Vedno se izogibam konfliktu – in plačujem zato visoko ceno

Foto: Canva

Imam težavo, ki me ovira pri vsakdanjem življenju in to že od otroštva. To je, da se za vsako ceno izogibam konfliktom. Pa to niti ne v odnosu z možem in otroki, ampak predvsem v zunanjem svetu in tudi s sorodniki – predvsem taščo in tastom in pa v službi. Vedno se raje umaknem, nikoli se ne postavim zase, raje potrpim, uredim stvari tako, da do konflikta sploh ne pride … Morda se to sliši kot lepa lastnost in jaz kot miroljubna oseba, a to od mene zahteva zelo veliko psihične energije. Ko pa do nekega konflikta pride – zamrznem. To so v službi sodelavke že opazile in nekatere to izkoriščajo. Najbrž to izvira iz otroštva, ko se sploh nisem smela jeziti … pa ne bi rada brskala po preteklosti, rada bi neka orodja, kako naj si pomagam danes, da se bom vsaj malo bolj postavila zase in ne ob otrpnila, ko pride možnost za konflikt. Hvala že vnaprej za odgovor. 

Izogibanje konfliktom je energetsko zelo zahtevna strategija, ki navadno rojeva nove težave, saj je konflikt včasih neizbežen, ko skušamo zaščititi svoje meje ali uveljaviti svoje potrebe.

Zamrznitev kot tretji odziv na ogroženost

Kar vas najbolj bremeni je, da se niti ne morete odločiti, da se izognete konfliktom, ampak se vam to kar zgodi, ko zmrznete. Želel bi, da razumete, da to ni znak šibkosti, ampak je (bil) način preživetja, ki ste se ga naučili verjetno zelo zgodaj v življenju. Ko govorimo o odzivih na ogroženost, običajno pomislimo na boj ali beg. Obstaja pa še tretji odziv, ki smo ga podedovali od svojih živalskih prednikov – zamrznitev. To je takrat, ko organizem oceni, da ne boj ne beg nista smiselna, ker je nevarnost prevelika, zato gre v stanje zamrznitve (in »upa«, da bo plenilec ocenil, da je »mrtva« in jo pustil pri miru).

Verjetno so tudi pri vas kot otroku bili tako boj (dodatna jeza in agresija) kot beg (strah in umik) strategiji, ki sta pri starših poslabšala odziv, zato ste se enostavno odklopili in čakali, da mine. To strategijo so možgani povezali z notranjimi občutki jeze oz. vznemirjenja in zunanjimi signali konflikta v situaciji, ki je ogrožajoča (avtoriteta, tuji ljudje ipd.), zato vedno, ko organizem to zazna, zamrznete, tj. greste v »varnostni način« preživetja.

Dobra novica je, da vse, česar ste se naučili, se lahko ‘od-naučite’ (oz. se naučite nekaj novega). V vašem primeru se niste naučili zamrznitve (ta odziv je avtomatski in podedovan), ampak ste se naučili, kateri signali kažejo na bližajočo katastrofo, kar aktivira avtomatski odziv. Izziv je torej naučiti možgane, da (potencialni) konflikt lahko preživijo in ne rabijo iti v varnostni način (zamrznitev, pa tudi ne boj ali beg).

Izogibanje konfliktom je energetsko zelo zahtevna strategija, ki navadno rojeva nove težave.

Kako naučiti možgane ravnati drugače?

Tako kot vsako drugo stvar: postopno in potrpežljivo. To pomeni, da ne začnete pri ljudeh, ki so vam najbolj ogrožajoči (npr. sodelavke, tašča), ampak morda pri najbolj blagi sodelavki.

Prav tako ni smiselno začeti pri očitno konfliktnih situacijah, ampak lahko začnete s preprostim izražanjem želja in potreb oz. s postavljanjem meja v najbolj vsakdanjih situacijah (npr. danes ne bi šla na malico v menzo, raje bi naročila dostavo). Seveda je najprej potrebno prepoznati željo oz. potrebo.

Visoka cena izogibanja konflikta

Nekdo, ki se celo življenje prilagaja drugim v želji, da bi se izognil konfliktu, ima verjetno težave že pri prepoznavanju lastnih želja. Izražena želja namreč lahko pride v konflikt z željo drugega in če je to zelo ogrožajoče, otrok ne izraža več želja. Še več, najlažje je, če se sploh ne ukvarja s svojimi željami in potrebami, ampak jih enostavno potlači in se osredotoči na želje in potrebe drugega, saj mu to omogoča preživetje. Sčasoma postanejo lastne želje in potrebe tako globoko zakopane, da otrok (in kasneje odrasli) sploh več ne loči med svojimi potrebami in potrebami drugih. In dela, kar misli oz. predvideva, da drugim ugaja, saj je to najbolj gotova strategija, da ohrani mir.

