Predsednik za največ 10 let

Ste se že kdaj vprašali, od kod in zakaj sploh imamo omejitev trajanja opravljanja funkcije predsednika države na največ dva mandata?

Čeprav je slovenska država še mlada – doba ene generacije je za širše družbeno ponotranjenje demokratičnih vrednot še veliko premalo – pa smo v svojo ustavno ureditev prevzeli nekatere institute, ki predstavljajo standard sodobnih demokracij. Eden takšnih je omejitev največ dveh zaporednih mandatov, ki velja za predsednika države.

Rotacijski sistemi za voljene funkcionarje niso izum sodobnih demokracij in so bili v veljavi že v stari Grčiji. Eden najbolj znanih primerov omejitve najvišjega oblastnega položaja v državi pa izhaja iz antičnega Rima. Ker je šlo v primeru kmeta Cincinatija za prostovoljno odpoved oblasti, je kot zgled samoomejevanja oblastnikov obveljal vse do danes.

Ko so v 5. stoletju pr. Kr. legendarnemu rimskemu junaku odposlanci senata sporočili novico, da je bil imenovan za dikatorja (šlo je za 6 mesecev trajajočo najvišjo oblast v rimski republiki v primeru izrednih in vojnih razmer), je preprosti Cincinati sprva odgovoril: »Ne maram nobene časti in slave. Tu na njivah je moj svet in tukaj branim svojo domovino, ko sejem žito za njene vojake.«

Nekdanji rimski konzul je bil po izročilu »odpoklican od pluga« šele potem, ko mu je bila predstavljena grozeča nevarnost italskih plemen za rodno mesto Rim. Sovražnika je potem res premagal, že po 16 dneh pa je na presenečenje vseh odstopil z mesta diktatorja (naziv takrat še ni imel slabšalnega pomena, kot ga ima danes) in se vrnil domov na svojo kmetijo. S tem se je v politično zgodovino vpisal kot zgled starorimskih vrednot poštenosti in skromnosti.

Seveda pa pripovedi iz davnine še ne pomenijo, da jih je mogoče kar tako z lahkoto uvesti tudi v sednjost. Slast po oblasti je vendarle prevelika skušnjava za vsakokratno vladajočo garnituro, zato se takšni temeljni premiki ponavadi zgodijo le ob izrednih posameznikih ali pa ob izrednih zunanjih dejavnikih, kot je ustanavljanje nove države. Slednje velja na primer za ZDA, pa tudi za Slovenijo.

Tradicijo omejitev predsedniškega mandata je v republikanski Ameriki začel prvi predsednik George Washington, ki je po izteku drugega mandata zavrnil možnost, da bi kandidiral še tretjič. Vendar je šlo v tem primeru za osebno odločitev in ne predpisano ustavno omejitev.

Washington je s tem postavil precedens, ki je imel v ZDA dolgo močno veljavo. Prekršiti si ga je upal zgolj predsednik FDR (Franklin D. Roosevelt), ki je aprila 1945 umrl le nekaj mesecev potem, ko je nastopil že svoj četrti mandat. Čeprav je bil izvoljen demokratično, pa je njegov primer močno pospešil gibanje za tudi formalno omejitev predsedniške funkcije. Leta 1951 je tako začel veljati 22. amandma k ustavi ZDA, ki pravi, da nihče ne more biti predsednik države več kot dvakrat.

Primer s Slovenijo je nekoliko drugačen. Najprej že zato, ker je bila naša demokratična tradicija veliko bolj šibka, njeno kratko življenjsko dobo pa so še dodatno skrajšale diktature: najprej kraljeva v stari Jugoslaviji in nato še Titova v komunistični Jugoslaviji. Slednji je s pomočjo vojske in tajne policije vladal vse do svoje smrti leta 1980. Diktaturo ene osebe je nato nadaljevala diktatura ene stranke, ki se je v Sloveniji končala šele aprila 1990, ko smo imeli prve demokratične in svobodne volitve po drugi svetovni vojni.

Slovenija pa ni Amerika in Slovenci v prvem obdobju samostojne Slovenije na najvišjem položaju v državi žal nismo imeli osebe, ki bi sledila zgledu Cincinatija, kot je pri Američanih to storil Washington.

Milan Kučan je leta 1990 najprej postal predsednik predsedstva takrat še socialistične Slovenije, s sprejetjem nove ustave od decembra 1991 pa že demokratične Slovenije. Na prvih predsedniških volitvah leta 1992 se je nato uspešno potegoval za svoj prvi in leta 1997 še za drugi formalni mandat predsednika države. Dejansko pa je bil Kučan predsednik Slovenije (če ne štejemo še obdobja, ko je vodil slovensko komunistično partijo) kar 12 let. Decembra 2002 ga je nasledil Janez Drnovšek.

Slovenska ustava v 103. členu določa, da je predsednik države izvoljen za dobo 5 let, vendar največ dvakrat zaporedoma. Z ustavo smo za naprej tako poskrbeli, da je predsednik v izvajanju svoje funkcije omejen, Kučan pa je svojo priložnost zamudil. Ustava namreč predstavlja minimum skupnih vrednot vseh njenih naslovljencev, žalostno pa je, če je črka zakona tudi maksimum osebne morale, ki jo premore predsednik države kot najvišja avtoriteta nekega naroda.