Foto: AITo so besede, ki jih je Jezus rekel rimskemu stotniku, ko ga je prosil, naj reče le besedo in bo njegov bolni služabnik ozdravljen. Preberite odlomek, je kratek in zelo poveden – POVEZAVA
Tako zelo … aktivno se sliši. Kot da ima stotnik velik ali večinski del pri tem čudežu. Kot da je odvisno predvsem od njega, kar se bo zgodilo. Od tega, kar bo on veroval in ne od Jezusa.
Na nekem drugem mestu piše, da v svojem domačem kraju Jezus ni mogel storiti veliko čudežev in da se je čudil njihovi neveri. Spet drugje pravi Jezus, da če bomo imeli vsaj za ščepec vere (kot gorčično zrno), bomo premikali gore. Tudi kanaaski ženi, ki pride prosit za ozdravitev svoje hčere, je jasno povedano, da je uslišana le zaradi svoje vere. Jezus ji celo reče, da naj se ji zgodi, kot si želi. Ne ker on tako hoče, ampak ker ima žena vero. On ji najprej sploh ni nameraval pomagati.
Od koga je odvisen čudež?
To vse zveni tako, kot da bi bilo to, da se zgodi čudež odvisno od nas in od naše vere. A ni to malo čudno (ne čudežno!)?
Mi smo namreč danes prepričani, da je dober vernik tisti, ki vdano nosi svoje tegobe in veruje, da jih Bog dopušča z razlogom. Toda Jezus je v evangeliju nadvse jasen. Pohvali tiste, ki verujejo, da se lahko zgodi čudež in spremeni njihovo situacijo in ne tiste, ki pasivno trpijo in so vdani v usodo.
Ali nismo kristjani že davno upihnili ta živi plamen naše vere in svečo pospravili v predal, ga zaklenili in ključ dali v roke cerkve? Ki je skozi stoletja razvila izjemno zapleteno in prefinjeno teologijo pasivnosti in trpljenja.
Ali nismo bili naučeni naj voljno in stoično sprejemamo svoje tegobe, svoje stanje, svoje življenje, kakršnokoli že pač je. In da je največ, kar lahko storimo Bogu v čast, da voljno prenašamo, kar nam je bilo poslano na pot. In največkrat to še pripišemo Bogu? Kot da nam je on to poslal ali vsaj dopustil. In znamenje naše predanosti Bogu je vdanost v to nerazumljivo usodo. Smo vero v Boga, ki deluje, zamenjali za vero, ki predvsem sprejema in prenaša?
Kaj pa če je čudež odvisen zgolj od naše vere?
Bog se je s svojim učlovečenjem povezal s človeštvom na nov in nerazvezljiv način. Postal je eden od nas. Vcepil nas je nase.
Kaj pa če nam je Bog dal stalni dotok milosti, ki pa je kot vrvica, ki potrebuje plamen naše vere? Kaj pa če Bog želi, da ga počastimo – ne s svojo vdanostjo v usodo, ampak s svojo vero. Tudi vero v čudeže. Čudeže, ki se lahko zgodijo nam osebno. Našim bližnjim. Kaj če je milost tu, stalno dostopna, mi se pa moramo nanjo le priklopiti? S svojo vero. Kaj če sedimo zraven ugasnjenega aparata in žalostno držimo kabel v roki in vse življenje razmišljamo o elektriki, kablu, aparatu … nikoli pa ga ne vtaknemo v vtičnico? Kaj če si je Bog za nas zamislil povsem drugačno življenje? Polno čudežev.
To se sliši tako nerealno in tako zelo naivno. Nobene povezave nima z vsakodnevnim življenjem.
Ampak nekaj kljuva v to dejstvo. Vztrajno in vedno znova. Vzbuja dvom.
Kaj je to?
To so vendar Jezusove neposredne in nedvoumne besede o tem, da se nam bodo dogajali čudeži, če bomo verovali. Ne enkrat, večkrat pove to. Zelo jasno. Brez prispodobe in prilike. Tega ni mogoče razumeti v prenesenem smislu. Kakor si veroval, tako naj se ti zgodi.
In na drugem mestu: “Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.” (Jn, 14, 12)
Dvojna formula “resnično, resnično” ni zgolj poudarek, temveč Jezusovo zagotovilo, da nam razodeva zanesljivo resnico, ki jo moramo vzeti zares.
Torej, Jezus je zdravil bolne, hrome, slepe, neme, celo mrtve je obujal, pomirjal viharje, hodil po vodi, izganjal demone, množil hrano … Kaj pa mi? Kje je naša vera?
Naši mali tolažilni čudeži
Mi smo se prepričali, da se čudeži dogajajo. Takšni majhni. V duhovnost smo spustili neke ljubke krilatice, da je okoli nas vse polno čudežev, le oči je treba odpreti. Čudovita cvetlica v pozni jeseni je ljubek majhen čudež na našem sprehodu. Prijazna beseda neznanca je kot nežen božji dotik. Zelena luč na semaforju – Marijin nasmeh iz nebes. Čudež je tudi, če ste se prebili skozi ta članek do sem. 😇
Te mini čudeže smo pripravljeni sprejeti, ker so naše duše majhne. Lahko noro obožujem svojega psa, pa on lahko čuti le toliko moje ljubezni in naklonjenosti, koliko ima pač sposobnosti za to. Najbolj bo čutil mojo ljubezen, če mu dam pošteno kost. Ne bo pa se zavedal širine moje ljubezni ne glede na poezijo, ki mu jo napišem. (Če sem že tako daleč je v vsakem primeru boljše, da si najdem moškega 😉)
Lahko obožujem svoje ribice v akvariju, pa je edini način, da bodo one čutile mojo ljubezen ta, da jim dam hrano in primerno okolje. Pa še potem se bodo le megleno zavedale, da obstaja nekdo, ki skrbi za njih. Ali pa še to ne.
Pravzaprav smo še res najbolj podobni ribam v akvariju.
Da ne zaidemo predaleč – Jezus nam je v evangelijih večkrat in zelo jasno povedal, da so nam čudeži na voljo – če le imamo vero. Tudi čisto malo vere je dovolj. Tako majhne kot gorčično zrno. In ne, Jezus ne govori o nekih mini čudežih, s katerimi bi se tolažili, ker se nam ne dogajajo veliki. Lepota narave in prijaznost soljudi sta že v osnovnih nastavitvah – vključena že v osnovni aranžma tega zemeljskega potovanja. Jezus govori o čudežih ozdravitve. O hromih, ki hodijo. Slepih, ki vidijo. O morju, ki se umakne. O gori, ki se premakne. O hrani, ki se pomnoži. O demonih, ki bežijo.
Morda pa je božje kraljestvo že tukaj. Zakaj vendar ne stopimo vanj?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
