Foto: CanvaSlovenija je kot prva država na svetu zakon o pomoči pri samomoru zavrnila na referendumu. Po tem, ko je večinsko podporo na predhodnem referendumu dobila pobuda zakonske ureditve pomoči pri samomoru in je bilo komaj zbranih 40.000 podpisov za razpis zakonodajnega referenduma o že sprejetem zakonu o prostovoljnem končanju življenja, je včerajšnja zmaga koalicije nasprotnikov zakona o prostovoljnem končanju življenja izjemen zgodovinski uspeh. Svojevrsten čudež pravzaprav. Nihče jim ni pripisoval zmage, a vendar so naredili vse, kar so zmogli, da bi jim uspelo s tehtnimi argumenti prepričati dovolj ljudi.
Včerajšnji referendum je bil boj med Davidom in Goljatom. In David je za popotnico prejel močno zavedanje, kako veliko je mogoče doseči tudi brez vpliva v mainstream medijih, ob močnem nasprotovanju politične koalicije ter ob tem, da ti vse javnomnenjske ankete kažejo odločen poraz.
Kampanja proti samomoru s pomočjo je v družbi množici uspavanih prebudila, angažirala in v močno koalicijo združila najprej majhno število pro-life nevladnikov, ki so verjeli, da sprejeti zakon ne sme obstati. Nato so se jim pridružile vse velike verske skupnosti v državi, zdravniki in drugo zdravstveno osebje ter nazadnje opozicija.
Slovenija je kot prva država na svetu zakon o pomoči pri samomoru zavrnila na referendumu.
Zaradi srčnega prizadevanja ljudi, ki so si iskreno prizadevali ubraniti, kar jim je najbolj sveto, je zmagala moč argumenta in prevladal glas zdravega razuma, podpore življenju in skrbi za najranljivejše v naši družbi. Hvala Bogu (gotovo tudi vsa molitev, celo v drugih državah, ni bila zaman) ostajamo družba, v kateri je življenje sveto in človekovo dostojanstvo absolutna vrednota. Kjer še drži družbeni konsenz, da je treba za bolne, invalide in starejše poskrbeti z bližino in paliativo, ne pa jih utrjevati v obupu in jim ponuditi smrt ter da je pomoč pri samomoru kaznivo dejanje, ne pa nekaj dobrega.
A včeraj so bile dovoljene sanje, danes pa je nov dan, bi lahko parafrazirali znanega podpornika zavrnjenega zakona. Danes se namreč prizadevanja včerajšnje koalicije za življenje ne sme nehati. Že v prvih odzivih na rezultat referenduma so namreč zagovorniki zakona izjavili, »da bomo takšno ureditev [kot jo je predlagal zavrnjeni zakon] prej ali slej imeli tudi v Sloveniji«. Kakšno nespoštovanje volje velikega dela državljanov in demokracije! Ne gre dvomiti, da zagovorniki pomoči pri samomoru in evtanazije ne bodo poskusili znova. Nenazadnje tudi podpora tudi zakonu ni bila nizka. Zato je pomembno, da prav nihče od tistih, ki so včeraj glasovali proti, ne bo zaspal na referendumski lovoriki.
Danes mora družbena večina, ki ji je mar za najranljivejše, aktivno delati dalje. Ljudje, ki danes (neznosno) trpijo, si zaslužijo, da jim konkretno in sistemsko pomagamo mnogo bolje kot to na ravni države počnemo trenutno. Seveda je nujno, da sedaj uredimo ves kaos v zdravstvu, da končno dobimo spodoben zakon, ki bo omogočil dostop do paliativne oskrbe vsakomur, ki jo potrebuje. Potrebno je spodobno urediti področje dolgotrajne oskrbe. Nedvomno potrebujemo tudi več kot en hospic. A mnogo bolj kot vse našteto – pa že tega desetletja nismo uredili – potrebujemo zavzeto delo v smeri gradnje družbe sočutja in bližine, v kateri bo komurkoli odrekati človeško dostojanstvo in (pomagati) ubiti drugega (ostalo) nedopustno.
Življenje je tisto najdragocenejše, kar moramo (u)braniti z vsem, kar smo in kar imamo.
In to delo bo v resnici eno samo garanje, pospremljeno s številnimi čudeži. Največji del ga lahko naredimo le z vsakodnevnim prizadevanjem “od spodaj” – v svoji lastni družini, med svojimi prijatelji in znanci, v svoji lokalni skupnosti. Ni si lahko prizadevati za trdne družinske vezi, ki so temelj, ki te podpira, opogumlja in ti pomaga, ko ti gre najtežje, si bolan, star ali invaliden. Tudi ni v številnih zahtevnih okoliščinah lahko vlivati upanja in nuditi bližine. Izjemen izziv je presegati brezbrižnost in individualizem v družbi. A vendar je neskončno vredno. Ker je življenje tisto najdragocenejše, kar moramo (u)braniti z vsem, kar smo in kar imamo.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Dr. Urh Grošelj: “Po tem, kar naredimo za umirajoče, se meri celotna družba”
S. Emanuela Žerdin: “Lepa smrt je kot sadež, ki je dozorel in lahko mirno odpade”
Nina Zupančič Križnar, dr. med.: Kako živeti z bolnikom, ki ima težave z demenco?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Povedano je bilo, da smrt s pomočjo asistiranega samomora sploh ni lahka, da lahko umiraš tudi več ur, ali celo dni. Navzven deluješ mirno, ne moreš pa dihati in se dušiš. Poleg tega so bili zdravniki večinoma proti in vse to je prepričalo ljudi.
Toda s tem zgodba o uspehu še ni končana. Bodimo realni, mnogo ljudi pred smrtjo zelo trpi. Ni povsod razvita paliativna oskrba. Svojci so velikokrat prepuščeni sami sebi in lastni iznajdljivosti. Kot družba moramo storiti vse, da umirajočim pomagamo, da dobijo ustrezno terapijo, da ne bodo tako trpeli.
Ne zatiskajmo si oči.
Nekateri imajo veliko “srečo”, umrejo v spanju, ali umrejo pri delu. Do konca aktivni in sredi življenja. Druge spet peljejo v bolnišnici in nato kmalu umrejo. Potem so še tisti reveži, ki umirajo tudi več let in neznosno trpijo.