Kdo si upa skrbeti za bolnike z ebolo?

Delo z obolelimi za ebolo je za večino od nas, ki novice o tem spremljamo iz dnevne sobe, nepredstavljivo težko, a razodeva veličino človeškega duha. Spoznajmo nekaj oseb, ki na ta način služijo soljudem in človeštvu.

»Nihče od nas, ki imamo izkušnje z obvladovanjem izbruhov bolezni, ni še nikoli v življenju doživel izrednih razmer takšnih razsežnosti, s tolikšnim trpljenjem in s tolikšno količino posledic, ki jih to sproža,« o letošnjem izbruhu ebole v zahodni Afriki pravi dr. Margaret Chan, direktorica Svetovne zdravstvena organizacija.

Bolezen, ki kosi po zahdoni Afriki že od marca letos, je do sedaj zahtevala že življenja 5.000 ljudi v Liberiji, Gvineji, Siera Leoneju, Nigeriji, Maliju in tudi ZDA. Prijavljenih naj bi bilo 13.500 primerov te bolezni, vendar ocenjujejo, da jih je v resnici verjetno še več, vse tja do 20.000. Posamezne primere so zdravili tudi že v Španiji, Nemčiji, VB, Franciji in na Norveškem. Bolezen za seboj pušča številne sirote in še poglablja revščino.

Število obolelih narašča tudi hitreje kot zmožnosti za njihovo zdravstveno oskrbo. Vsak okuženi v Liberiji naj bi v povprečju okužil še 1,7 zdravih oseb, kar pomeni, da je bolezen nalezljivejša od ošpic (pri teh se bolezni od 10 okuženih naleze 12-17 novih). Od  okuženih jih umre od 50 pa vse do 90 %.

Vse našteto močno otežuje ustrezno zdravstveno oskrbo obolelih, s tem pa tudi omejevanje širjenja bolezni. V Liberiji je okužen že 1 od 50 zdravstvenih delavcev.

Kdo so torej junaki, ki se vsakodnevno borijo z boleznijo in skrbijo za prizadete, ki trpijo v visoki vročini, bruhajo, imajo drisko, krvavijo in izčrpani tudi umirajo?

Nancy Yoko: Izšolani, da se žrtvujemo

Medicinska sestra Nancy Yoko deluje v bolnišnici v Kenemi v Sierra Leoneju, kjer imajo trenutno 45 obolelih za ebolo, vsak dan pa sprejmejo 5 novih, 10 jih je v zadnjem tednu umrlo. Umrlo je tudi že 6 zdravstvenih delavcev, tudi mnogi ne želijo več opravljati tega dela. Preostali pa so toliko bolj obremenjeni. »Odkar se je pred tremi meseci težava začela, še nisem imela prostega dne,« pravi Nancy, ki dela po 12 ur dnevno. Preobremenjenosti pa zvišuje tveganje za okužbo kljub vsem zaščitnim ukrepom.

Hudo pa je tudi to, da težki delovni pogoji niso edino breme, ki ga nosijo Nancy in njeni kolegi, eno od njih je tudi velika stigma: »Poznajo nas kot ‘ebola’ sestre. Nihče se nam noče približati. Sestre iz splošnega oddelka nočejo niti govoriti z nami. Še celo naši družinski člani se bojijo, da bi se od nas nalezli virusa.« A Nancy vztraja: »Ni me strah. Sem medicinska sestra. Opravljam svoje delo. Izšolani smo bili za to, da se žrtvujemo za druge.«   

Dr. Grazia Caleo: Izkušnja me dela ponižno

Britanska epidemiologinja dr. Grazia Caleo je v okviru Zdravnikov brez meja delovala v Sierra Leoneju in pripoveduje, kako je počasi pridobila zaupanja v zaščitne ukrepe pri svojem delu in si na terenu ni dopustila, da bi občutila strah. Ob tem pa se zaveda, da je ravno pretirana samozavest, posebej ob dolgih izmenah in utrujenosti, nevarna.

V začetku so se v centru, kjer je delovala, soočali tudi z velikim nezaupanjem vaščanov, saj so bili bolniki, ki skrivnostno za vedno izginejo za zidovi centra, zanje skrivnostna in nevarna stvar.  

Težko pa ji je bilo tudi po čisto človeški plati: »Vidiš, kako ljudje umirajo, in ne moreš narediti veliko, da bi jim lahko pomagal. Kot zdravnica in kot človek to zelo težko sprejemam.« Zato pa je bila še toliko bolj vesela vsakega nepričakovanega izboljšanja in ozdravljenja.

