Foto: EnvatoKratke hlače, ki komaj pokrivajo zadnjico, crop topi in globoki dekolteji … so ti res razlog, da se najstniki ne morejo osredotočiti na šolsko delo?
Oblačenje v šolskem okolju je tema, ki se redno vrača v naše pogovore in velikokrat povzroči vroče debate. Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za vprašanje trenutne mode ali osebnega okusa, pa se za tem v resnici skriva veliko več.
Gre za vprašanje identitete in spoštovanja.
Način oblačenja je bil od nekdaj eden od razpoznavnih znakov mladosti. Mladostniki z oblačili izražajo svojo pripadnost, svoje vrednote, morda tudi uporništvo. Njihova oblačila nosijo sporočila. Z njimi želijo opozoriti nase, vzbuditi našo pozornost in pridobiti našo potrditev. Šola jim predstavlja za to idealen poligon, na katerem izražajo svojo kreativnost, si pridobivajo “všečke” in preizkušajo meje. Včasih s svojim videzom zadenejo terno, včasih pa jih dobijo po glavi.
Na nas odraslih je, da teh mladih, ki se še iščejo, ne sramotimo, ponižujemo in ne sodimo.
Pa je res vseeno, kako gre vaša hči oblečena/vaš sin oblečen v šolo?
Če pogledamo današnjo mladino, opazimo, da nosijo zelo raznolika oblačila: od širokih trenirk in oversized puloverjev, do pajkic, kratkih hlač in crop topov pri dekletih, ali do polovice riti spuščenih hlač z vidnimi spodnjicami pri fantih. Vsak ima svoj stil. Nekateri s širokimi oblačili, ki povsem zakrijejo postavo, drugi z mini oblačili, ki več razkrivajo kot pokrivajo. Predvsem slednji so deležni številnih komentarjev, pomislekov in tudi zgražanj.
Z oblačili, ki razkrivajo preveč, z napisi, ki so žaljivi ali moteči, drugim povzročimo nelagodje. Fantje, ki jih v najstništvu močno razganjajo hormoni, bodo le s težavo sledili navodilom učitelja, če pred njimi sedi pomanjkljivo oblečena sošolka. To je pač dejstvo. Seveda se ima dekle pravico obleči, kot želi, in ni odgovorna za to, kako se fantje odzivajo nanjo in kako kontrolirajo svoje hormonske viharje. Pa vendar dekle s svojim oblačenjem ne vpliva le na to, kako se bodo odzvali fantje, ampak kaže predvsem to, kako spoštuje samo sebe. Se počuti vredno in občudovano le, če da svoje telo vsem na ogled? Si želi, da drugi na njej opazijo zgolj telo, ne pa tega, kar v resnici je?
Šola pač ni ne gledališče in ne plaža. Je prostor, kjer tudi z načinom oblačenja izražamo spoštovanje tako do učiteljev in učencev kot tudi do same ustanove.
Šolske uniforme
Vprašanje oblačenja v šoli ni le modna dilema, temveč tudi vzgojna tema. To je tudi razlog, da se odpira razprava o uvedbi šolskih uniform. Uniforma kot simbol spoštovanja šolskega okolja in dostojnega videza. Zagovorniki šolskih uniform tudi poudarjajo, da enotna oblačila odpravljajo razlike med učenci, ki izhajajo iz različnih socialnih okolij. Poleg tega naj bi uniforme prispevale k občutku pripadnosti in enotnosti. Hkrati pa uniformiranost zmanjša možnosti za izražanje lastne identitete in edinstvenosti. V obdobju odraščanja je mnogim mladim lažje pokazati, kdo so, kaj jih zanima in v kaj verjamejo prav skozi oblačenje.
Kodeks oblačenja
Čeprav šolskih uniform pri nas ne poznamo, pa nekatere šole uvajajo kodeks oblačenja, ki učencem dovoljuje več svobode pri izbiri oblačil, hkrati pa jih usmerja v način oblačenja, ki ni moteč za druge in ohranja njihovo dostojanstvo. Šola pač ni ne gledališče in ne plaža. Je prostor, kjer tudi z načinom oblačenja izražamo spoštovanje tako do učiteljev in učencev kot tudi do same ustanove.
