Če v skrbi za otroka prisluhnemo svoji naravi, svojemu poslanstvu, ki je položeno v nas mame, se nam na civilizacijske zahteve in norme, hočeš, nočeš ponujajo odgovori kot na dlani.
Primeri (odgovore poiščite v sebi) :
- Vaš otrok pade in začne jokati. Kaj kriči vaše telo? In kaj vam govori razum (pod vplivom tam zbrane družbe)?
- Otrok se je že tretjič zbudil ponoči. Vstanete, se nagibate čez posteljico, da mu date dudo, da ga pobožate… toda kaj kriči vaše telo? Zakaj ga ne dvignete? Je družbena floskula, da ga boste s tem, da ga pocrkljate razvadili, premočna?
- Otrok se je nehal dojiti pred pol ure. Spet joka in sesa rokice. Kaj storite? Kaj vam naredkuje razum? Kaj vam narekuje telo?
- Vaš otrok je začel hoditi v vrtec. Joka, ko ga oddate, vi jokate pred igralnico. Kaj vpije vaše telo? Kaj govori vaš razum?
Žal je tako, da vedno ne moremo upoštevati svoje narave. Pogosto pa lahko. Polovični delovni čas, varuška, na katero se otrok lahko varno naveže, otroka prestavite k vama v posteljo, neoziraje se na družbo, vzemite otroka v naročje!
Nekoč mi je mama, zdaj že mlada babica, pripovedovala, da se je njen sinek še pri šestih mesecih zbujal na dve uri. Ko je pediatrinji potožila, da bi se vsaj eno noč rada naspala, ji je ta povedala, da šest mesečni dojenček že mora prespati noč in ne potrebuje več hranjenja ponoči. “Jokal bo eno noč ali dve, potem se bo navadil in bo spal!”. Takratna mlada mamica je čutila premočan klic narave. Mož je bil tisti, ki je moral otroka v zibelki odpeljati na hodnik, da ga ne bi slišala. Pa ga je. Dve noči sta jokala vsak na svoji strani vrat. Potem je bil resnično mir. Otrok se je navadil… ali pa bolje rečeno: Otrok je obupal…
Zaupajte svojim občutkom in čutenjem! Nihče ne pozna bolje vašega otroka kot vi sami! Če boste zadovoljili potrebe vašega otroka, to ne pomeni, da ga boste razvadili. Razvajen otrok je otrok, ki proti vaši začetni volji, dobi vse kar zahteva – v materialnem smislu. Zadovoljite njegove čustvene potrebe in imel bo manj materialnih zahtev.
Primer:
3 – letna deklica hoče čokolado, čeprav je pravkar pojedla nekaj sladkega. Na vaš prvi “ne” ponovi prošnjo, na vaš drugi “ne” se začne cepetanje, mahanje proti vam, nato pa se vrže na tla in kriči, joka, maha okrog sebe, mogoče vas poskuša tudi udariti.
Priznajte si, da ste že prej čutili, da bo slej-ko-prej “počilo”- starši to zaznamo pri otroku. Morda je preutrujena, morda se je “nabralo” v vrtcu. Razumete. Toda še vedno ne želite dati čokolade.
K čemu vas nagovarja vaše telo? Naša narava je narejena tako, da nam jok ni prijeten. Najbrž želite ustaviti jok, kričanje in neprimerno obnašanje? Toda kako? Bi popustili in ponudili čokolado? Ali bi otroka radi vzeli v naročje? Ali bi se otroku najraje smejali, ga oponašali in se norčevali? Boste, v želji, da otrok ne bo razvajen, ignorirali njegovo početje?
Mnogo staršev se odzove podobno: ali ustreže želji, ali pa se odloči za ignoranco, pogosto začinjeno z nekaj zbadljivkami.
Ali menite, da bo vaš otrok resnično razvajen, če ne boste popustili želji po čokoladi, boste pa mu nudili čustveno bližino? Morda vas v tem trenutnku resnično ne želi blizu sebe. Poskbite, da se ne bo udaril, da ne bo česa razbil… in se umaknite. Čez nekaj minut pa prav gotovo potrebuje vaše naročje. In, če ga pocrkljate, ga ne boste razvadili! S tem ni “izsilil” čokolade. Je pa z “napadom trme” sprostil svojo nakopičeno energijo, nato pa se je pri vas potolažil in spoznal, da ste zanj oseba, na katero se lahko zanese. Če otroka pocrkljate niste “podrli” svojih načel, saj ni dobil čokolade.
