Robert Mlakar: “Otrok potrebuje očetov blagoslov, ne njegovega kalupa”

Vir: osebni arhiv

Družinski in zakonski terapevt Robert Mlakar že vrsto let vodi skupine, v katerih se srečujejo samo moški. Do tega dela ga je pripeljalo lastno iskanje, kako se bolje počutiti v svoji koži. V skupinah danes vsak teden vidi, kaj se zgodi, ko moški pred drugimi moškimi končno spregovori o tem, kar je leta nosil sam. Nekdo lahko vodi sto ljudi, doma pa si ne upa postaviti meje lastni ženi. Spet drugi leta in leta čaka, da bi ga oče poklical samo zato, da bi ga vprašal, kako je in ne, da spet potrebuje njegovo pomoč. 

G. Robert, kaj vas je pripeljalo do tega, da ste se začeli posvečati delu z moškimi?

Po mojem mnenju je bilo to najprej iskanje samega sebe. Velikokrat je to bilo vprašanje, kako kot moški avtentično živim v tem svetu, s kom in kako se preverjam, in kako to izgleda, če ni ravno cigaret, alkohola in podobnih spodbujevalcev ali zatiralcev sramu zraven. Ni bilo prav dosti okolja, kjer bi to lahko počel na kakšen bolj zdrav način. S kolegi smo se bolj merili, tekmovali, primerjali.

V čem ste se primerjali?

Kdo zabije več golov, kdo je spretnejši pri puncah, kdo je hitrejši, kdo hitreje teče. To je bilo, ko sem še bil mlajši. Skratka, imel sem ogromno vprašanj, dodatno sem imel težave na področju, kako drugim postavljati meje in vem, da imajo tudi danes moški s tem ogromno težav. Do določene mere je to običajna razvojna faza odraščajočega dečka, lahko pa takšno vedenje postane tudi toksično. Spraševal sem se, kje lahko okrepim samozavest in izboljšam samopodobo.

Nato sem se odločil za študij zakonske in družinske terapije in obiskoval tudi skupino pri Sanji Rozman. Že takrat sem razmišljal, da bi delal z moškimi. V vseh teh skupinah je bila namreč velika večina žensk. V Sanjini skupini sva se s kolegom celo šalila, da sva tako ali tako edina moška. Zato sva skupaj hodila v hribe, kjer sva se pogovarjala o vsem, česar v skupini nisva mogla izraziti. Kakor koli obrneš, se je pred ženskami težko popolnoma odpreti in govoriti o najbolj intimnih stvareh. Prav to pa bi moški morda najbolj potrebovali, saj bi videli, da imajo tudi drugi podobne negotovosti.

Vsak pride, ko je pripravljen, in ostane, dokler potrebuje.

Potem se mi je ponudila priložnost: moj mentor Boštjan Čampa, ki je pred leti ustanovil moške skupine in jih tudi vodil, ravno takrat ni imel sodelavca. Šlo je za kratke, trimesečne skupine z jasno strukturo in natančno izdelanim programom. Ob njem sem se naučil voditi in vodil sem približno pet ali šest takšnih moških skupin.

V tistem času sem že več let izvajal individualne, partnerske in družinske terapije, ter še vedno obiskoval skupino pri Sanji Rozman. Všeč so mi bila številna terapevtska sredstva, ki jih je uporabljala, in dobil sem idejo, da bi nekatera prenesel v moške skupine. Želel sem, da bi skupine trajale dlje in da bi moški v njih lahko okrevali od kompleksne travme in od nekemičnih odvisnosti, na primer od pametne tehnologije. Namenjene naj bi bile tudi tistim, ki so že abstinenti.

Tako sem za osnovo vzel relacijsko terapijo, jo obogatil z nekaterimi sredstvi s  pristopa Sanje Rozman in oblikoval program za moške, ki ga vodim še danes. V skupini je okoli deset moških. Kdor pride na novo, se hitro vključi. Skupina nima roka trajanja: vsak pride, ko je pripravljen, in ostane, dokler potrebuje.

Kako skupina sprejme novega člana? Ponavadi se je težko odpreti, če veš, da si novinec in morda tudi drugi zablokirajo, ko pride nekdo nov zraven.

