»Srfanje kavčev« z družino

»Če že ne moremo mi po svetu, naj pa pride svet k nam,« smo si rekli in se kot družina vključili v Couchsurfing mrežo za izmenjavo gostoljubja …

»Couchsurfing« je spletno omrežje, s pomočjo katerega si registrirani uporabniki – trenutno jih je okrog 9 milijonov – delijo gostoljubje po vsem svetu. Preko spletne strani lahko bodisi iščeš bodisi ponudiš prenočišče – brezplačno.

Kako deluje “kavčanje”?

»Kavčanje« je povsem preprosto – na spletni strani ustvariš svoj profil, v katerem se čim bolje predstaviš. Če želiš ponuditi prenočišče v svojem domu, opišeš, kaj lahko ponudiš. Ko bo nek popotnik iskal prenočišče v tvojem kraju, se mu bo izpisal tudi tvoj profil in lahko se bo odločil, da te zaprosi za prenočevanje. Lahko sprejmeš ali ne, povsem svobodno. Kot gostitelj pa lahko tudi povabiš koga na svoj dom (ko imaš čas, si želiš družbe ipd.), tako da izbereš in povabiš koga od ljudi, ki v tvojem kraju (ob ravno tistem času) iščejo prenočišče.

Če sam iščeš prenočišče, svojo destinacijo in želen termin vpišeš na spletno stran, tako da bo vidna vsem iz tistega kraja, ki morda ravno v tistem času iščejo popotnike, da bi jim ponudili svoj »kavč«. Lahko pa sam komur koli iz kraja, kamor potuješ, pošlješ prošnjo … in počakaš na odgovor.

»Kavči« so zelo različni – od koščka tal, na katerih lahko razprostreš svojo spalno vrečo, kavčev v dnevnih ali drugih sobah pa vse do udobnih postelj v svoji lastni sobi ali celo hiši – kolikor zmore kdo ponuditi. Gostom lahko ponudiš tudi hrano ali pa ne – kolikor kdo zmore. Lahko jim razkažeš mesto ali ne – kolikor zmoreš. Vsekakor pa je zaželeno, da se med popotniki in gostitelji zgodi vsaj nekaj medsebojni izmenjave – ravno v tem je čar in bistvo vsega.

Najmlajša kavčarja pri nas doma – skozi objektiv našega petletnika (fotografiranje je igra, za katero ne rabiš jezika) 

Bistvo ni v kavčih 

Couchsurfing je trenutno največja, ne pa edina organizacija, ki na takšen način povezuje ljudi z vsega sveta. Vizija njenih snovalcev je, da bi preko potovanj naredili svet lepši, potovanja pa bogatejša preko stikov med ljudmi. Kavčarji delijo svoja življenja z ljudmi, s katerimi se srečajo, in na ta način krepijo izmenjavo in spoštovanje med različnimi kulturami. Kavčanje dela potovanja (finančno) dostopnejša, izkušnjo tujine pa bogatejšo, saj na ta način veliko lažje pridete v intenziven stik s prebivalci neke dežele.

Marsikomu se ob misli na tujca v hiši takoj porodi vprašanje o varnosti tovrstnega početja. Spletna stran couchsurfing sicer ponuja nekaj varovalnih mehanizmov, s pomočjo katerih se takoj izločijo vsi, ki se ne držijo osnovnih pravil, sicer pa tudi tu veliko temelji na zaupanju. Preko natančnega branja profila je mogoče že malce začutiti, za koga gre, še posebej pomembno pa je tisto, kar o njem napišejo drugi (gostje ali gostitelji). Pozitivnih izkušenj (tako gost kot gostitelj na koncu ocenita svojo izkušnjo in jo opišeta v profilu drugega) je bilo do leta 2011 kar 99,6 %, večina negativnih je bila predvsem na račun medkulturnih razlik, zares negativni dogodki (kraje, nadlegovanje) pa so izredno redki.

Vsakdo lahko kavča!

Morda si ob misli na kavčanje predstavljate mlade nadobudne popotnike z nahrbtniki in boemske vagabunde, ki svobodno pohajkujejo po svetu in se ustavljajo v zakajenih študentskih stanovanjih z oguljenimi kavči. Pa ni ravno tako. Kavči in kavčarji so vseh vrst – od študentov, poslovnežev, parov, starejših pa vse do družin. Ena od njih je tudi naša – ne še zelo izkušena, vsekakor pa navdušena.

Izkušnje naše družine

Sama imam lepo izkušnjo z eno od predhodnih oblik kavčanja (preko organizacije Servas, ki je nastala po 2. svetovni vojni prav z namenom, da preko spoznavanja ljudi iz različnih držav gradi kulturo miru) iz svojih študentskih let, ko sem na ta način izkusila gostoljubje na Siciliji in na Irskem. Močno se me je dotaknila tudi izkušnja Taizéjskih novoletnih srečanj – romanj zaupanja, kot jih je poimenoval brat Roger, ustanovitelj taizéjske skupnosti – po številnih evropskih mestih, kjer smo bili mladi tako lepo sprejeti po domovih.

