Marja Milič: “Drugim je vseeno za to, kakšen avto vozimo mi.”(2. del)

Foto: osebno arhiv

Marja Milič je ena od nacionalnih ambasadork finančnega opismenjevanja in ustvarjalka odličnega finančnega podkasta Money-How. V prvem delu intervjuja smo z njo govorili o tem, kako finančno pismeni smo Slovenci in zakaj se moramo, še posebej ženske, bolj samozavestno lotiti urejanja svojih financ. V drugem delu pogovora pa smo se dotaknili finančnega opismenjevanja otrok, vloge šole in staršev pri tem ter vprašanja, zakaj je odnos do denarja pogosto povezan tudi z občutkom lastne vrednosti. Vabljeni k branju.

Kaj je za vas minimum finančne pismenosti?

Pravzaprav to, o čemer sva se že pogovarjali v prvem delu intervjuja. Da razumeš osnovne stvari, kot je inflacija. To bi se morali učiti že v osnovni šoli: kako se izračuna inflacija, kaj vse vpliva nanjo in kako počasi nažira našo kupno moč.

Učiti bi se morali tudi o obrestno-obrestnem računu. Mislim, da ga v praksi razumejo že malčki, otroci v vrtcu.

Kako?

S primerom snežne kepe. Ko delaš snežaka in ga kotališ po sveže zapadlem snegu, kepa raste. Dlje časa jo kotališ, večja je. To razume otrok. Zdaj moramo to razmišljanje samo prenesti v glave odraslih, da bodo razumeli, da dlje časa bodo prisotni na borznem parketu in dlje časa bodo lepo, počasi in sistematično investirali, večjo kepo lahko ustvarijo na dolgi rok.

Obrestno-obrestni račun je osnova. Mislim, da bi se to morali učiti že v osnovni šoli. Slišim, da se nekateri tega učijo, ampak je pogosto predstavljeno na tako antipatičen način, da ne pritegne. To je treba predstaviti bolj življenjsko.

Potem so tu obrestne mere in jemanje posojil. Mislim, da večina Slovencev ne ve, da je treba gledati efektivno obrestno mero, ki prikazuje celoten strošek najema posojila. Zadolžujemo se za vse mogoče, ne znamo pa pogledati, koliko nas posojilo dejansko stane. To se mi zdi problematično, ker gledamo samo obrestno mero in obrok, ne pogledamo pa celotnega stroška posojila.

To so neki minimumi. Zelo pomembno pa je tudi to, da znaš pogledati plačilno listo. Ni samo neto plača. Obstajata prvi bruto in drugi bruto. Veliko denarja iz naše prve in druge bruto plače gre za zdravstvene izdatke, pokojnino in vse drugo. Ko gremo v trgovino in kupujemo karkoli, plačujemo DDV. Pomembno je, da razumemo, kako se financira naša država.

Ko rečemo, da sta zdravstvo in šolstvo zastonj, to ne drži. Zelo drago ju plačujemo. Pojdite pogledat na svojo plačilno listo, koliko vas to stane. Enako velja za pokojnino. Če mislimo, da bo država poskrbela za nas, živimo v iluziji nekega preteklega režima ali obdobja. Tega ni več. Konec je tega.

Demografija je neugodna. Ko se bomo mi upokojevali čez 10, 20 ali 30 let, ne bomo dobivali takih pokojnin, kot so jih dobivali naši stari starši. Lahko bo še slabše. Že zdaj nekateri živijo slabo. Mislim, da 40 odstotkov upokojencev prejema manj kot 800 evrov pokojnine. To je težko življenje. Ko se bomo mi upokojevali, moramo to upoštevati. Premalo bo delovne sile, ki bo pokrivala naše pokojnine.

Naš pokojninski sistem deluje po principu »pay as you go«. To pomeni, da delovno aktivni vplačujejo zato, da upokojenci dobivajo pokojnine. Toda to razmerje se sesuva.

Ko rečemo, da sta zdravstvo in šolstvo zastonj, to ne drži. Zelo drago ju plačujemo. Pojdite pogledat na svojo plačilno listo, koliko vas to stane.

Kdaj se bodo naši otroci aktivno o tem učili v šolah?

