Foto: EnvatoNedavno umorjeni Charlie Kirk je bil znan kot močan sogovornik v raznoraznih debatah. Tudi tisti, ki se z njim nazorsko niso strinjali, so mu morali, če seveda niso bili popolnoma ozkogledi, priznati moč argumentov in retorično spretnost. In prav to je bil očitno njegov namen. Ne zmagati v debati, ampak sogovornika (in poslušalce) pripraviti do razmišljanja. Videti je, da je ostajal tudi odprt, če bi morda argumenti sogovornika pripravili do razmišljanja njega. Ni treba, da se z njim v vsem strinjamo in se tudi ne. Toda njegovo sporočilo o dostojanstvu vsakega človek, tudi še nerojenega je zelo dragoceno. In predvsem zelo dobro artikulirano.
Zbrali smo nekaj njegovih najboljših argumentov, ki krožijo po spletu. Si mu upate prisluhniti, čeprav se z njim ne strinjate?
(In tudi obratno, si upamo prisluhniti pravim argumentom nasprotne strani? Ne le neizkušenim študentom, ki pred vrhunskim retorikom, kar je Charlie Kirk vsekakor bil, izpadejo neprepričljivo in nerodno? Resnica se ne boji drugačnega mnenja. Drugače misleči ni nujno naš nasprotnik. Morda bo razširil naš preozki pogled. Tudi če se z njim ne bomo strinjali, bomo razumeli, zakaj tako razmišlja. In tisti, ki problematiko splava populistično izkoriščajo za aktivacijo volivcev in manipulacijo, škodijo tako ženskam kot nerojenim otrokom. ⇒ Kaj bi morali vedeti o abortusu, če ste PROTI, in kaj, če ste ZA?)
Najbolj tehtni argumenti proti abortusu (iz ust Charlieja Kirka)
1. Človek je človek od spočetja: Na kateri točki naj bi zarodek pravzaprav postal človeško bitje, če to ni že od spočetja? Bitje srca, možganski valovi, možnost preživetja izven maternice, rojstvo, finančna samostojnost …? Kaj je bil prej? Fetus, odgovarjajo nekateri. No, fetus latinsko pomeni mladiček. Ne gre za “potencialno življenje”, ampak za življenje v najzgodnejši fazi.
V spodnjem videu Charlie sogovornika, ki govori o nerojenem otroku kot o fetusu vpraša, kakšne vrste je fetus v živalskem kraljestvu. Fant seveda odgovori, da človeške. Charlie iz tega izpelje, da mu torej kot človeku pripadajo človekove pravice in da razvojna stopnja ne določa vrednosti človeka. Spomni, da odvisnost od matere ni kriterij za manj pravic, saj smo vsi nekoč bili popolnoma odvisni od drugega.
2. Ni tvoja DNK, ni tvoja odločitev: “Moje telo, moja izbira” ne velja, ker otrok ni tvoje telo. Po spočetju nastane nov organizem z lastno, neponovljivo DNK, ki ni identična DNK matere. Zato telesna avtonomija matere ne more vključevati pravice končati življenja druge osebe. Njegov slogan je preprost: “If it’s not your DNA, it’s not your choice.”
Otrok ima od začetka moralno vrednost in temeljne pravice, ki jih družba ne bi smela pogojevati s stopnjo razvoja, okoliščinami spočetja ali željami odraslih. V praksi to pomeni: če je življenje vredno varovanja, je vredno varovanja že na začetku, ne šele, ko nam je priročno.
3. Sam nosiš odgovornost za svojo spolnost: Otrok se ne zgodi slučajno, kot se zgodi bolezen ali nesreča. Ne gre za neko misteriozno dogajanje, ki se zgodi brez naše vednosti. Do spočetja pride na točno določen način in kakšen način je to, je jasno vsem. Torej tudi, če imaš spolne odnose izključno zaradi užitka, se moraš zavedati, da vedno obstaja neka minimalna možnost, da pride do spočetja otroka, tudi če uporabljaš kontracepcijo. Če se greš spolnost, moraš to minimalno možnost, da s svojim spolnim partnerjem spočneta novo življenje, vzeti v zakup in biti pripravljen v tem primeru prevzeti odgovornost za to. Otrok ni kriv, da si ti hotel le orgazem in si se slepil, da se nosečnost ne more zgoditi. Ali še bolje, ne imej spolnih odnosov z osebo, ki je nikakor nočeš za mamo/očeta svojih otrok. In ne v obdobju, ko absolutno nočeš ali ne moreš vzeti v zakup novega življenja.