Kot mami hčerke mi je pomembno, kako se obleče. Skrbi me, kaj sporoča s svojim oblačenjem in kakšen odziv spodbuja pri fantih. Še bolj kot to pa mi je pomembno, kakšno vrednost daje sama sebi – ali zna prepoznati svojo lepoto, pa ne samo lepoto telesa ampak tisto lepoto svoje duše, ki sije skozi vse pore njene osebnosti. Lepoto, ki jo odkriješ v njenih očeh, v nasmehu, v prijaznem pozdravu, v vsem, kar dela, in vsem, kar je. Želim si, da s svojim oblačenjem sporoča, da se spoštuje in ceni, da zaupa vase in se zaveda, da njeno telo ni izložba, namenjena vsem na ogled, pač pa dragocen zaklad.
Prav tako pa mi je kot mami sina pomembno, da s svojim oblačenjem pokaže, da spoštuje in skrbi za svoje telo, da mu je mar za svoj izgled. Hkrati pa želim, da na žensko ne gleda le kot na razstavni eksponat ali vir poželenja, temveč kot na osebo z velikim srcem, ki zacveti v svoji lepoti, a to lepoto skrbno čuva in je ne pusti poteptati.
Želim si, da moja hči s svojim oblačenjem sporoča, da se spoštuje in ceni, da zaupa vase in se zaveda, da njeno telo ni izložba, namenjena vsem na ogled, pač pa dragocen zaklad.
Bodimo jim v oporo
Najstništvo je pač najstništvo. Je čas odkrivanja, kdo v resnici si in kaj želiš postati. Želiš pripadati. Želiš si obleči tisto, kar misliš, da te naredi lepega. Vsak dan preizkusiš nekaj novega, da bi odkril, kaj ti zares ustreza. In oblačila so le en majhen delček te poti, ki je polna poskusov, padcev in tudi izjemnih dosežkov. Sprejemaš odločitve, včasih tudi napačne. Tudi glede oblačenja. In se učiš, tako kot to počnejo vsi najstniki.
Na nas odraslih pa je, da teh mladih, ki se še iščejo, ne sramotimo, ponižujemo in ne sodimo. Lahko pa jim pomagamo in jih zavarujemo, da bodo naredili kakšno napako manj – tudi glede oblačenja. Ne zato, ker bi bili slabi in nesposobni, pač pa zato, ker je svet nepredvidljiv in včasih krut in ker je lepo, če smo empatični drug do drugega.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Maja Vovk: Moja hči – skrivnostna lepotica
Darja Barborič Vesel: “Vsakič, ko vidim pred seboj najstnico, vidim človeka, ki nastaja.”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Meni bi bilo tako olajšanje, če bi bile v šoli uniforme. Manj stroškov in skrbi za obleke, predvsem manj primerjanja, pa tudi zjutraj bi odpadla večna dilema, kaj obleči. Otroci so med sabo res kruti. Težko mi je slišati, kako se zafrkavajo iz rabljenih oblek, nizko cenovnih oblek (‘lidlčki’) in vsega, kar ni moderno. Ne želim zapraviti cele plače za oblačila, sem tudi prepričana, da nobel znamke niso nekaj kar otrok potrebuje, vseeno se mi zdi pa res neumno, da je samo zaradi tega izključen iz družbe.
Na naši OŠ je zelo veliko govora o oblačilih. Nato se je v Pravila šolskega reda stlačil člen o oblačenju. Prišlo je do absurda, da mora sedaj obstajati moralna policija, ki bo merila dolžino kril, kot na skakalni turneji preverjajo drese skakalcev. Noro kam smo prišli. Hkrati pa smo v bogati občini z široko periferijo in so razlike med učenci in premoženjem staršev izjemne. Uniforme, bi rešile ta problem; takoj pokaže pripadnost otroka določeni šoli. Recimo ni dileme, če je otrok upravičen do šolskega prevoza, kar imamo tudi redno problematiko z kontrolorji, ko otroci nimajo s seboj Urbane, itd. Razlik na videz ne bi bilo med bogatimi in revnimi, oblačila je lažje vzdrževati, ker ima vsak več kosov oblačil, nakup le-teh bi lahko bil preko šole in s tem ugodnejši zaradi skupinskega nakupa. A tudi to ima negativno plat in takoj vidim možne zaplete: kdo bo dobavitelj unifor, a so to uniformirana oblačila ali le natančno določeni kosi, ki jih starši kupijo v prosti prodaji in po svoje? KAKA ta uniforma bo? Zagotovo bodo starši, ki bodo nasprotovali temu, ker njihov otrok ne bo nosil tega in tega … ker se hočejo postavljati. Težko rešljiva družba smo!