Nacionalni program finančnega opismenjevanja je bil sprejet januarja letos. Načrt je, da se to implementira v šolah. Vem, da na Zavodu za šolstvo že pripravljajo kurikulum, ki bo vključeval do 35 ur programa osebnih financ.

Jaz sem si zelo želela biti vključena v postopek priprave gradiva, pa me niso povabili zraven. Ne vem, mogoče so ocenili, da sem preveč pikolovska in zahtevna, ker se mi zdi zelo pomembno, da damo v šole neodvisno znanje. Zraven pa so vključeni predstavniki iz vseh segmentov finančne panoge. Jaz žal nisem.

Mogoče se to še spremeni …

Za primerjavo: v Ameriki so na tem področju začeli zelo proaktivno delati. Otroci v številnih zveznih državah ob zaključku srednje šole ne morejo zaključiti šolanja, če ne opravijo testa finančne pismenosti. Tako pomembna je ta tema postala tudi v Ameriki. Pobuda ni prišla samo od staršev in učiteljev, ampak tudi politiki vztrajajo, da se državljane finančno opismeni.

Pri nas imaš včasih občutek, da si država sploh ne želi finančno pismenih in izobraženih ljudi. Številni sploh ne vedo, iz česa so sestavljene postavke na plačilni listi. To je pravzaprav škandalozno, ker bi ljudje čisto drugače politično in družbeno razmišljali, če bi imeli vse te informacije in bi se jih jasno zavedali.

Mislim, da ni samo to težava. Težava je tudi v tem, da imamo precej finančno nepismene politike.

Enkrat sem poskušala narediti test finančne pismenosti med poslanci. To je bilo pred leti in mislim, da se jih je odzvalo samo nekaj. Lani sem poskušala narediti tudi epizode s politiki, da bi predstavili, kako gledajo na finančno opismenjevanje. Oglasili so se mi samo iz ene stranke, pa še tukaj je bilo precej slabo znanje.

Res pa je, da je bilo letos zelo veliko narejenega. To je tudi po zaslugi nekdanjega ministra za finance Klemna Boštjančiča. Izdane so bile tri ljudske obveznice, individualne naložbene račune je zdaj mogoče sklepati, sprejet je bil nacionalni program finančnega opismenjevanja. Mislim, da je bilo narejenih veliko korakov. Bomo pa videli, kako bo v prihodnje.

Izbrani so bili trije nacionalni ambasadorji finančnega opismenjevanja. Jaz sem ena izmed ambasadork, poleg mene pa sta še Saša Jazbec, nekdanja državna sekretarka, ki ima zelo dober vpogled v javne finance, in profesor z Ekonomske fakultete Aljoša Valentinčič. Smo trije, ki nekako proaktivno delamo na finančnem opismenjevanju, pravzaprav neodvisno od vlade, ministra ali kogarkoli.

Težava je tudi v tem, da imamo precej finančno nepismene politike.

Kakšne možnosti daje individualni naložbeni račun povprečnemu državljanu?

Individualni naložbeni računi so v bistvu trgovalni računi. Po mojem mnenju bodo Slovenci, ki nimajo osnovnega znanja, zelo hitro naleteli na prve izzive. Do zdaj je bil odprtih 10.000 računov. Ko odpreš individualni naložbeni račun, je veliko omejitev. Mislim, da je to izredno zapleten produkt. Zelo dobro ga bodo znali izkoristiti tisti, ki so finančno pismeni. Popolni začetniki pa bodo po mojem naredili veliko napak.

Ena od stvari, na katero bi opozorila, je ta: če boste prek tega trgovalnega računa kupovali katerikoli instrument, ne kupujte z majhnimi zneski. 50 ali 100 evrov je absolutno premalo, ker so stroški zelo zasoljeni. Posledično nam bodo stroški odžrli velik del zaslužka. Potrebni so večji zneski, govorimo o nekaj tisoč evrih na transakcijo.

Kako bi vi, če bi imeli škarje in platno, že z novim šolskim letom zastavili naš šolski sistem, da bi iz njega prišli mladi odrasli ljudje z dobrim finančnim znanjem?

Takoj bi dala predmet osebne finance v šole.

Od katere starosti?