4. Za posilstvo je treba kaznovati storilca, ne otroka: Človeško življenje ni pogojeno z okoliščinami spočetja in vredno je od prvega trenutka. Proti zlu se ne moremo boriti z še večjim zlom zločina storilca ne izbrišemo tako, da izbrišemo življenje drugega. Spočet otrok ni kriv za dejanje svojega očeta in ni pravično, da bi zanj plačal s svojim življenjem. Pravičen odziv na posilstvo ali incest je preganjanje in strogo kaznovanje storilca ter celostna pomoč žrtvi. Pot ni v novem zločinu, ampak v vsej možni podpori mami.
To soboto dopoldne bo v Mariboru potekal Pohod za življenje. Letošnje geslo je Človek je človek že od spočetja. Vabljeni, da se ga udeležite tudi vi in da skupaj hodimo za življenje.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Z vsemi argumenti se strinjam, razen s četrtim. A je res prav, da se pri posilstvu vztraja z nosečnostjo? Da ne govorim o primeru, ko bi žena imela doma moža ali še kakšnega otroka – kakšna travma je šele to. Prav je, da se zagovarja življenje, ampak tukaj je pa po mojem mnenju vseeno meja.
Pred kratkim je umrla znana italijanska filmska igralka Claudia Cardinale. Kot najstnica je bila posiljena, rodila je otroka – sina, ki pa ga je povsod predstavljala kot svojega brata, da bi se izognila škandalu. Verjetno ji ni bilo lahko.
Strašno se mi zdi tudi, kolik otrok se rodi iz incesta, koliko ubogih deklet je zlorabljenih in posiljenih od lastnega očeta, brata, strica ali kakšnega drugega sorodnika. Ti otroci so lahko tudi iznakaženi, defektni, to se lahko potem prenaša tudi na naslednje rodove. Kako grozno mora biti, ko tak otrok vpraša: Kdo pa je moj oče? Ali naj mu mama pove, da je njegov oče hkrati tudi njegov dedek oz. stric?
Nepredstavljivo!
Imam bolj razumevajoče stališče do dilem nosečnic, ki razmišljajo in se morda tudi odločijo za splav. Umetnih splavov je preveč (vsak od njih je žalosten) – skrbi družbe in javnosti za dobro otroka po rojstvu je še veliko premalo! Če bi bil sam kdaj pred dejstvom, da odločam o splavu, bi zelo težko podprl splav. A obsojati druge, ne! Vsaj kristjanom je jasno, kdo lahko sodi. Vsak civiliziran človek pa, če nima svojega boga ima svojo vest in ta mu pove, kaj in kako v najtežjih trenutkih.
Komentar Kirkovih trditev pa dajem kar po trditvah.
1. Človek je človek od spočetja.
Da. In otrok je tudi človek s pravico do življenja potem, ko se rodi, raste, je odrasel ter star. In vsi smo ljudje ne glede na raso spol, vero, ideologijo in še kaj. Ljudje – so tudi otroci v Gazi, Palestini, Ukrajini, Afriki, Aziji… in drugje po svetu, ki nimajo osnovnih pravic, možnosti niti za preživetje? Navajam trenutno ekstremen primer enostranski pogled na življenje in to celo s sklicevanjem na Staro zavezo. Posamični predstavniki izraelska oblasti so večkrat izjavili, da Palestinci niso ljudje.
2. Ni tvoja DNK, ni tvoja odločitev.
Ne drži v celoti. Otrokov DNK je sestavljen iz DNK matere + očeta. Oba imata dolžnost in pravico odločati o usodi svojega otroka. Nosita tudi odgovornosti za svojega otroka. Mislim, da ima tu več pravic odločati o človeku zarodku mati kot oče.
Osebno sem pri vsakem splavu v dilemi. Če potencialna mati odločno ne želi imeti otroka in je ta z rojstvom obsojen na skrajno negotovo, kruto življenje človeka nevredno životarjenje, potem je morda res bolje, skrajno kruto rečeno, ubiti zarodek človeka, kot ga roditi in prepustiti takšni usodi?
Gotovo nekaterim to ne bo primerno, a vseeno. Primer iz živalskega sveta, ki sem mu bil priča: Nekdo je ujel ježa in ga zaprl na balkon Hotel je skrbeti za njega. Nisem odobraval tega! Po nekaj dneh najde na balkonu še tri novorojene mladiče. Vesel je. A popoldne so vsi trije mladiči mrtvi. Mati jih je ubila. Predpostavljam, ker je instinktivno presodila, da tu ni pogojev za njihovo pravo življenje. Potem je ježevko spustil na prostost.
