Osamosvojitev otroka in osamosvojitev domovine – podobna negotovost, enako upanje

Foto: AI

Osamosvojitev otroka je proces, ki se dogaja dolga leta. Najprej dete zmore pokonci držati glavico, kasneje sam nesti v usta kakšen košček hrane, pa sam sedeti in hoditi, sam izbirati, sam poskrbeti, sam razumeti, se sam učiti, sam čustvovati, se sam odločati in medtem že dolgo ni več dete … In ko se enkrat mladenka ali mladenič počuti dovolj močan in sposoben, naredi nov korak v smeri »stran od staršev«. Naredi rez in neko obdobje se nepreklicno konča. Trenutek, ki je hkrati boleč in osrečujoč. Trenutek, ki se ga vsi vpleteni obenem bojimo in s ponosom veselimo.

Odhod, ki pomeni rast

Otrok zaživi proč od doma, sam si služi denar, si sam pere in nakupuje hrano, se sam odloča, kje in s kom bo preživljal čas in komu bo daroval energijo, sam določa komu bo odprl svoja vrata in kdaj skoznje ne bo spustil nikogar. Morda želi občasno še tu in tam kak objem ali nasvet. Kako se opere trdovraten madež, kje je najbolje menjati zimske gume, kako se odločiti, ko kupuješ pralni stroj in kakšen je že tisti recept za jagodno pecivo … Pa kakšno zaupno vprašanje – mami, kako si vedela, da je ati tisti pravi, ali kako si se ti v službi potegoval za višjo plačo in boljše pogoje … Večina ostalega pa počasi postaja staršem nepoznano. In prav je tako.

Starši vemo, toliko se še spomnimo, koliko negotovosti se skriva v sreči nad samostojnim odločanjem in tem, da nikomur (no, vsaj staršem ne) ni več treba polagati računov. Čeprav nam je včasih hudo za časi, ki so minili, za otroštvom, ki ga ne bo več, pa vemo, da je napočil čas. Otroka smo spravili do stanja, ko se je na svojih napakah zmožen učiti, ko je zmožen ljubiti in poskrbeti zase in počasi še za koga. Izpolnili smo svoje poslanstvo. Vrsta gre dalje. Krog se spet zavrti, kot se je vrtel že mnogo generacij.

Ko odraste domovina

In potem se nekega dne osamosvoji domovina. Malo narodov na svetu je, ki so v sodobnih časih doživeli, da je njihova dežela dorasla, dozorela, da je želela in bila zmožna sama poskrbeti zase, biti enaka med enakimi, da je bila sposobna enakovredno odločati, govoriti svoj jezik, ljubiti in moliti po svoje. Morala je biti zmožna ločiti se od prejšnje navezave, v katere zavetju je živela. Eno za drugo je morala posekati vezi, ki so jo vezale, morala je kdaj zaloputniti vrata in zavpiti kot razburjen najstnik. Morala je iti skozi solze in obup in nepopisno srečo.

Naša domovina je hkrati naš otrok in naša mati. Bodimo ponosni na vsak njen dosežek in blagi s sodbami.

Zrelost potrebuje čas

Čeprav je mehanizem podoben, kot pri osamosvajanju otroka, pa je veliko bolj kompleksen, počasen in boleč. Kajti, če odrasli in čustveno zreli starši, svoje otroke spodbujamo k samostojnosti, v primeru države to ni tako. Nova država vedno odnese s seboj tudi del ozemlja in del ljudi. Oče in mama si želita, kar se da pomagati otroku, ki se osamosvaja, pa v primeru države pa to nikakor ni tako. Zdi se, kot da bi mlado državo mnogi zanalašč spotikali in ji želeli neuspeha. Matična država do nje tudi ni prav nič materinska. Občutek je, da jih veliko ne verjame v novo državo. Ob vsakem njenem spodrsljaju ali nespretnem ravnanju upajo, da ne bo sposobna spet vstati in poskusiti ponovno, drugače. V resnici pa gre samo za normalen proces učenja na lastnih napakah, ki jih vsaka demokracija potrebuje, da dozori.

Mi še vedno živimo v mladi državi. Nekoč sem brala, da so potrebne vsaj tri generacije, da država dozori. Naša domovina še vedno dela začetniške napake, karkoli novega se ji zgodi, jo spet in spet zamaje.

In zato, kot smo nežni in razumevajoči do naših mladih, bodimo nežni in razumevajoči tudi z našo domovino. Ne nehajmo verjeti vanjo, čeprav pogosto še izbira napačne odločitve na razpotjih, čeprav je tu in tam nespretna in dela nespametne napake. Naša domovina je hkrati naš otrok in naša mati. Bodimo ponosni na vsak njen dosežek in blagi s sodbami. Praznujmo z njo in trdno delajmo zanjo. In predvsem, nikoli ne prenehajmo moliti zanjo.