A nenehna skrb za počutje drugih in hkratno potlačevanje svojih potreb je naporno. In tako ostaja v nas občutek utrujenosti, razočaranja, krivice in da nas drugi ne spoštujejo. Poleg tega – ko se izognemo konfliktu, se izognemo tudi rešitvi problema ali zadovoljitvi potrebe. Frustracija se zato nabira in ko je situacija bolj varna, napetost naenkrat popusti, podobno kot pri gejzirju. Navadno se najbolj varno počutimo ob bližnjih (otroci in mož), zato ob njih izbruhnemo. To pa nas le še bolj obremeni, saj čutimo, da smo šli preko meje, bližnji so pa tudi zmedeni, kako lahko neka minimalna težava sproži tak odziv.

Z raziskovanjem in upoštevanjem svojih želja in potreb boste tako dolgoročno naredili uslugo ne le sebi, ampak tudi svojim bližnjim.

Ko se izognemo konfliktu, se izognemo tudi rešitvi problema ali zadovoljitvi potrebe.

Kako priti v stik s potrebami in željami

Preprosto vprašajte se: »Kaj si trenutno želim oz. rabim?« Ko boste imeli prosti vikend, namesto da vprašate bližnje, kaj bi počeli, sami razmislite in predlagajte možu svojo željo. In če pride že izdelan predlog drugega, naj bo v mislih vaš takojšen odgovor »ne«, nato pa se vprašajte, ali bi mi to pasalo? To raziskovanje svojih želja nato lahko prakticirate v dnosih (npr. ko otroci rečejo, da bi zvečer palačinke, si v mislih recite »ne«, nato pa se vprašajte, kaj meni trenutno paše za večerjo – in potem to skušajte uveljaviti).

Verjetno se boste sprva počutili kot največji egoist sveta in krivi, ker »forsirate svoje želje«. A v resnici niso vaše potrebe nič manj vredne in pomembne kot potrebe drugih. Če boste vztrajali z izražanjem, boste s sčasoma ugotovili, da ostajate v odnosu in da vas imajo drugi radi tudi, ko so stvari po vaše. Z novo pridobljeno samozavestjo lahko širite svoj socialni krog uveljavljanja želja in potreb tudi na prijatelje, sodelavce in nazadnje tudi na tiste, ob katerih danes zmrznete.

Vrednost konflikta in jeze

Verjetno so vaši možgani v otroštvu povezali konflikt z nečim življenjsko ogrožajočim, kot je npr. zavrnitev (najbolj radikalna oblika zavrnitve je prepoved obstajanja: bolje, da te ni, kot da se jeziš). Ampak konflikt sam po sebi ne pomeni, da ste slaba oseba, sebični, agresivni (niti ne rabi drug biti tak). Preprosto pomeni, da imata dva človeka različne potrebe, želje ali poglede. Včasih se je potrebno potruditi izbrati eno rešitev, včasih je potreben skupen kompromis, včasih pa je tudi čisto ok, če se samo strinjamo, da se ne strinjamo (tudi v profesionalnem okolju).

Prav tako je pomembno tudi razjasniti pomen jeze, ki je bila v vašem otroštvu prepovedana. Jeza je naraven in funkcionalen odziv v situacijah, ko so kršene naše meje ali pomembne vrednote. Pomagajo, da zaščitimo sebe in svoje bližnje. Si predstavljate mamo, ki se vesela smehlja, ko drugi grozijo njenemu otroku? Brez zdrave jeze, se ne moremo zaščititi. Seveda to ne pomeni (nujno), da smo tudi agresivni.

Zares učinkovita je jeza, ko je ravno prav kontrolirana. Kot pes čuvaj, ki zna zarenčati, ko pride potencialno nevaren tujec, a vseeno pride k nam, ko mu to ukažemo. Je na preži, a ni izven kontrole. Če je jeza prepovedana, se rado zgodi, da je ne prepoznamo (in uporabimo), dokler ni tako nevzdržno, da izbruhnemo. Kar nam nato še potrdi prepričanje, da je jeza slaba in neobvladljiva.

