Na poročni dan mi je bilo vseeno za rože

Foto: Canva

Poročena sem približno leto in pol. Nimam še veliko izkušenj z zakonskim življenjem, imam pa še precej sveže v spominu načrtovanje poroke.

Z možem sva se zaročila konec januarja, poročila pa septembra, tako da sva imela za načrtovanje na voljo »samo« osem mesecev. To se nama je zdelo čisto dovolj, nama je pa nekaj ljudi reklo, da so presenečeni, da bova tako hitro splanirala poroko. No, časa sva imela dovolj, vseeno pa je bil zame proces načrtovanja poroke bolj stresen, kot bi bilo potrebno. Količina odločitev me je obremenila, veliko preveč sem se ukvarjala s tem, kaj si bodo o nečem mislili drugi. Razni (dobronamerni) nasveti ter pinterest boardi pa so me prej spravljali v stisko, kot pa mi pomagali.

Še dobro, da sem imela poleg sebe zaročenca, ki je to zmedo v moji glavi pomagal uravnotežiti. Najin poročni dan je bil na koncu še lepši, kot sem si predstavljala. Ves trud, ki sva ga vložila v načrtovanje in pripravo, se nama je povrnil. Hkrati pa sem tisti dan tudi videla, koliko stvari me je po nepotrebnem skrbelo. Na primer: med hojo proti oltarju nisem niti opazila rož, ki so krasile cerkev in ki sem jih skupaj s cvetličarko tako skrbno izbrala. Občudovala sem jih šele na fotografijah, saj sem v tistem trenutku mislila le na to, da bova kmalu mož in žena!

Najin poročni dan je bil na koncu še lepši, kot sem si predstavljala.

Najlepši dan – za začetek najlepšega zakona

Dandanes je na voljo ogromno poročne ponudbe, poroke so postale že prava industrija, zaradi družbenih omrežij pa lahko vidimo, kako so izgledale ohceti, tudi če nanje nismo bili povabljeni. Mene je vse to precej bremenilo. Želela sem si, da bi bil najin poročni dan čim lepši. In s tem se mi ne zdi nič narobe. Menim, da je pomembno, da si poskušata narediti čudovit dan, ki si ga bosta za zmeraj zapomnila. V našem življenju je poroka prelomen trenutek. A vseeno je le začetek. Načrtovanje in dogovarjanje se ne konča, ko z ohceti odide še zadnji gost. Takrat se vajino skupno življenje šele začne in v njem bo polno pričakovanj in usklajevanj – tako kot pri načrtovanju poroke.

Čeprav je bil ta dan eden izmed lepših in sem res vesela, da sva se zanj potrudila, pa sem tudi hvaležna, da sva pred poroko že naredila nekaj za življenje po njej. Pri pripravi na zakon sva bila kar izbirčna, saj sva si želela nekaj kvalitetnega in koristnega za najin odnos. Izbrala sva pripravo pri Iskrenih in bila zelo zadovoljna. Predebatirala sva precej tem, hkrati pa slišala tudi poglede drugih zaročencev in nasvete izkušenih zakoncev.

Imela sva tudi srečo, da je duhovnik, ki naju je poročil, predlagal, da se tudi mi dobivamo enkrat na mesec. Veliko smo se pogovarjali o zakramentu poroke, o Božjem načrtu za zakon in poročnem obredu. Zaradi tega sem potem drugače doživela poročno mašo, kot pa če teh stvari ne bi vedela. Tudi on naju je ves čas po malem opominjal, da je poroka pomembna, vendar pa je to le začetek.

Sčasoma, že nekaj mesecev po tem, večina stvari povezanih s poročnim dnem zbledi v ozadje – razen vajinega odnosa. Zato je to tisto, kar je na poročni dan najbolj pomembno.

Najpomembnejše je …

Za naju je bila središče poročnega dneva maša. Zavestno sva na seznamu opravil odločitve povezane z obredom dala višje, da naju ne bi prehitro posrkali ostali organizacijski opravki. Na poročni dan je namreč, logično, najpomembnejši obred poroke. Če tega ni, vse ostale dejavnosti izgubijo smisel. Na ohceti se veseliš tega, da sta si obljubila zvestobo, ljubezen in spoštovanje vse dni svojega življenja.

Pri načrtovanju ohceti pa se mi zdi najpomembnejše, da se vprašata, kaj je tisto, kar je pomembno vama. Midva sva na primer vedela, da nama precej pomeni to, da imava lepe fotografije, da se bova tega dne lahko še dolgo spominjala. Zato sva bila temu pripravljena nameniti nekaj več denarja. Po drugi strani pa nama je bilo vseeno, ali imava band ali ne – zato sva si preprosto izposodila zvočnike in predvajala izbran seznam pesmi na Spotifyu.

Na ohceti nisva imela nekaterih »nujnih« stvari, imela pa sva najnujnejše – drug drugega. Če želita imeti veliko in drago ohcet, vama tega nihče ne preprečuje (seveda, dokler vama ostane še kaj denarja za dneve, ki sledijo poroki). Želim le osvetliti to, da sčasoma, že nekaj mesecev po tem, večina stvari povezanih s poročnim dnem zbledi v ozadje – razen vajinega odnosa. Zato je to tisto, kar je na poročni dan najpomembnejše.