
Letošnje postne spodbude za vas pripravlja Gregor Čušin. Poimenoval jih je STRMENJE. Postne spodbude boste dobili trikrat tedensko – v nedeljo, sredo in petek: tempo, v katerem jih boste brali, prepuščamo vam – isti dan, ko jih prejmete, ali pa čez vikend, ko je manj naglice. Vse to z namenom, da se izognete stresu, ki nam jih vsakodnevno povzročajo roki ter gledanje na koledar in uro, ter se v miru posvetite bistvenemu – srečanju z Jezusom.
Rekli so mi, da se je pojavil človek, ki zmore ozdraviti dušo.
Pa jim nisem verjela. Zakaj neki bi jim?!
Rekli so mi, da njegove besede tolažijo žalostne in radostijo potrte.
Da je njegov jezik včasih oster kot nož, včasih pa mehek kot blazina. In da z eno besedo prevzetnim prireže perutnice, ponižnim pa odkaže mesto na prestolu. In podstavi še blazino. Pa me to ni niti malo zanimalo. Kaj imam jaz s tem?!
Rekli so mi, da človeka pogleda v oči in mu pove vse njegove grehe. Da vidi v dno duše in da govori o nebesih. Pa jih nisem poslušala. Kdo bo to poslušal?!
Rekli so mi, da se dotakne človeka. Ne le z besedo. Z roko. Da celi rane in ravna kosti. Da bolnega prime in ga dvigne s postelje ali nosil. Da je tudi mrtvega že obudil. Pa sem samo odmahnila z roko. Lahkoverneži!
Potem pa mi je zbolelo dete. Mojo malo hčer so začeli mučiti demoni. Njena duša je zbolela. Postala je potrta in žalostna. Zaman sem ji rahljala blazine na ležišču, ležala je na njih kot ranjen ptič, kot ptica brez kril.
Vpila sem k nebu in si izpraševala dušo, a ni bilo odgovora.
Potem pa so mi rekli, da je blizu. Človek, o katerem so mi pripovedovali. Čisto blizu. Da je na sveti gori, ki gleda proti svetemu mestu.
Poljubila sem še enkrat vročično lice moje deklice in šla.
Prerivala sem se po strmini med ljudmi, ki so ga strme poslušali in se pririnila prav do njegovih nog. Pogledal me je v oči, uzrl dno moje duše in dno v moji duši, potem pa odmahnil z roko in rekel:
»Biserov ne mečemo pred svinje in kruha ne psom!«
Ostro je udaril meč in ni bilo blazine, ki bi ublažila moj padec.
Če bi prosila zase, bi se obrnila in odšla, kajti ponos ni zaklad, ki ga prodaš pod ceno. A kdo lahko postavi ceno materi, ki ljubi, materi, ki trpi? In prosi milosti za svoj zaklad – otroka.
In sem zaprosila znova. Še enkrat. Vsaj za drobtinico. Da bi se gospodar usmilil svojega svojeglavega psička.
Velikokrat me je kasneje moja deklica prosila, da ji znova in znova povem, kaj mi je rekel, o čem je govoril ta mož, ki ni bil zgolj človek.
In odgovarjala sem ji:
»Ne vem, moj otrok.
Pravzaprav sploh ne vem.
Mislim, da je govoril o ljubezni.«
Priporočeno branje:
Postne spodbude so namenjene našim naročnikom. Prve tri so odprte za vse, da se odločijo še zadnji zamudniki. Če še niste naročnik, lahko naročnino sklenete s klikom na to povezavo: SKLENI NAROČNINO >>
Če ste že naš naročnik, se preprosto prijavite na spodnjem obrazcu.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!