Ko sanje dobijo blatne škornje

Foto: Canva

Moja najstniška leta so bila lepa, polna druženja, športa in skavtskih dogodivščin. Veliko vikendov sem preživela na duhovnih vajah ali na kakšnem drugem meni ljubem dogodku. Če pa sem bila doma, je mami skuhala kosilo, jaz pa sem šla lepo na sprehod ali – kar mi je bilo še ljubše – na kolo. Res sem rada opazovala naravo med kolesarjenjem. To me je neizmerno napolnilo.

Šla sem k maši tja, kamor sem si zaželela, in ob tisti uri, ki mi je najbolj ustrezala. Moja edina skrb sta bila šola in faks. Tako seveda razmišljam sedaj. Takrat pa vem, da sem sanjala predvsem o tem, da bi imela moža in otroke.

Ta želja je bila prisotna že na začetku srednje šole in je z leti postajala vse močnejša. Res sem si želela imeti otroke, skrbeti zanje in z njimi hoditi na sprehode. Predstavljala sem si, kako jih bom imela pet ali šest, kako bomo skupaj hodili v naravo, se igrali v gozdu, kako jim bom kuhala in jih uspavala.

Princ na belem konju oziroma v sivem Passatu

Nato pa sem spoznala svojega bodočega moža. Lahko bi mu rekla princ na belem konju, če ne bi vozil sivega Passata. 😀 Zaljubila sva se, tudi on je želel imeti veliko družino in po dveh letih hoje sva se poročila.

Kmalu so moje sanje prišle v realni obliki. 😀

Dobro se spomnim neke nedelje zgodaj zjutraj. Mož je bil utrujen od delovnega tedna in je še spal. Imela sem novorojenčka ter 1,5- in 3,5-letnika. Malčka sta bila budna že ob šestih zjutraj in sta želela ven. Kar sama sta šla ven in jaz sem morala za njima.

Bilo je hladno, pomladno, deževno jutro. Sploh nista bila naspana in se nista lepo igrala. Pravzaprav sploh ne vem, ali se je imel kdo lepo. Sedela sem na klopi pred hišo z dojenčkom v naročju in se vsa nesrečna smilila sama sebi.

Ne morem iti k maši, ker sama z vsemi tremi ne bi zmogla. Za moža je bilo še prezgodaj. Ne morem na kolo. Ne morem iti spat, ker so oni budni in jih ne morem pustiti samih.

Počutila sem se ujeto in popolnoma nesvobodno. Prav krivično se mi je zdelo. Hotela sem o tem kaj napisati, pa kaj bi sploh napisala – saj sem si vendar tega vedno najbolj želela!

Sprehod iz sanj, samo malo bolj moker

Spet drugič smo se odpravili na sprehod. Pomagam najstarejšemu, da se obleče in obuje. Gre ven. Oblečem in obujem srednjega ter ga nesem ven. Medtem ko pripravljam dojenčka, pride najstarejši po stopnicah nazaj v hišo – ves moker, ker je padel v lužo.

Ko smo končno vsi pripravljeni za odhod, ugotovim, da se je dojenček pokakal.

Naš sprehod je na koncu sicer izgledal kot tisti iz mojih sanj, le da sem ga gledala iz druge perspektive – malo manj idealizirano.

Namen mojega pisanja ni jamranje. Še vedno sem prepričana, da živim svoje najlepše sanje. Je pa res, da ima realnost tudi drugo plat.

Lepo je imeti veliko družino. Lepo je skrbeti za otroke. Zavedam se, kakšen blagoslov je to, da sploh imava otroke. Je pa včasih tudi zelo težko.

Včasih z možem zjutraj objeta leživa v postelji, kljub temu da je budilka že zdavnaj zvonila, samo zato, ker je tam toliko prijetneje kot pa to, kar naju čaka, ko bova vstala.