»Videti, kako se ljudje izpostavljajo, da bi pomagali sovjim družinskim članom, kljub temu, da poznajo tveganje, je izkušnja, ki me dela zelo ponižno. Nekaj neverjetnega je videti starejše otroke na oddelku z visokim tveganjem, ki instinktivno skrbijo za mlajše, pa čeprav sploh niso v sorodu. To, da sem bila v Sierra Leoneju, me je veliko naučilo o tem, kaj je duh človečnosti. Veliko bolj žilavi smo, kot si mislimo.«

Sylvanos B. Karimun: Čutil sem dolžnost

Sylvanos je medicinski brat že štiri leta, junija letos pa je prišel delat v medicinski center v Kailahunu v Sierra Leonuje, da bi pomagal obolelim za ebolo. »Čutil sem, da je moja dolžnost, da pridem in skrbim za bolne, za ljudi, za katere nihče ne želi skrbeti. V začetku me je bilo strah, zdaj pa zaupam v to, kar delamo.«

Vsak dan sprejme od 4 do 7 novih bolnikov. Poleg tega, da jih testirajo za bolezni in jim dajejo velike količine vitaminov, da bi okrepili njihov imunski sistem, jih tudi umivajo in skrbijo, da bi se počutili, kolikor je mogoče udobno.

»Mojo družino in mojo skupnost je strah, da bi zbolel, ampak sam se počutim varnega in počasi tudi oni začenjajo razumeti, kakšno delo opravljam. Težko mi je tudi, ko vidim ljudi iz svoje skupnosti, ko jih prinesejo na nosilih.«

Cokie van der Velde: Več razmišljam o smrti in jo sprejemam

Cokie je brtianska strokovnjakinja za higieno, 54-letna mama in babica, ki v okviru Zdravnikov brez meja deluje v Liberiji.

Pripoveduje o tem, kako težko je delo v okolju, kjer se mešajo vonj po krvi, driski, bruhanju in mrtvih telesih. Poleg tega njihovo delo vedno poteka pod debelo plastjo zaščitne obleke – zaščitna halja, dva ali trije pari rokavic, povsem vodoodporna obleka, naglavno pokrivalo, maska, očala in velik predpasnik. V vročem in vlažnem okolju ima to isti učinek, kot bi nekdo po tebi polil vedro vode. Van der Veldova pravi, da lahko včasih izlije pot iz škornjev, posebej pa mora načrtovati in paziti, da v tej opravi ne bi omedlela na intenzivnem oddelku. Najdlje je v njej zdržala uro in pol, kadar dela težko fizično delo, kot je prenašanje teles ali čiščenje krvi s tal, pa ne zdrži dlje od ene ure.  

Čeprav si predstavlja, da njena pojava v tej zaščitni obleki ni najbolj človeška za bolnike, posebej za otroke, pa se trudi, da bi vsakemu prinesla vsaj malo človeškega stika, kozarec vode, dotik, kajti: »Nihče se jih ne dotika, nihče ni bil blizu njih že po več dni, morajo se počutiti tako osamljeni in prestrašeni.«

Ko je bila nazadnje v Liberiji, je, kot pravi, preložila na stotine mrtvih teles in videla samo tri ozdravljene. Zato pravi, da danes na smrt gleda drugače in da tudi veliko več premišljuje o lastni smrti, ki je sicer tako v njenem življenju kot v družbi nekako prezrto dejstvo. »Ampak ko enkrat vidiš toliko smrti, sprejmeš, da je v resnici samo del življenja – da vsi živimo in umremo. Zdaj je smrt bolj v ospredju moje zavesti in sprejemam, da se bo nekoč zgodila, prej ali slej.«

Skuša tudi poskrbeti, da je slovo in ravnanje s pokojnimi, kolikor je mogoče dostojanstveno. »Vsakokrat poskrbim, da se ekipa za trenutek ustavi in poslovi od človeka, ki ga dajemo v vrečo za trupla. Skušamo ohranjati spoštovanje do umrlih. Čeprav nisem verna, upam, da lahko vnesem v ta trenutek vsaj nekaj duhovnosti in nekaj spoštovanja do žalovanja sorodnikov.« Umrlega v vreči tudi odnesejo do žičnate ograje, kjer ga od daleč pokažejo svojcem, če to želijo. »v Takšnih primerih okrog vreče položim rože, če gre za otroka, pa nekaj igračk. Te igračke tudi dam v vrečo, ko jo enkrat zapremo.«

Ne zanika, da pri svojem deluj občuti tudi strah. Zakaj torej to počne? »Deloma zaradi mojega prepričanja, da bi morala biti v svetu socialna pravičnost. Ljudje, ki jim pomagam, so del človeške rase, del človeštva – v tem smislu so vsi ljudje zame enaki. Čutim ravno toliko dolžnosti, da pomagam nekemu tujcu kot nekomu, ki ga poznam.«

Viri: BBC, The Guardian, Unicef