Foto: CanvaTa teden šolske klopi polnijo nasmejani učenci in dijaki, ki za sabo puščajo radožive počitnice.
Takšna predstava je seveda vsem nam odraslim najljubša. V resnici pa šolske klopi polnijo tudi taki učenci in dijaki, ki bi se najraje skrili pred šolo. Ki so počitnice preživeli z cmokom v grlu in se bali trenutka, ko bodo morali ponovno v šolo. Ki imajo glavo polno skrbi in strahu pred vsem, kar jih čaka. K temu prispeva svoj del tudi glasno komentiranje odraslih iz vseh strani: “Boš že videl, ko se bo pričela šola”, “Zdaj pa je konec zabave, šola se pričenja.”, “Kaj pa je tebi hudega, ko sem bil jaz otrok, je bilo veliko huje…” ali pa tudi pretirano spodbujanje k temu, da bi se morali neznansko veseliti začetka šole.
Predlogov, kako lahko starši prehod otrok in mladostnikov iz počitnic v šolo naredimo nekoliko manj stresen, ne manjka ne na ulici ne na spletu, na tem mestu pa se bomo posvetili tistim dobrim in preizkušenim, ki sem jim v letih dela v svetovalni službi spoznala ob stiskah dijakov:
- Preizkusite se v čuječem starševstvu
Za svojega otroka imejte odprte oči, ušesa in roke. Vi ga najbolje in najdlje poznate, zato bodite pozorni na znake stiske ter ustrezno odreagirajte. Hitro boste opazili, če se otrok zapira vase, je razdražljiv, molčeč, morda se celo samo-poškoduje ali kako drugače kaže, da se ne počuti dobro v svoji koži.
- Bodite iskreni in sprejemajoči poslušalci
Eden izmed razlogov, da dijaki radi pridejo do razrednika ali v svetovalno službo, je ravno odprt in ne-obsojajoč pogovor. Mladostniki pa prvenstveno hrepenijo po pogovoru z vami, starši, zato jim pustite, da se vam približajo, bodite dobri poslušalci in se vzdržite sodb, primerjav in komentarjev.
- Primerjanje slabi otrokovo motivacijo
Poskušajte se vzdržati primerjanja vašega otroka s sorojenci, sosedi, sošolci … Ko vam prinese domov novico o dobri oceni, ne vprašajte najprej po tem, kako so pisali sošolci, temveč z njim iskreno delite veselje. Vaš otrok je edinstven in takšna naj bo tudi njegova pot.
- Perfekcionistična pričakovanja zamenjajte s spodbujanjem
Spodbujajte svoje otroke, da se bodo pri delu trudili po svojih močeh, hkrati pa jim dajte vedeti, da so napake priložnost za učenje, da nobena od njih ni usodna in da se vaša ljubezen ne meri z njihovimi dosežki. Ocene so zgolj informacija o tem, kako dobro so se naučili določeno snov, in ne pomenijo sodbe o tem, kako uspešen ali neuspešen bo otrok v življenju. Ob vsem tem se spomnite svojega otroštva in mladostništva, a ste čisto zares bili tako popolni, kot pričakujete od svojih otrok?
Ocene so zgolj informacija o tem, kako dobro so se naučili določeno snov, in ne pomenijo sodbe o tem, kako uspešen ali neuspešen bo otrok v življenju.
- Šola je vaš partner in ne nasprotnik
Učitelji in drugi delavci šole skrbijo za dobrobit in rast vaših otrok prav tako kot vi, torej se pri vzgoji dopolnjujete in si ne nasprotujete. Četudi se v čem ne strinjate, poskušajte ohraniti dobre in spoštljive odnose ter svojemu otroku preko zgleda kažite, da so konflikti rešljivi in da le sodelovalen odnos obrodi sadove.