To je bil sprva večji strah. Tudi z mentorjem sva se veliko pogovarjala, kako to zastaviti pol-odprto. Ampak rezultat je vsakič presenetljiv. Zdi se mi, da ko nov moški pride v skupino, je kot da je preskočil tri mesece, ker ostali že delijo, govorijo zelo odprto, in tudi tisti, ki so morda prišli z zelo hudimi travmami ali pa so prišli reševat stisko v partnerskem odnosu – kar je pogosto – se hitro umestijo in hitro dobijo »dovoljenje« za govorjenje. Vedno znova sem presenečen, kako globoko gredo in koliko različnih vsebin se hkrati sproži. In to lahko gre za ljudi, ki so že hodili na individualno terapijo, pa so se relacijske travme pokazale šele v tej skupini.

Zakaj se to odpre šele pri vas?

Moški pred ženskami si hitro nadenemo neko masko, da smo frajerji.

Če gre za nek problem, povezan s spolnostjo ali negotovostjo na tem področju, ga težko deliš v neki skupini, kjer so samo ženske. Tudi ni vsak moški pripravljen svojih najglobljih težav v povezavi s spolnosti deliti s terapevtko. Moški si pred ženskami hitro nadenemo neko masko, da smo frajerji. Ko pa si pred drugimi moškimi v skupini, kjer je med njimi lahko nekdo zelo uspešen menedžer ali vodja podjetja in je v skupini zelo iskren in pokaže svojo ranljivost – s teboj deli zakonske težave, prizna da ne zna postaviti meje, da se boji svoje žene, medtem ko se ne boji sto ljudi pod seboj – pa se tudi sam lažje odpreš.

Se pravi, ena ranljivost da pogum drugi, da se odpre …

Ko spregovoriš oz. ko sram postaviš »na ogled« in pri tem ne naletiš na obsojanje, sram izgine. Prav to se zgodi v skupini: vsak razkrije toliko, da si nihče ne upa odzvati s prezirom, saj vsak dobro ve, kako ranljiv je sam, ko govori o tako intimnih stvareh. Ta krog se potem nadaljuje, zato se ljudje v takem okolju bolj odprejo. Ni pa to za vsakogar. Nekateri o svoji stiski pred skupino preprosto ne morejo govoriti.

Kar zadeva izvor sramu, lahko iz relacijske perspektive povem, da sram pomeni prekinitev odnosa, ki ni bila popravljena.

Recimo?

Recimo, da otrok nekaj razbije. Ker je bila to za mamo zelo dragocena vaza, je prizadeta in mu odtegne pozornost. Osredotočena je na svojo žalost, zato sploh ne opazi, da je otroka popolnoma preplavil sram, in mu iz njega ne pomaga.

Otrok ne ve, kaj se z njim dogaja. Sram mu vzame vso energijo in sproži zamrznitveni odziv telesa. Prvič ga doživi okoli prvega leta, ko začne plaziti in se vsega dotikati. Ko ga ustaviš, na primer pri vtičnici, doživi globok sram. Če mu ne pokažeš, da je z njim in z vajinim odnosom vse v redu, ga bo ponotranjil.

Druga, še težja plat te teme so hujše zgodbe – ko so ljudje sicer imeli otroke, a se soočajo s takšnimi stiskami, da jim je otrok v breme. Tu ne gre več za posamezen spodrsljaj, temveč za trajno prekinitev odnosa.

V takih primerih otrok pride do lastnega sklepa – seveda po otroško, saj drugače razmišljati še ne zna: »Jaz sem odveč«, »Jaz sem problem«, »Nisem v redu«, »Nisem dovolj dober.« Prav tu je korenina sramu, ki ga ti ljudje nosijo s seboj.

Bi rekli, da so fantje na tem področju bolj občutljivi kot dekleta?

Pri fantih je težava v tem, da ne morejo svobodno izraziti vseh čustev. Jeza je dovoljena, žalost, strah in sram pa ne več. »Kaj si tako prestrašen? Si dec ali nisi?« slišijo. Ker jim nihče ne pomaga teh čustev uravnati, sram ostane nereguliran.

Fante vzgajamo, kot da smo ves čas v nekakšnem vojnem stanju.

Ne smemo pozabiti niti na transgeneracijski prenos sramu, ki ga je v Sloveniji zelo veliko, saj so v mnogih družinah prisotne zasvojenosti in družinske skrivnosti. Klasičen primer je prav družinska skrivnost: oče ima afero, starša pa se pretvarjata, da je vse v redu. Otrok začuti, da nekaj ni prav, in ker ne razume, kaj se dogaja, si to razlaga, kot da je z njim nekaj narobe. V resnici pa ga oblikuje prav ta neizrečena energija, saj je čustvo navsezadnje e-motion, energija v gibanju.

