Dušan Poslek: “Najbolj me je bolelo, ko so mi ljudje govorili, da Bog daje preizkušnje tistim, ki jih zmorejo nositi.” (1. del)

Foto: osebni arhiv

Dušan Poslek je človek odprtega in vedrega duha, čeprav ga je življenje postavilo pred številne preizkušnje. V vlogi očeta se je moral spoprijeti z mnogimi težavami svojih otrok. Te pa, vemo, bolijo bolj kot lastne. Vendar je Dušan s pomočjo svoje žene, Boga in številnih drugih ljudi v najtežjih trenutkih našel pot, ki ne vodi v obup, temveč v upanje, povezanost in poslanstvo. Danes o svoji družinski zgodbi govori iskreno, brez olepševanja, a z globoko vero, da tudi iz največje bolečine lahko zraste nekaj dobrega.

Dušan mnogi naši bralci te poznajo, saj si dolga leta redno sodeloval s svojimi kvalitetnimi avtorskimi deli na našem portal. Pa vendar se morda predstavi za tiste, ki prvič slišijo zate …

Torej, sem Dušan Poslek. Še malo, pa bom star štirideset let. Rad se pošalim, da sem černobilska generacija, čeprav me to seveda ni zaznamovalo. V življenju sem najbolj ponosen na to, da sem mož in oče. Sem oče štirih otrok, treh, ki so z nami tukaj, in Eme, ki je umrla med nosečnostjo.

Najstarejši je Filip, star je trinajst let, Rebeka ima devet let, najmlajši Klemen pa je star šest let in osem mesecev. Klemen je otrok s posebno zgodbo. Z ženo Lucijo živiva v Rogatcu.

Poklicno sem zasebni detektiv, pišem za različne portale in ukvarjam se z več projekti. Vendar si želim, da bi me bolj kot poklicno delo zaznamovalo to, kar naredim za družino in za družbo. Verjamem, da je na koncu pomembno predvsem to, koliko dobrega prinesemo drugim.

Povej nam več o svojem najmlajšem otroku Klemnu …

Klemen se je rodil leta 2019. Že med nosečnostjo se je pokazalo, da njegovi možgani niso razviti tako, kot bi se morali. V enaindvajsetem tednu je ginekolog na enem od pregledov ugotovil, da se možgani niso razdelili na dve polobli, kot bi se morali. Postavljen je bil sum na semilobarno holoprozencefalijo.

To je bila ista diagnoza, zaradi katere sva v drugi nosečnosti izgubila hčerko Emo. Pri Klemnu se je ta sum ponovno pojavil, čeprav je bila verjetnost ponovitve razmeroma majhna, približno med štiri in šest odstotkov. Ko sva izvedela diagnozo, se nama je svet znova sesul.

Prvič se nama je sesul, ko je umrla Ema. Drugič, ko se je drugorojenka Rebeka rodila več kot tri mesece prezgodaj, v šestindvajsetem tednu, težka samo 640 gramov, in smo se borili za njeno življenje. Tretjič pa pri Klemnu, ko sva se spraševala, kaj sploh lahko temu otroku ponudiva.

Napovedi so bile slabe. Rekli so nama, da bo, tudi če bo preživel in če bo prišlo do rojstva, hudo omejen v vsakem smislu, gibalno, motorično, socialno in zaznavno. Nismo vedeli, kaj točno nas čaka.

Moram povedati, da naju zdravniki niso v nič silili. Daleč od tega. Korektno so nama predstavili vse možnosti, obenem pa so nama pustili, da se sama odločiva. Lucija se je na enem od pregledov obrnila h ginekologinji in rekla: “Ta otrok bo živel.” Zdi se mi, da je takrat postavila temelje vsega, kar sva potem naredila, in tudi vsega, kar danes počnemo pod tem imenom.

Verjamem, da je na koncu pomembno predvsem to, koliko dobrega prinesemo drugim.

Kako si ti kot oče in mož doživljal čas nosečnosti, ko sta že vedela, da otrok ne bo zdrav?

Iskreno, takrat nisem zmogel biti mož in oče, kakršnega bi si Lucija in otroka zaslužili. Ona je pokazala trdnost in prepričanost. V mesecih nosečnosti me je pogosto dobesedno vlekla z dna in mi pomagala, da sem preživel iz dneva v dan. Za to ji bom vedno hvaležen.

Večkrat sem se ji, tudi v tišini, opravičil, ker svoje vloge moža in očeta, ko me je najbolj potrebovala, morda nisem izpolnil tako, kot bi si zaslužila.

Nosečnost je potem šla do konca. Večjih zapletov ni bilo. Z različnimi preiskavami so samo potrjevali sum na semilobarno holoprozencefalijo. Jaz pa sem ves čas prosil in molil za čudež. Poznamo zgodbe, ko se zdravniki zmotijo in se otrok rodi zdrav.

Skoraj vsako soboto smo imeli v domači cerkvi mašo po tem namenu, na priprošnjo blaženega Slomška. Prosili smo za čudež.