To ni razvajanje. To pomeni biti starš: Zadovoljiti potrebe, brezpogojno ljubiti, zadovoljiti potrebe, ne pa izpolniti vsake želje.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
človek bi mislil, da ste napisale že zadosti člankov na temo vzgoje :huh:
npr. to, da bi razvadila nekajmesečnega dojenčka me niti najmanj ne skrbi in me ne ganejo zgodbe o tem, da enomesečn otrok od prijateljice spi že vso noč. jasno mi je, da dojenček nekaj potrebuje, če joka. navadno ga najprej poskušam podojiti, pa čeprav je jedel 1 uro nazaj. to se ponavadi dogaja podnevi. drugače pa pomeni, da si želi biti v mojem naročju. ker imam naporno 3-letnico mi je skrb za dojenčka mala malica.
kako trapsto, da sploh pomisliš na to, da dojenčka postaviš na “hladno”, če prepogosto in ob neprimernem času joka. to so res scenariji iz prejšnjega stoletja.
še vedno pa ne znam vaših nasvetov glede vzgoje “3-letnic” spraviti v prakso.zdi se mi, da manjka še kak podrobnejši nasvet ali pa nimate izkušenj z zelo trmastimi otroki.
re:
[quote=andy]še vedno pa ne znam vaših nasvetov glede vzgoje “3-letnic” spraviti v prakso.zdi se mi, da manjka še kak podrobnejši nasvet ali pa nimate izkušenj z zelo trmastimi otroki.[/quote]
Vzgoja niso recepti, ki bi kar po vrsti veljali za vse otroke. Kar je bistveno pri vzgoji, je odnos z otrokom, tega pa morate vzpostaviti sami, sicer vam noben nasvet še tako dobrega strokovnjaka ne more koristiti.
Koliko je otrok trmast, je pa zelo subjektivna ocena. Meni se zdi včasih prav smešno, ko kdo razlaga, kako trmastega otroka le ima, pa se meni ne zdi pol tako trmast kot moj. Pa si sama svojega ne predstavljam kot trmastega ampak “odločnega”, ki ve, kaj hoče in to jasno zahteva.
[quote]
kako trapsto, da sploh pomisliš
na to, da dojenčka postaviš na “hladno”, če prepogosto in ob
neprimernem času joka. to so res scenariji iz prejšnjega stoletja. [/quote]
Na žalost so še vedno tudi scenariji iz tega stoletja. Saj je dovolj, da greš malo brat forume ali pa poslušaš kakšne starše, ki vztrajno trdijo, kako jih 1-mesečni dojenček že prinaša okoli, pa joka in izsiljuje ….
[i]Zaupajte svojim občutkom in čutenjem! [/i]
Sicer sem moški, ampak že zase vem da so lahko moja občutenja in hotenja glede enake situacije popolnoma različna, odvisna pa so od moje umirjenosti, spočitosti, lačnosti, mudenja, javnosti, okolja…
Ljudje imamo tudi razum da se ne odločamo samo po tem kar “čutimo in hočemo”. Zato pa je toliko žensk zlorabljanih ker se za tipe niso odločale (tudi!) z razumom pač pa predvsem s tem kar so “čutile in hotele”.
Vsak starš ima pravico po svoje vzgajat otroke, jim predstavit svojo religijo, svoje moralne norme, svoje poglede… In kot je neskončno poti do Boga je tudi neskončno poti do vzgojenega otroka, vsak starš pa na lastno odgovornost izbere svojo.
Js pa mislim da je vseeno v človekovi naravi precej intuicije, občutka in tud nagonov konec koncev… res pa je da izgubljamo stik sami s sabo, poleg tega pa je veliko lažje upoštevat neka zunanja navodila, ker se s tem znebimo precejšnje mere odgovornosti. Vendar v vzgoji svojih otrok žal ne moremo upoštevati nobenih navodil za uporabo saj ni univerzalnega recepta.. Zato na konec koncev vedno lahko le prevzamemo odgovornost in zaupamo lastnim občutkom – to je edino kar zagotavlja uspeh!
glede tega da ženske izbirajo partnerja glede na občutke – ja kako naj ga pa izberemo? glede na razumsko določene kriterije? Vsak človek je naše ogledalo – otrok in partner, in v kolikor gre nekaj hudo narobe v odnosu je najprej treba pogledat vase in razčistit svoje občutke. Pa smo spet pri občutkih..
je težko – veliko težje kot se naučit definicije na pamet in reči 1+1=2!
V vzgoji in odnosih pač ne gre tako zlahka!