Začnemo lahko zelo zgodaj. Saj se otroci že v prvem razredu učijo tujega jezika. Zakaj ne bi začeli že v prvem razredu? Seveda z osnovami: kaj so kovanci, denar, prašički za varčevanje, in tako naprej.

Denar zelo pomembno vpliva na naše življenje in kakovost življenja. Če se že zgodaj v šoli učimo tujih jezikov, računalništva, recikliranja in zdrave prehrane, bi se morali učiti tudi o denarju. To so navade, ki se jih otroci morajo naučiti. Začeti je treba počasi in sistematično.

Res je, da se otroci veliko stvari naučijo tudi od staršev. Starši pa pogosto niso dober zgled. Zato bi začela lepo počasi in sistematično, z zelo preprosto vsebino, ki bi bila simpatično predstavljena. Danes moraš otroke zelo animirati, da jih vsebina pritegne. Tudi tujega jezika se ne začnejo učiti tako, da bi takoj znali vse, ampak počasi, da dobijo občutek.

Vem tudi, da je na Banki Slovenije precej aktivnosti za izobraževanje otrok, kjer jih učijo o denarju. Tudi davčna oziroma finančna uprava jih uči o davkih. To so prvi koraki v svet financ in to se mi zdi super.

Verjetno pa bi morali izobraziti tudi učiteljski kader. V nižjih razredih bi morda še šlo, pozneje pa so vsebine zahtevnejše.

To bo verjetno problem tudi takrat, ko bodo ta predmet vpeljali v šole. Učitelji niso finančno opismenjeni. Številni niso, ker tudi sami niso bili deležni tega izobraževanja.

Danes se recimo v petem razredu v okviru gospodinjstva in v osmem razredu pri državljanski vzgoji predajajo nekatere vsebine. Borzo, delnice in podobne stvari pa pogosto kar preskočijo. Ali pa se morajo otroci na pamet naučiti definicije. Ampak to razumem, ker tudi učitelji sami niso bili deležni tega izobraževanja. Najprej je treba opismeniti učitelje. Pa še takrat ni zagotovila, da bodo otroci dobili ustrezno izobrazbo.

Res pa je, da se številni mladi danes finančno ne opismenjujejo v družini ali šoli, ampak na TikToku.

Kaj pa menite o tem? Tam so pogosto predstavljeni produkti z interesi v ozadju, ne pa neodvisno finančno opismenjevanje.

Tega je ogromno. Veliko je prikritega oglaševanja. Treba je poiskati influencerja, ki mu zaupaš. Ampak tudi tukaj lahko pride do problema, ker tudi influencerji od nečesa živijo. Če dobi dobro ponudbo finančne panoge, bo morda tudi malo prikrojeno vsebino serviral.

Mislim pa, da znajo naši mladi zelo dobro prefiltrirati stvari. Vseeno bi se morali otroci tega učiti v šoli, ne na TikToku. Na TikToku in Instagramu je veliko laži. Prikazujejo se hitri avtomobili, bogastvo, premoženje in vile. Veš, da to ni res. Veš, da je nekaj najeto ali na leasing. Ampak predstavljeno ni tako.

Temu se reče ‘survivorship bias’. Vidiš zmagovalce, ne vidiš pa tega, kar se dogaja v ozadju. In predvsem ne vidiš poražencev. Na piedestal postavljamo tiste, ki prikazujejo premoženje, tudi če je lažno. Tisti, ki so izgubili denar na borzi ali v kriptu, ne bodo pritegnili naše pozornosti.

Podobno je v svetu odraslih. Kdo bo želel poslušati nekoga, ki jamra, da je ustvaril izgubo? Raje bomo gledali nekoga, ki živi na veliki nogi in s privatnim letalom leti po svetu.

Gledamo ženske drugače na finance kot moški?

Zdi se mi, da so ženske preveč v krču. Pomembno je, da se aktivirajo. Ženske smo sicer zelo pametne in racionalne, tako kot sem že rekla, smo ‘risk managerke’. Tudi statistike in raziskave kažejo, da so ženske veliko bolj preudarne investitorke. Na dolgi rok lahko dosežejo celo boljši rezultat kot moški.