Eden od otrok mora dokončati domačo nalogo in potrebuje pomoč. Enemu je treba obrisati rito. Dva se stepeta za isto igračo. Eden nujno potrebuje novo lepilo. Dojenčica je polila poln kozarec. Pripraviti je treba zajtrk in potem poslušati pritoževanje tistega, ki bi jedel nekaj drugega. Prvošolček ne najde rumene rutice, malčica ne najde levega čevlja, eden si ne bi preoblekel popackane majice …

Jaz pa bi rada na hitro le še pristavila juho in zložila posodo iz pomivalnega stroja. V tistem se spomnim, da je pralni stroj že ponoči opral perilo, jaz pa sem ga pozabila dati v sušilca.

Takrat se hitro zgodi, da se zavrtim v začaran krog opravil, skrbi in neprestanega odzivanja. Pozabim, da je družina blagoslov in da so to, kar imam, v resnici sladke skrbi. Pozabim biti hvaležna, ker postanem robot, ki samo še vse ureja, pospravlja, pripravlja in opozarja. Izgubim sebe in izgubljam otroke.

Tudi mama potrebuje čas zase

Tudi zato se mi zdi pomembno, da si vzamem čas, ko sem sama.

Prve tri otroke sem imela doma. Po štirih letih pa sem ugotovila, da sem večino časa sitna in da se otrok sploh ne veselim več tako, kot bi si želela. Takrat sva sprejela odločitev, da gredo v vrtec, kljub temu da sem bila z najmlajšo še doma.

Tako sem dobila – poleg slabe vesti 😀 – dopoldneve, v katerih sem si lahko vzela eno uro za sprehod. Čas, ko sem lahko na svoje življenje pogledala od daleč. Čas, ko sem lahko razmišljala o tem, kaj Bog želi od mene. O mojem prepričanju, da je vse odvisno od mene, da moram za vse poskrbeti in vse probleme rešiti. O stvareh, ki bi jih lahko izboljšala ali poenostavila, da bi nam bilo lažje in lepše.

Ta čas je zame dragocen. Oba z možem veva, da ga nujno potrebujem, vsaj trikrat na teden. Ko so otroci bolni in tega časa ni, močno opazim, kako mi manjka.

Vsako obdobje ima svoj čar in svojo težo

Lepo je, kadar z mirom v srcu pogledam na svoje življenje in sprejmem sedanji trenutek.

Čas, ko bom lahko spet več kolesarila, bo kmalu prišel. Pa saj si ga že zdaj kdaj utrgam. Ti trenutki, ko so otroci majhni, so res dragoceni. Sedaj so tu. Enkrat bodo minili in prišli bodo novi. Vsako obdobje ima svoj čar in svoje težke trenutke.

Družina je zame tista, ki mi daje smisel. Pomaga mi najti sebe, spoznavati in vedno znova vzljubiti mojega moža. Včasih me prisili, da grem preko sebe, spet drugič pa mi da priložnost, da se znova najdem.

Ko mi sin ali hčerka prinese šopek rož s travnika in reče: »Presenečenje zate! Lepa si, mami.« Ko mi otrok priteče v objem. Ko se otroci skupaj smejejo. Ko pohvalijo kosilo na svoj način: »Mami, ti si najboljša kuharica na svetu.« Ko jih slišim, kako se pogovarjajo, in vidim, da so zavezniki, ki znajo držati skupaj. Ali pa ko skupaj ušpičijo kakšno neumnost. Ko skupaj delamo in se otroci izkažejo. Ko mož kdaj pove, kako ponosen je na najine otroke in name. Ko eden od fantov govori šalo, pa se triletnica tako smeji, da ji jemlje sapo, čeprav šale sploh ne razume. Nihče je ne. 😀

Za te trenutke sem neizmerno hvaležna. In včasih jih zapišem – zato, da jih ne bi nikoli pozabila. Zato, da vem, zakaj včasih ne morem k maši, kadar bi želela, ali na kakšen dogodek. In zato, da se spomnim, da je to, kar imam, največ vredno.

Nikar ob skrbi za družino ne pozabita, da je njen temelj prav VAJIN odnos. Posvetita si nekaj časa in se udeležita popoldneva za može in žene, ki si želijo poglobiti medsebojno bližino – z najvidnejšimi slovenskimi strokovnjaki, dobro hrano in pogovorom, ki ga marsikje drugje ne bosta slišala. Preveri program in vaju prijavi.