Ta energija sramu včasih potiska k tlom celotno družino. Ljudje si o tem tako ali tako ne upajo spregovoriti, ker je vse prekrito s sramom. Otrok pa niti ne ve, zakaj hodi po svetu s pogledom, uprtim v tla, in zakaj si ne upa pokazati, kdo je. Preprosto je v zamrznitvenem odzivu na takšno okolje.

Tretji vzrok je bolj sistemski: od moškega se od nekdaj pričakuje, da bo junak, da bo šel v vojsko, se boril in po potrebi umrl za domovino in družino. V takem okolju za strah in žalost preprosto ni prostora, saj nista dovoljena. Fante torej vzgajamo, kot da smo ves čas v nekakšnem vojnem stanju.

Pri tem pa govorimo o fantih, ne o odraslih moških. Ti seveda že veliko bolje regulirajo čustva, sram pa se naseli že v otroka, ki je star šele eno ali dve leti.

V enem izmed članku ste omenili izkušnjo moškega, ki je razmišljal o odnosu s svojim očetom, da se je oče na svojega sina »spomnil« samo, ko je potreboval pomoč pri delu. Tega se mi zdi, da je pri nas veliko. Pokličem te, ko te bom potreboval. Kako tak odnos vpliva na otroka?

Pomembno je, da sva z otrokom v »bivanju« in ne v »delanju«.

Sporočilo je zelo jasno: »Ti si tu zame, jaz pa zate sploh ne rabim biti.« Še posebej se pokaže, ko si v stiski. Si takrat vzamem čas in pridem k tebi? Ali pa ko je bil otrok majhen: rad bi se igral, ti pa si doma vedno imel kakšno drugo delo. Pomembno je, da sva z otrokom v »bivanju« in ne v »delanju«, saj se v igri rojevata ustvarjalnost in odnos. Če damo prednost delu, otroku sporočamo, da je delo vredno več kot on.

Ta moški je osemnajst let čakal, da bi ga oče kdaj poklical in vprašal, kako je. Oče pa ga je klical le, da bi preveril, ali ima čas, da mu pomaga. Nekje globoko je verjetno vedel, da ga ima oče rad, a ga je to zelo bolelo. Počutil se je izrabljenega, tudi čustveno, saj je oče ves čas pričakoval, da ga bo sin poslušal in se z njim pogovarjal o njegovih težavah. Sin pa si je želel, da bi oče vsaj enkrat naredil zanj to, kar je on ves čas delal za očeta. Vlogi sta se namreč zamenjali.

Ko je ta mož obiskoval skupino, je očitno tudi njegov oče začel brati o teh stvareh. Po vseh teh letih je končno dojel, ga poklical in ga samo vprašal, kako je. Sin v tistem šoku ni mogel ničesar odgovoriti. Vse, kar je prišlo iz njega, je bilo: »Si ti trezen?« Ko je odložil telefon, se je zjokal. Ni mogel verjeti, da ga je oče končno videl kot človeka.

Razumem, od kod ta vzorec. Verjetno izvira še iz povojnih časov, ko je primanjkovalo ljudi in so se države obnavljale. Verjamem, da so ljudje takrat res imeli otroke tudi zato, da bi jim ti pomagali. Posledice takšne vzgoje smo čutili še mi. Mame so morda imele več posluha za čustva, očetovska vzgoja pa se je večinoma vrtela okoli stavkov, kot sta »Pridi mi pomagat« in »To potrebujem«. Če je imel sin srečo, je bilo to celo zabavno, saj sta delala skupaj. Če je ni imel, je bil oče ob tem še nergav.

Pogosto možje tudi pripovedujejo, da so jim očetje postavljali nemogoča pričakovanja, ali jih zasmehovali, če niso ustrezali podobi “pravega moškega”, ali če niso izbrali dovolj “moškega” poklica. Recimo, da so umetniki, socialni delavci, terapevti in podobno. Kaj bi sporočili takim očetom, ki imajo določena pričakovanja glede poklica svojega sina?

Starši pogosto sami določijo otrokov poklic.

Ob tem vprašanju najprej pomislim na to, da starši pogosto sami določijo otrokov poklic. Že kot otroci namreč v družini igramo določene vloge in v takšni zgodbi bo otrok skoraj gotovo prevzel vlogo reševalca. Če je na primer oče rigiden, mama pa zelo popustljiva, bo otrok ves čas reševal enega od njiju. Iz socialnega dela je ta otrok v resnici »diplomiral« že v četrtem razredu osnovne šole, pozneje je dobil le še uradno potrdilo. Tudi terapevti vemo, zakaj smo terapevti. (smeh) Tudi mi smo to počeli že doma.