Kaj se je zgodilo, ko se je Klemen rodil?

Ko se je Klemen rodil, sem najprej videl, da ima dve ušesi, nos, usta, dve roki in dve nogi. Rekel sem si: “Ta otrok je popoln. Nič mu ne manjka. Čudež se je zgodil.” A to je bilo le navzven.

Kmalu zatem je padel v hudo dihalno stisko in morali so ga intubirati. En teden je preživel na aparatih. V tistih sedmih, osmih dneh sem se dvakrat znašel pred odločitvijo za življenje ali proti njemu.

Že med porodom me je zdravnica poklicala na stran in mi povedala, da ne vedo, kaj se bo zgodilo. Operacijska je bila pripravljena. Vprašala me je, koga naj rešujejo, če bi bila ogrožena oba, Lucijo ali otroka. Rekel sem ji, da me tega ne more vprašati. Kot mož bi moral izbrati ženo, kot oče otroka. To so odločitve, ki jih nihče ne bi smel sprejemati.

Na koncu sem rekel, naj rešujejo Lucijo. Klemnu sem se za to odločitev pozneje, v tišini, tisočkrat opravičil. V tistem trenutku sem imel občutek, da otroka, ki sta spala doma, potrebujeta mamico. Izbereš tisto, za kar misliš, da je manjše zlo.

Drugič sva bila pred odločitvijo slab teden po njegovem rojstvu, ko so zdravniki povedali, da ga bodo ekstubirali, torej da mu aparat ne bo več pomagal pri dihanju. Vprašali so naju, kaj naj naredijo, če ne bo mogel sam zadihati.

Z Lucijo sva šla v kapelo v UKC Maribor. To je Slomškova kapela. Tam sem Bogu rekel: “Jaz te odločitve ne zmorem. Dajem jo tebi v roke. Če želiš, da Klemen pride k tebi, ga vzemi. Če pa ne, ga pusti tukaj za neko večje poslanstvo.” Ko sva prišla nazaj na oddelek, so ga že ekstubirali. Klemen je sam zadihal. Te odločitve nama torej ni bilo treba sprejeti. Zdi se mi, da jo je namesto naju sprejel nekdo drug.

Moram povedati, da naju zdravniki niso v nič silili. Korektno so nama predstavili vse možnosti, obenem pa so nama pustili, da se sama odločiva.

Veliko govoriš o čudežih. Kako danes razumeš ta čudež?

Ves čas sem prosil za čudež. Danes pa se zavedam, da so se z njegovim rojstvom čudeži šele začeli. Ne en velik čudež, kakršnega sem si predstavljal, ampak tisoč malih čudežev.

Na predstavitvi knjige je naš domači duhovnik, ki je med nosečnostjo daroval maše po tem namenu, šel do urednice in ji rekel: “Tisti čudež, za katerega smo prosili pri mašah, se je nocoj zgodil.” Ko mi je urednica to povedala, sem bil ganjen. Ko pogledaš našo pot, vidiš, da je v Klemnovi zgodbi res veliko čudežev.

Lahko opišeš nekaj teh čudežev?

Prvi čudež je že to, da Klemen sploh živi. Drugi čudež je bilo za nas, mogoče se sliši provokativno, tudi obdobje korone. Z vsem spoštovanjem do žrtev, za nas je bilo to zelo blagoslovljeno obdobje. Nekaj mesecev po Klemnovem rojstvu je bilo vse zaprto. Nikamor nam ni bilo treba hoditi, vsi smo bili doma. Takrat smo se skupaj navajali na novo realnost in se povezali.

Čudež je bil tudi to, kako so ga v bolnišnici sprejemale sestre. Kadarkoli je šel Klemen v bolnišnico, so ga pogosto sprejele iste sestre, na isti oddelek, v isto sobo. Rekle so, da ga poznajo in da bo pri njih. Tudi če so bile okoliščine zapletene, so ga želele imeti ob sebi, ker so ga poznale.

Čudež je tudi to, da sva se midva z ženo zaradi vsega tega globoko povezala. Po izgubi v drugi nosečnosti sva se morala odločiti, kako bova šla naprej. Šla sva na duhovne vaje, vzela sva duhovnega spremljevalca in začela na ruševinah graditi nekaj novega. Če se takrat ne bi povezala, je povsem mogoče, da bi šla tudi vsak svojo pot v življenju.

Čudež je tudi paliativna oskrba v Šentvidu pri Stični, kjer je Klemen trenutno. Sama paliativna oskrba je zame svojevrsten čudež, ker ima tam nego, vse, kar potrebuje, in ljudi, ki so ob njem ter skrbijo zanj.

Svojevrsten čudež je tudi to, da sem se lani februarja, na tisto noč, ko je bilo njegovo življenje ogroženo, odločil, da bom o tem napisal knjigo. Potem se je vse začelo povezovati. Na enem dogodku sem spoznal urednico. Prosil sem jo, naj pogleda nekaj strani, samo da vidim, ali grem v pravo smer.

