerno hujše in nepopravljive posledice.
In čeprav sta dejanji neprimerljivi po teži, me straši misel, kako hitro lahko začnemo opravičevati trpljenje človeka, za katerega smo se odločili, da je na napačni strani.
Kaj pa, če bi bil to nekdo, ki ga imamo radi?
Morda na vse to gledam tudi nekoliko drugače zaradi svoje življenjske izkušnje.
Že vrsto let živim v svetu, v katerem imajo človeška ranljivost, nemoč in odvisnost od pomoči drugih povsem drugačno težo. V svetu, kjer zelo dobro vem, kaj pomeni, ko življenje nekoga, ki ga imaš neizmerno rad, zaupaš v roke drugim ljudem.
Ko tvoj otrok potrebuje pomoč, ko je bolan, ko sam ne more povedati vsega, kar ga boli, si želiš predvsem eno. Da bodo ljudje ob njem videli človeka. Ne diagnoze. Ne težave. Ne obremenitve. Ne nekoga, ki jim otežuje delo.
Ne želim si živeti v družbi, kjer je treba biti močan, zdrav, uspešen ali priljubljen, da si zaslužiš spoštovanje. Še manj pa v družbi, kjer moraš imeti prav, da si zaslužiš človečnost.
In prav zato me takšne zgodbe toliko bolj prizadenejo. Ker vem, kako pomembno je, da nas ob drugem človeku ne zapusti sočutje. Da tudi takrat, ko je težko, ko smo izčrpani, ko ne razumemo njegovega vedenja ali se z njim ne strinjamo, ne pozabimo na njegovo dostojanstvo.
Ne želim si živeti v družbi, kjer je treba biti močan, zdrav, uspešen ali priljubljen, da si zaslužiš spoštovanje. Še manj pa v družbi, kjer moraš imeti prav, da si zaslužiš človečnost.
Morda je čas, da nehamo izbirati strani
Vem, da je veliko lažje napisati oster komentar kot poskušati razumeti. Veliko lažje je nekoga obsoditi kot priznati, da o njegovi zgodbi ne vemo dovolj. In veliko lažje je navijati za nekoga, ki nam je bližje, kot sprejeti, da je lahko na obeh straneh veliko bolečine.
A morda je prav v tem preizkus naše človečnosti. Da človeku, s katerim se ne strinjamo, ne odvzamemo dostojanstva.
Da znamo obsoditi nasilje, ne da bi ob tem postali nasilni tudi sami. Da razumemo, da za vsako zgodbo, ki jo na družbenih omrežjih spremljamo kot naslednjo zanimivo dramo, stojijo resnični ljudje. Njihovi otroci. Njihovi starši. Njihove družine. Njihove stiske, ki se ne končajo, ko mi odložimo telefon.
Ob teh dveh zgodbah se zato ne sprašujem, na čigavi strani sem. Ne vem, kdo ima prav v razpadu partnerskega odnosa, ki ga spremlja slovenska javnost. In o tem niti ne želim razsojati. Vem pa, da nihče ne potrebuje množice neznancev, ki bi njegovo bolečino spreminjala v javno zabavo. V zagrebški bolnišnici pa je življenje izgubil človek, ki bi moral biti deležen pomoči in zaščite.
Odgovornost za njegovo smrt morajo ugotoviti pristojni organi, vprašanje človečnosti pa ostaja za vse nas.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Nada Zupančič: Ravno tisto, kar si v odnosu najbolj želim, mi drugi najtežje da
Meta in Rudi Tavčar: “Za otroka je najbolj travmatično, če doživlja, da se starša sovražita”
Matej Škufca: Ko te oče zapusti, se moraš sam naučiti reči: hvala za življenje!
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!


