Če žaluješ za otroki, ki jih nisi imela, vedi, da je tvoja žalost resnična

Vir: Envato.com

Morda si v obdobju, ko se vse bolj jasno zavedaš, da možnost za materinstvo počasi polzi iz tvojih rok. Morda to veš že dolgo. Morda te je ta misel dosegla šele pred kratkim. Toda ali ti je sploh kdo kdaj dovolil, da bi bila zaradi tega žalostna?

Judith Adrianna Nailah, ameriška katoliška pisateljica, ki na svojem profilu Beyond Psychology prepleta psihologijo, antropologijo in teologijo, je ubesedila prav to, kar doživljajo mnoge samske (pa tudi poročene) ženske v štiridesetih: družba jim pogosto sporoča, naj bodo močne, hvaležne in “naj okušajo življenje”, same pa si pogosto sploh ne dovolijo žalovati za hrepenenji, ki se niso uresničila. Nailahova je s svojim zapisom tem ženskam in njihovim občutkom želela dati prostor.

Kdo piše naše življenjepise?

Ena od žalosti, ki jih mnoge ženske nosijo v sebi, je žalost za otroki, ki jih morda nikoli ne bodo vzele v naročje. In skoraj nihče nas na to žalost ne pripravi.

Mnoge smo bile vzgojene v prepričanju, da lahko materinstvo vedno počaka, da se družina lahko odlaga v nedogled in da morajo biti naša najvišja prioriteta dosežki, neodvisnost, izobrazba in poklicni uspeh. Učili so nas, naj si najprej spišemo ugleden življenjepis, karierno pot in poklicno identiteto – s predpostavko, da bosta zakon in otroci preprosto na voljo, kadar koli bomo “končno pripravljene”.

Toda biologija se z nami ne pogaja in čas se ne ustavi, medtem ko smo zaposlene s tem, da postajamo vse drugo – razen matere.

In ne, to ni argument proti izobrazbi, ambicijam ali smiselnem delu. Sama sem globoko predana svojemu poklicu in delu, ki mi ga je zaupal Bog.

Pogosto smo spodbujene, da svojo žalost potlačimo, jo prehitro “poduhovimo” ali si ponavljamo fraze, kot je: “Bog ima druge načrte.”

Toda pred nekaj meseci sem se znašla v žalovanju za to možnostjo na način, ki si ga prej nikoli nisem zares dovolila. In spoznala sem, kako redko ženske o tej izkušnji spregovorijo iskreno. Pogosto smo spodbujene, da svojo žalost potlačimo, jo prehitro “poduhovimo” ali si ponavljamo fraze, kot je: “Bog ima druge načrte,” še preden sploh dobimo priložnost žalovati za tem, česar morda nikoli ne bo.

Vera ne odpravi žalosti. Ji pa da prostor, kjer je lahko sprejeta.

Obstaja resnično in legitimno žalovanje, ki nastopi, ko ženska spozna, da se materinstvo morda ne bo odvilo tako, kot si je nekoč predstavljala ali pa se sploh ne bo.

Spominjam se ženske, ki sem ji zaupala, kako predelujem svojo žalost. Ni je odrinila, temveč je rekla nekaj globoko zdravilnega: “Seveda se tako počutiš. Na nek način ti je bilo to vzeto – oblikovali so te, da bi bila nekdo in nekaj v nasprotju s tvojo lastno naravo.” In nenadoma je vse dobilo smisel. Obžalovanje, jeza in žalost so končno dobili prostor.

Kaj je sedaj moj poklic, ko nisem ali ne bom nikoli mama?

Duhovno materinstvo ni tolažilna nagrada. Je resničen poklic.

Nekatere ženske so poklicane, da vzgajajo otroke v lastnem domu; druge so poklicane, da materinsko ljubezen podarjajo študentom, klientom, botrom, nečakom in nečakinjam, skupnostim ter neštetim ljudem, ki so jim zaupani v skrb.

Duhovno materinstvo ni tolažilna nagrada. Je resničen poklic.

Svet obupno potrebuje ženske, ki znajo negovati, učiti, varovati, opogumljati in pomagati obnavljati to, kar je zlomljeno. Če torej žaluješ za otroki, ki jih nisi imela, vedi, da je tvoja žalost resnična in vredna priznanja. In prav tako vedi, da tvoja sposobnost ljubiti ni bila zapravljena.

Bog ne zapravi ničesar.

Isto srce, ki je hrepenelo po ustvarjanju družine, lahko še vedno postane zavetje, pribežališče in vir življenja za mnoge druge.

Včasih materinstvo dobi obliko, ki je nismo pričakovale, toda klic, da obrodimo sadove v ljubezni, ostaja.