Ko smo kot mlada družina prišli do lastne hiše, je skupaj s hvaležnostjo zanjo prišla tudi želja, da bi bila njena vrata čim bolj odprta. A naša prva kavčarska izkušnja je bila v vlogi gostov.

1. Gostje v Amsterdamu

Ko je lansko jesen mož moral za nekaj dni službeno v Amsterdam, smo se sprva le šalili, da gremo z njim kar vsi – še mama z dojenčkom ter dva mala fantiča (3 in 5 let). Podvig se je zdel finančno neizvedljiv, dokler se nisva spomnila couchsurfinga. Kar se je sprva zdelo kot neka prismuknjena ideja (ali morda celo norost), se je nazadnje uresničilo, našli smo dvoje gostiteljev, ki so nas bili pripravljeni sprejeti – pri prvem (prijazen mlad moški) naj bi preživeli prve tri dni, pri drugih (mlada narodno mešana družinica) pa zadnja dva dneva. S kančkom negotovosti, a vendarle v duhu zaupanja, smo v vrsti malih amsterdamskih hišic iskali naslov našega gostitelja. Sprejel nas je sramežljiv fant v preprostem, a lepo urejenem stanovanju, ki je za nas že premaknil pohištvo v dnevni sobi, da je naredil prostor za napihljivi blazini …

Srečevanje z otroki je bilo zanj nekaj povsem novega in še nepoznanega, bil je skoraj malce v zadregi, čeprav zelo prijazen in ustrežljiv, a vsak nov dan smo si postajali bližje – ko se je vrnil z dela, je otrokom prinesel kako drobno pozornost, prikupil pa se jim je še posebej s svojo naravnostjo, pristnostjo, da še danes sprašujejo, kdaj ga bomo spet obiskali. Lahko smo uporabljali njegovo kuhinjo in hladilnik, preizkusili nekaj novih jedi iz njega, mi pa smo ga razveseli s kuhano večerjo, ko se je pozno zvečer vrnil z dela. Naporna so bila edino jutra, saj je imel naš gostitelj včasih nočno delo in je zjutraj potreboval počitek …, česar pa naši mali fantje niso ravno razumeli in sva se z možem dodobra izčrpala že, da sva celo druščino kar najbolj tiho spravila iz hiše. Da smo bili očitno dovolj tihi, pa priča dejstvo, da nam je z veseljem bivanje podaljšal za dva dni, potem ko so drugi gostitelji žal morali odpovedati (zaradi bolezni njihovega otroka). Ja, tudi to je del kavčanja.

2. Gostitelji – mlad Italijan

Po vrnitvi domov smo se odločili, da damo svoj kavč na razpolago tudi sami. Nekaj dni pred novim letom smo tako sprejeli mladega Italijana, ki je želel bolje spoznati Slovenijo. Preko dne je samostojno hodil naokrog, ob večerih pa smo skupaj jedli in klepetali. Naši pogovori so šli vedno globlje in globlje ter se vrteli predvsem okrog odnosov – on samski, midva z družino, tako različni svetovi, a zelo dragocena izmenjava. Čeprav je ravno v tistih dneh eden od otrok zbolel in se mi je ob vseh pripravah na novoletno praznovanje naše družinsko življenje zdelo precej kaotično, pa nas je ob odhodu prijetno pobožala in pomirila njegova izjava: »Odkar sem bival pri vas, me ni več tako strah družinskega življenja in vezanosti v odnos.« Kaj bi še želeli lepšega? 

3. Gostitelji – francoska družina

Kar nekaj mesecev je minilo do naše naslednje (in še čisto sveže) kavčarske izkušnje, ko smo 4 noči gostili francosko družinico s 5-letno deklico in 8-letnim dečkom. Povabili smo jih, ker so se nam zdeli zanimivi, saj se pripravljajo na enoletno potovanje okrog sveta, iz njihovega spletnega profila pa smo razbrali, da tudi sami pogosto gostijo kavčarje (ki imajo z njimi lepe izkušnje). Tudi mi smo z njimi preživeli prav prijetne dni. Sprva smo se srečevali le zjutraj in ob popoldnevih/večerih, ko so se otroci igrali na vrtu, mi pa smo pripravljali večerjo, zadnji dan pa smo skupaj obiskali Škocjanske jame. Poleg tega smo od njih slišali še nekaj namigov, kaj si je v Sloveniji še vredno ogledati, pa si (za razliko od njih) še nismo. Izvedeli smo vse o njihovih pripravah na pot okrog sveta, nekaj o tem, kako živijo družine v Franciji, sicer pa smo se prepuščali otrokom in njihovi skupni igri (pa tudi konfliktom in jezikovnim preprekam). Naš 3,5-letnik je nekaj dni po njihovem odhodu francosko deklico uvrstil visoko na seznam svojih prijateljev … 

Čeprav kavčanje z družino ni vedno preprosto, pa nam zagotovo širi svet – tako tistega zunaj kot znotraj. Še posebej dragoceno pa se nama z možem vse skupaj zdi za otroke – da doživijo gostoljubje (v vlogi gostiteljev in gostov), da se učijo prilagoditi in potrpeti, da spoznavajo nove ljudi, jezike, hrano in običaje in da se tudi v njih krepi duh zaupanja in velikodušnosti.