Čez dan ali dva me je poklicala in rekla, da je to dobro ter da bo Celjska Mohorjeva družba zgodbo prevzela. Tako se je začelo.

Tudi podkast na Valu 202 je bil zame del te poti. Tema je boleča in širša javnost jo težko posluša, pa so jo bili pripravljeni sprejeti, jo narediti na svoj način in odziv je bil odličen. Danes se pogovarjamo celo o prvem paliativnem domu za otroke v Sloveniji.

Klemen je mene osebno zelo preoblikoval. Zaradi vsega sem padel tudi v izgorelost. Bil sem čustveno in psihično izčrpan, ob tem so se naložile še službene stvari, predvsem odnosi, ki jih nisem več zmogel. Lani jeseni sem se tako odločil, da grem na svojo podjetniško pot. Osem mesecev pozneje lahko rečem, da je bila to edina prava odločitev.

Vprašanje je, ali bi si brez Klemnovega življenja in brez tega, da sem res ovrednotil, kaj mi v življenju največ pomeni, sploh upal stopiti na tako pot. Petnajst let sem vztrajal v nekih odnosih, ki sem jih lani prekinil. Pri tem sta mi pomagala Lucija, ki mi je po izgorelosti rekla, da tako ne gre več naprej, in Klemen s svojo zgodbo.

Vaša in Klemnova pot je, kot si omenil, rodila tudi knjigo z naslovom Ta otrok bo živel, ki si jo napisal in je izšla nedavno. Knjiga je res neprecenljiva za kogarkoli, ki se sooča s podobnimi preizkušnjami, pa tudi za vse druge, ki se niti ne zavedamo, kaj pomeni vse to … Zakaj si se odločil napisati to knjigo?

V tisti noči, ko je bilo Klemnovo življenje na nitki sem se vprašal, kaj je tisto, s čimer lahko izrazim poklon njemu in vsemu, kar me je v življenju naučil. Takoj sem pomislil na knjigo, saj je ta ideja že nekaj časa tlela v meni.

Knjiga je tako v prvi vrsti poklon njemu in vsemu, kar on s svojim življenjem prinaša v naša življenja. Obenem želim s knjigo pokazati, da si tudi moški lahko privoščimo, da jokamo, da žalujemo … In da obstaja način, da iz tega splezamo ven. Pogosto se možje takšnih situacijah zatečejo k alkoholu, odvisnostim, tudi nasilju … In če enemu pokažem, da je možna tudi drugačna pot, je to vredno narediti.

In obenem tudi zato, da pokažem, da v Sloveniji potrebujemo zavedanje o pomenu otroške paliative. Da se moramo starši in družine povezati. Da mora vsak dodati svoj delež v skrbi za te, ki nas najbolj potrebujejo.

V knjigi podrobno opišeš tudi to, kako napačen pristop ima večina ljudi do tistih, ki se soočajo s trpljenjem. Večina jih ponuja zgolj neke puhlice in površno tolažbo …

Najbolj me je bolelo, ko so mi ljudje govorili, da Bog daje preizkušnje tistim, ki jih zmorejo nositi. Takrat sem si mislil, da nimajo pojma.

V knjigi pišem, naj ljudje pazijo, kaj govorijo. Ko ti nekdo reče, da bo vse v redu, ni res. Zame ne bo vse v redu, ker bo moj otrok bolan. Za tistega, ki odide od mene, bo vse v redu. Zame pa ne.

Velikokrat je dovolj tiha navzočnost. Dovolj je, da nekdo reče: “Tukaj sem. Če me potrebuješ, sem tukaj.”

Na kateri točki si sprejel situacijo takšno kot je?

Največji premik se je zgodil, ko sem Klemna v solzah izročil Bogu pred blaženim Slomškom v UKC Maribor. Rekel sem: “Bog, jaz ne zmorem. Ti ga vzemi ali pa nam ga daj. Tvoja je moč.” Ko sem prišel nazaj in je Klemen živel, sem začel spoznavati, da nas nekdo vodi po tej poti.

Od takrat sem rasel predvsem v zaupanju, da Bog odpušča. To ni bila odločitev čez noč. To je trajalo leta. Doma imava z Lucijo veliko sliko Jezusa, ki stoji na vodi in človeku v globino podaja roko. Meni ta podoba govori, da Bog izteguje roko v mojo globino, da me iz nje potegne ven.

Tudi skozi izgorelost sem se znova spraševal, zakaj še to. Danes pa vidim, da me je tudi to pripeljalo na pot, na kateri sem zdaj. Če ne bi šel skozi to, ne vem, ali bi dokončal knjigo, postavil Zavod Ta otrok bo živel in danes govoril o vsem tem.

Zato vera zame ni samo to, da greš v cerkev. To potrebujemo, ampak pomembno je tudi, da iz cerkve prideš in zaupaš v to, kar si pred oltarjem rekel Jezusu. Svojima otrokoma želim pokazati, naj se z Bogom pogovarjata, ne samo molita obrazcev. Tudi preprost stavek: “Bog, hvala ti,” je molitev. To je odnos.