A v resnici jeza potrebuje le udomačitev. To pomeni, da začnete prepoznavati, kaj se dogaja v telesu: ali je pospešen srčni utrip, se mišice napnejo, šine kri v glavo, vam stisne želodec? Ko prepoznate prve telesne znake, lahko poskusite upočasniti dihanje, se trdno opreti na tla in se za trenutek osredotočiti na okolico. Morda si lahko tudi v mislih rečete: jezna sem, a to je v redu. Nato razmislite, kaj bi rabili v tem trenutku (postaviti mejo, se umakniti) in to naredite.

Če boste vztrajali z izražanjem, boste s sčasoma ugotovili, da ostajate v odnosu in da vas imajo drugi radi tudi, ko so stvari po vaše.

Postopno, potrpežljivo in vztrajno

Morda je to za vas novo, verjetno pa veliko tega že veste. A čeprav veste, telo še vedno zamrzne. To je zato, ker ste se ga (oz. se je) celo otroštvo učilo, da je konflikt življenjsko ogrožajoč. To učenje ni bilo zavestno, ampak se je dogajalo avtomatično preko ponovitev. In sedaj je potrebno narediti spet dovolj ponovitev (nekatere raziskave omenjajo več tisoč ponovitev) situacij, ko ste tvegali konflikt in preživeli. Vsak tak tak dogodek je mala zmaga, ki pelje telo iz krča ob naslednjem konfliktu. A pot je dolga.

Kot že rečeno: začnite z izražanjem malih želja in z malimi konflikti, ki so nepomembni.

Pri večjih oz. zahtevnejših situacijah (npr. v službi oz. s taščo in tastom) je koristno, če vnaprej izdelate odgovore, ki vam lahko pomagajo. Ko človek zmrzne, namreč ne more jasno razmišljati. Zato pomaga, če ima kakšen stavek na zalogi. Če vas presenetijo z zahtevo, ob kateri zamrznete, lahko vseeno odgovorite: »Trenutno ne vem, kaj naj odgovorim. Potrebujem nekaj časa za razmislek.« ali »O tem bom premislila in ti odgovorim kasneje.«

Včasih se nam zdi, da moramo imeti zares dovolj dober razlog, da nekoga zavrnemo. To potem izpade, kot bi se opravičevali, drugi pa ob naših razlogih dobijo dodatno moč, da pritisnejo na nas. V resnici so najbolj učinkovite kratke in jasne izjave, brez dodatnega pojasnjevanja: »Ne morem prevzeti še ene dodatne naloge.« ali »To zame ni sprejemljivo.«

Navadno ni toliko problem naučiti se reči »ne«, ampak prenesti občutek krivde ali tesnobe, ki pride za njim. Toda če boste vztrajali, boste počasi, skozi male korake in dnevne izkušnje začeli ugotavljati: postavila sem se zase – in odnos, služba ali svet se zaradi tega niso sesuli.

Brskanje po preteklosti

Rekli ste, da ne želite brskati po preteklosti. Po eni strani vas razumem, saj »zakaj bi se ukvarjali s preteklostjo, če je ne moremo spremeniti«. A sprašujem se, koliko je skupnega izogibanju konfliktom in preteklosti. Predstavljam si, da bi bilo raziskovanje otroštva čustveno zelo zahtevno – podobno kot je zahtevno tvegati konflikt. V tem smislu bi bilo koristno srečati se z vsemi težkimi občutki iz otroštva, jih prečutiti in spustiti iz svojega življenja. Odrivanje težkih spominov zahteva veliko energije in tudi utruja. Ko uspemo začutiti občutke, ti izgubijo svojo moč, saj potem, ko grejo čez telo, se sprostijo. Podobno kot ima moč voda za jezom, ki se nabira dolgo časa. Ko pa jez spustimo, je sicer nekaj časa močen tok, nato pa ostane le še potoček, ki teče. Postanemo bolj pretočni za strah, jezo, žalost in druga neprijetna čustva.

Poleg tega je lahko dodana vrednost raziskovanja otroštva, da bolje razumete, od kje vse te odločitve, ki so vam pomagale živeti in ki še vedno vodijo vaše življenje (npr. da je jeza škodljiva, da je možnost konflikta smrtno nevarna itd.). Razumevanje tega lahko pomaga spremeniti stare odločitve v bolj funkcionalne.

Vsekakor je smiselno brskati po preteklosti toliko, da vam pomaga živeti sedanjost. In četudi boste imeli veliko »aha« trenutkov ob tem, bodo vaši možgani še vedno rabili dovolj novih izkušenj, da je mogoče tvegati konflikt in preživeti.

Verjamem, da boste ob tem začeli postopno doživljati, da ne le zmorete preživeti, ampak tudi zaživeti v polnosti in v bolj pristnih odnosih z bližnjimi. Vam želim poguma in vztrajnosti na tej poti.