Takemu očetu pa bi rekel: otrok potrebuje predvsem tvoj blagoslov, ne tvojega kalupa. V živalskem svetu odrasle živali svoje mladiče potisnejo v svet. Ljudje pa otroke radi zadržimo zase, da bi na primer eden od njih prevzel kmetijo ali posel, in jih z različnimi prijemi skušamo stlačiti v kalup, namesto da bi jim dali blagoslov: »Bodi to, kar si. Osvobajam te.« Sicer jim ves čas nalagamo krivdo: »To ni moško. Jaz imam delavnico, ti pa boš za denar poslušal ljudi?«

Kaj se zgodi na koncu? Če otroka držiš tako na kratko, zapraviš odnos z njim. Odnos, ki temelji na sramu in strahu, ne more temeljiti na ljubezni. Takšni otroci se očeta bojijo, ker se ne čutijo sprejete.

Veliko delate z moškimi, ki jih je zaznamovala kompleksna travma. Ali lahko starši tovrstno travmo povzročimo mimogrede, ne da bi se sploh zavedali, ali gre za zavestno ravnanje?

Ko govorimo o kompleksni travmi so zgodbe različne, a gre praviloma za prekinitve odnosa, zanemarjanje, občutek nezaželenosti otroka. V grobem je to travma, ki se kronično ponavlja.

Na vprašanje, ali starši to počnemo mimogrede ali zavestno, lahko odgovorim, da gre za oboje. Veliko je odvisno od otroštva staršev samih in vrste navezanosti, ki jo razvijejo. Na primer dezorganizirana ali ambivalentna navezanost, kjer je otrok soočen s tem, kot da ima »dve mami«: enkrat je mama v redu, stabilna, ljubeča, drugič pa ima »slab dan« – pije, zanemarja otroka, ga morda ne previje, je nasilna. Enako lahko velja za očeta. Tukaj so potem nastavki za kronične travme.

Kje se tem ljudem najpogosteje »zatakne« v odraslem življenju?

Mož doživi, kot bi stal pred slonom, v resnici pa pred njim stoji petdesetletna žena.

Kje se tem ljudem »zatakne«? Pravzaprav na skoraj vseh področjih življenja. Na kakšnem še nekako delujejo, na primer v službi, a sčasoma pride do izgorelosti ali depresije. V odnosih jim težko uspe, ker vsak partnerkin jezen pogled v njih sproži enak odziv, kot če bi bili v nevarnosti. Mož to doživi, kot bi stal pred slonom, v resnici pa pred njim stoji petdesetletna žena, ki jo ima rad in je samo utrujena prišla iz službe. Takšna interakcija sproži enega od preživetvenih odzivov.

Nekateri se borijo in so lahko zelo nevarni, saj lahko pride tudi do nasilja. Drugi zamrznejo in se ne zmorejo odzvati, temveč se iz odnosa umaknejo. Tretji pa bežijo: pogosto menjavajo partnerke, ker se bojijo vezi.

Kako pa se ti spominjajo svojega otroštva?

Bolj ko mi na začetku terapije zatrjujejo, da so imeli s starši odličen odnos, bolj postajam pozoren. Pozneje namreč pogosto poslušam, kakšno je bilo njihovo otroštvo v resnici. Zelo daleč od idealnega. Nekateri imajo spomin na grozo otroštva in povedo, da starše celo sovražijo. Tisti pa, ki so imeli običajen odnos s starši, dokaj realno ocenijo odnos in brez težav priznajo, da so bili njihovi starši včasih tudi tečni. (smeh)

Drugi velik problem pri kompleksni posttravmatski stresni motnji je, da ljudje skušajo pomiriti bolečino nezadovoljenih razvojnih in čustvenih potreb. Ta bolečina se kaže kot ponavljajoča se depresija, tesnoba, notranja praznina in/ali močan sram. Radikalen sram, pa tudi jeza nase, lahko človeka pripelje celo do samomora. Zato včasih samomor poimenujemo tudi »sramomor«.

Kako tako ranjeni ljudje iščejo rešitev?

Začasno olajšanje pogosto najdejo v zasvojenosti. Pri nekemičnih zasvojenostih je to lahko samozadovoljevanje, pornografija, televizija, telefon, igre na srečo ali tvegano vedenje, pri kemičnih pa droge in alkohol. V vseh primerih gre za to, da za trenutek ne čutijo kronične travme, saj jo zasvojenost vsaj nekoliko omili.

Sledi samodestruktivno vedenje, ki je pravzaprav ponavljanje uničenja, ki jim ga je nekoč povzročil nekdo drug, le da si ga zdaj povzročajo sami.