Morda se sliši seksistično, ampak zdi se mi, da ženske nimajo stalne potrebe po »popravljanju«. Če pride do korekcije na borzi, bo ženska verjetno malo potrpela in ne bo tako hitro reagirala. Moški pa ima pogosto potrebo, da mora nekaj storiti. Posledično skače iz naložbe v naložbo, to pa lahko na dolgi rok prinese nižji donos.

Pri ženskah se mi zdi, da ko se enkrat lotimo raziskovanja tematike, naredimo domačo nalogo. Ko si zastavimo cilj, znamo na stvari gledati dolgoročno. Mislim, da je zelo veliko stvari v rokah žensk. Ženske je treba aktivirati.

Ženske smo veliko bolj preudarne investitorke.

To je nenazadnje tudi zgodovinska priložnost. Tisočletja smo bile ženske odvisne. Osebni dohodek, lastni denar in investicije so lahko velika pot k ženski svobodi in neodvisnosti. Tudi partnerske odnose lahko potem vzpostavljaš na drugih temeljih, ne na finančni odvisnosti. V preteklosti ženska že zaradi finančne odvisnosti pogosto sploh ni imela možnosti, da bi karkoli izbirala.

To je zelo dobra poanta. Zdi se mi, da si ženske želijo biti samostojne in neodvisne, da želijo imeti stvari v svojih rokah. Če si finančno zmožen v primeru kakršnekoli situacije to situacijo prebroditi, to ženske opolnomoči.

Zdaj, ko sem v teh letih, me obkroža res veliko močnih žensk in jih občudujem. Zdi se mi, da ko prideš v neka leta, ko nehaš stalno zadovoljevati potrebe drugih, prideš ti na vrsto. Moji hormoni so zdaj tukaj, jaz moram poskrbeti zase.

Zdi se mi, da takrat zmanjšaš prostor za stvari, ki so brez zveze. Po 40. letu so po mojem fantastična leta.

Zdi se mi, da denar pogosto povezujemo tudi z občutkom lastne vrednosti. Z njim skušamo reševati manjvrednostne komplekse in marsikaj kompenzirati.

Slovenci smo precej nagnjeni k temu, da kupujemo predrage avtomobile, s katerimi želimo drugim pokazati, da smo premožni. Ampak drugim je vseeno za to, kakšen avto vozimo mi.

Konec koncev ti živiš svoje življenje, ne drug človek. Če se boš obremenil samo zato, da boš drugim pokazal, kako premožen si, kaj si naredil? Povzročil si si finančni stres čisto po nepotrebnem. Poskušaš narediti vtis na soseda z novo kosilnico, novim avtomobilom ali luksuznimi počitnicami, ki jih boš potem odplačeval še 12 mesecev. To je brezveze.

Družbena omrežja nam pri tem niso v pomoč. Postali smo zelo zakompleksani. Vsi so kar naenkrat brez gub, vsi so lepi, vsi imajo najnovejša oblačila. Zdi se mi, da smo izgubili kompas glede tega, kaj je v resnici vrednota.

Vrednota je tisto, kar imaš doma. To, da si sam sebi zadosten. Ne potrebuješ stalnega potrjevanja okolice. To so pa že druge stvari, to je dejansko psihologija.

To je verjetno precej težje doseči kot donos na borzi …

Dejansko res. Ker greš tukaj v svoje otroštvo. Če tega nisi prinesel od doma, je to za marsikoga velika bolečina. Od doma prinesemo ogromno stvari: ne samo odnos do denarja, ampak tudi odnos do življenja, prehrane in vsega drugega. Tudi to, kako komuniciramo o denarju, prinesemo od staršev.

Sama se napisala knjigo »Mami, oči, ali smo mi bogati?«.

Knjiga izhaja iz tega, da je moj otrok prišel domov iz vrtca in me vprašal: »Ali smo mi bogati? Koliko denarja z očijem zaslužita? Je naš avto drag?« Otrok je bil star štiri leta. Kaj pa štiriletnik ve o denarju in bogastvu?

Otrok v vrtcu sliši, kako se starši doma pogovarjajo: »Poglejte te, imajo nov avto, bog ve, koliko denarja imajo doma.« Otroci vse poberejo. Vse nesejo s sabo v svet.