3. Sam nosiš odgovornost za svojo spolnost.
Da. Če si opravilno sposobna osebnost in nisi žrtev zlorabe.
4. Za posilstvo je potrebno kaznovati storilca, ne otroka.
Ta trditev se mi zdi najbolj sporna. Načeloma seveda drži.
Vprašanje: Ali se radikalni nasprotniki splava v absolutnem pomenu enako borijo za otroke, že rojene in tudi več let stare otroke, branijo življenja otrok povsod in v vseh primerih po svetu? Če VODSTVO neke družbena skupina, države… odloči, da bo uporabila tudi pobijanje »njihovih« ljudi in je jasno, da bodo med njimi tudi otroci in noseče matere – podpirajo te poboje? Ali umor človeka, tudi otroka, tudi nosečnice v določenih pogojih upravičen – za višje dobro?
Konec. Skrb za človeško bitje od spočetja naprej IN ŠE PRED TEM je človečnost in je krščansko. A človeško življenje moramo ceniti tudi od rojstva naprej do smrti! Izrazito skrbeti samo za otroka v maternici, potem pa zagovarjati sistem – naj posameznik, družina poskrbi sama zase in bo na tem svetu najboljše za vse, je ozkogledo, po moje nekrščansko. To je nasilna, sebična družba. Obračati pogled stran, ko so, ne po svoji odločitvi, rojeni otroci vrženi v morda najbolj krute življenjske razmere, opravičevati mrtve in pohabljene otroke, mladostnike z vojnimi razmerami, pravičnostjo vojne?
Noben otrok v nobeni vojni ni odgovoren za zlo in nasilje odraslih! Nobeden in NI opravičila za njegovo nasilno smrt, pohabljenje! Bodimo planetarno sodelujoči, povezovalni!
Bodimo družbeno odgovorni, solidarni do planetarnega nivoja! Jezus ni postavljal nobenih geografskih, rasnih… meja! Samo med dobrim in zlom.
Strinjam se, sploh z zadnjim delom – družbena odgovornost!
Danes se v cerkvi res poudarja nerojeno življenje (kar je prav), a sama sem že doživela ta kontrast. Moški, ki je ponosno na vseh Slovenskih pro life srečanjih, je prekinil vse stike s prijateljico, ki je imela predzakonske spolne odnose in OBDRŽALA otroka. Ker je grešila. Nekdo (recimo hči tega moža) to opazuje. Kaj bo sama naredila v taki situaciji? (To je samo en primer iz sedanjosti. Ta moški ima precej visoko izobrazbo.)
Ob teh težkih grehih bomo nekoč presenečeni kakšno odgovornost nosimo prav vsi, kot družba. Ker velikokrat se je najlažje boriti za nerojena življenja, ko pa so ta življenja rojena in starejša; lahko na ulici ali drogah, se bomo še borili za njih? Brezdomec, ki pobruhan leži v podhodu. Kdo se bo ustavil, mu pomagal, da ne umre?
Recimo, da nam je bilo dano (dokaj) lepo življenje. In smo (seveda tudi po svoji odločitvi, a veliko po milosti Božji-se tega zavedamo?) ohranili vse večje vrednote. Nekdo ob nas je doživljal zlorabo že kot otrok, bil zapeljan v slabo družbo, nato živel promiskuitetno, … in od najbolj “svetih” prejemal obsojanje. In nenadoma nam bo ta oseba pomembna ŠELE ko bo noseča in bo razmišljala o splavu. Je to res PRO-life?
Kot družba bomo zmagali šele takrat, ko bo kljub dostopnosti splava ta nepotreben. Zaradi vseh nas.
Če ženska ne želi imeti otrok, je bolje, da jih nima. S svojo ne – željo že v maternici zaznamuje otroka, saj ta ne prejema njene ljubezni, temveč zavračanje. Travme in posledice pa so za takšnega otroka ogromne in vplivajo na njegovo življenje. Ne zagovarjam neomejeno število splavov. Zagovarjam odgovorno udejstvovanje v spolnosti, včasih pa lahko pride do neželene nosečnosti in v takšnih primerih bi moral biti splav dovoljen. Le redke ženske se do neželene nosečnosti obnašajo brezbrižno, večina jih splav dojema kot težko travmatsko izkušnjo in jih zaznamuje za vse življenje.