- Odreagirajte odgovorno, ko je otrok v stiski
Duševno zdravje je v naši deželi še vedno tabu tema, posledično se stiske otrok in mladostnikov prepogosto pometa pod preprogo, se jih omalovažuje ali celo zanika. Vendar je duševno zdravje ravno tako pomembno kot vsa ostala področja telesnega zdravja. Zato prisluhnite otroku in mu ponudite varen prostor za pogovor, verjemite njegovi stiski, zagotovo ne želi manipulirati z vami. Brez sramu poiščite pomoč šolske svetovalne službe, kliničnega psihologa ali psihoterapevta ter na tak način pomagajte otroku, da si bo lažje opomogel.
V kolikor otrok doživlja težave povezane z medvrstniškim nasiljem, nemudoma stopite v stik s šolo in poiščite skupaj z njimi poti, da se nasilje čim prej ustavi, vašega otroka pa zavaruje, v kolikor na šoli niste slišani, se obrnite na druge ustanove, ki vam lahko pomagajo zaščititi vašega otroka.
Otrok ne sme postati vaš projekt, uresničevalec vaših nedokončanih zgodb ali nosilec vaših sanj.
- Razmejite sebe od vašega otroka
Otrok ne sme postati vaš projekt, uresničevalec vaših nedokončanih zgodb ali nosilec vaših sanj. Otrok tudi ni vaš podaljšek ali pomanjšana verzija vas. Je drugačen, svoj in si mora utirati svojo pot skozi življenje z vami kot njegovo varno bazo. Zato “ne gremo v šolo” ampak gre otrok v šolo, mi pa zgolj opazujemo, kako raste in uspeva.
Vaš otrok vas neprenehoma posluša, gleda in spremlja ter v vas prepozna podpornika in varen pristan ali nasprotnika in nekoga, pred katerim se raje skrije. Odločitev, katero vlogo boste igrali v življenju vašega otroka, sprejmite v duhu zavedanja, da so nam bili otroci podarjeni, da pa jim moramo pustiti, da samostojno odletijo v svet. Na tak način bo tudi šolsko leto teklo veliko bolj mirno in prijetno.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Tatjana Jakovljević: Preveč pozornosti otroku dela več škode kot koristi
Sabina Košmrl Kaučič: Srečni in pomirjeni starši so za otroka največje darilo
Alenka Rebula: “Starši smo le del otrokove ‘opreme’. Nismo vse.”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Verjamem, da so nekateri otroci v stiski. Predvsem tisti, ki imajo težave, snov težko razumejo, si snovi ne zapomnijo, starši pa imajo do njih prevelika pričakovanja. Strah jih je, da se bodo osramotili pred sošolci in jih bodo sošolci zasmehovali in jih potisnili ven iz svoje skupine. Nevarno je, da tak otrok, ko odraste, pristane na robu družbe.
Spominjam se, ko sem bila sama otrok. Imela sem to srečo, da v šoli nisem imela nikoli težav. Mnogo otrok pa je imelo težave, niso izdelali razreda. Veliko otrok ni končalo osnovne šole. Učitelji niso poznali milosti. Imam občutek, da so včasih z veseljem dajali nezadostne, cvek si dobil že, če si pozabil doma zvezek ali nisi naredil domače naloge. Bili so drugačni časi. Če zdaj pomislim, kakšne travme so imeli vsi ti otroci, ni čudno, če niso bili samozavestni in jih je potem žal še družba izključila.
Po drugi strani pa so nekateri tudi uspeli. Priučili so se kakšnega poklica in ga zelo uspešno opravljali, veliko odličnjakov pa ni bilo uspešnih, ko so prišli v srednjo šolo in so potem končali tudi v proizvodnji. Tako, da ni za posploševat stvari. Otroku moramo stati ob strani, ga spodbujati, ne pa ga nenehno kritizirati in tlačiti.
Rdeča Kapica, enak pogled na te probleme s šolo, imam tudi jaz.
Mislim, da je šolski sistem preveč naravnan, da se otrok “pifla!
Poznam primer profesorja, ki je dekletu na srednji šoli dal negativno iz matematike in tudi popravca pri njem ni naredila. Ona je sedaj USPEŠNA odrasla ženska, poročena. mati, babica, podjetnica… Ta upokojeni profesor pa je samski zagrenjeni možak – prava propalica.